recenzije

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

banner
banner

reportaža

19. 3. 2014  Reportaža: Pojoči medved na Metelkovi  (14. 3. 2014, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Grrizli Madams predstavili novo ploščo

Posavsko ljubljanska-zasedba Grrizli Madams (Hočevar – kitara, Prus – bobni, Miha – bas) piči instrumentalno godbo že kar lepo vrsto let. En EP (V vrtincu vsemogočnega miru) in album (Sntntn), ki sta oba izšla pri ZARŠ-u (Založba Radia Študent) sta pokazala, da so Grrizliji sposobni ustvariti dobro in imenu primerno težko muziko, ki jo znajo poustvariti tudi izven studijskega okolja.

Ob novem albumu (recenzijo bo Matevž podal kmalu) boste dobili občutek, da se stvar na področju ustvarjanja ni spremenila, ker gre za (spoiler alert!) prekleto dobro ploščo. Ki nudi vokale. Vseh treh. Ja, tudi Hočevarja. In ja – to dejansko zveni super.

Z eno razliko – v live okrožju je stvar zdaj malce težja in poustvarjanje tako kompleksne, težke in dinamične glasbe s tremi vokali (!) ni mačji kašelj. Kar se je pokazalo tudi na Metelkovi.

No, ne trdim, da se bend kot tak tega ne zaveda. Na koncu koncev, gre za prekaljene odrske mačke, ki že imajo kilometrino, saj vsaj za Prusa lahko trdim, da odre ruši že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Da ne bom slučajno izpadel, kot nek samooklicani psiholog tega benda, ki bi trdil ''Fantje gotovo ne vedo, da je v studiu ustvarjati vokale eno, v živo pa drugo.'' Da ne bo slučajno kdo dobil takega vtisa.

Če ste kdaj namreč gledali kak intervju z Grrizli Madams, kjer kot govorca prednjačita predvsem Prus in Hočevar, mogoče mislite tako kot jaz in trdite, da bend temelji na frikciji, ki se ustvarja ob srečanju profesionalnih nagnjenj (Prus) in rock 'n' rolla (Hočevar). Ne rečem, da to drži – je le moja observacija. Ki mogoče drži, mogoče pa tudi ne.

Zakaj toliko navidez nepotrebnih podatkov?

Ker tako lažje razumemo dvojnost, ki jo je predstavljal koncert Grrizli Madams v petek na Metelkovi. Namreč, po eni strani je to bil profesionalno izpeljan nastop, za kar sta – vsaj kolikor sem dobil občutek – poskrbela bobnar Prus in basist Miha, ki kljub sproščenosti atmosfere dajeta občutek, da takšna ritem sekcija živi in diha na vojaški način. No, Prus bolj kot Miha, a vseeno. Njuna prezenca na odru je dominantna, močna in rušilna. Prusovo bobnanje je za tak žanr (takoj izpostavljam, da sem slab poznavalec sludgeovskih, doomerskih, noiserskih, stonerskih godb, a vseeno nekaj stvari le poznam, hehe) kompleksno, rušilno (ni naključje, da je boben postavljen skoradja lombardovsko, v smislu, da spominja na Fantomas postavitev, Tamin globok komplet in seveda rušilne Paiste činele to trditev mogoče samo podkrepijo, čeprav je osnova vsega Prusovo bobnanje) in jebeno dobro. Mislim, od teh udarcev ti se naježijo dlake. Prus Lombardo z Melvins pridihom, hehe. Aja, saj sta Lombardo in Melvins tip itak nastopala tudi skupaj, mislim, da celo v Ljubljani.

Petje po drugi strani?

No, če vzamemo pevce za bobni tipa Phill Collins, Chris Reifert (Autopsy), King Fowley (Deceased), nikakor pa ne pozabimo na Proscriptorja McGoverna (Absu) … ob taki primerjavi je vsaj v živo Prusov vokal čisto odveč. Prvo kot prvo, ga je zelo malo, takrat ko ga pa je, se sliši, da možakar vso energijo meče v udarce in prepona nima dovolj moči za petje (ki pa je dostikrat omejeno na vokaliziranje tipa Bad Religion back vokal, z vidno in slišno izjemo v komadu Al Jabe).

Dejansko ga Mihatov vokal poje. S poudarkom na –e in ne na –o.

Miha, basist z zvokom, ob katerem bi Lemmy zamomljal nekaj samo njemu (Lemmyju, namreč) razumljivega, a vsem bi bilo jasno, da bi veljalo kot »Lemmy approves«, je odlično dopolnilo in nadgradnja monstruoznega bobna v Grrizli Madams. Dejansko, če bi uporabili primerjavo z grizlijem, je Prusovo bobnanje teža, okornost in masivnost, ki vzbujajo strah, Mihovo basiranje pa je vztrajnost, hitrost in smrtonosnost, ki navidez brundajočo kepo dlak spremenijo v eno najbolj uničujočih živali, ki se jih obravnava že od nekdaj (pomnite naslovnico albuma Sntntn) zgolj s strahospoštovanjem. In Miha je najboljši brundač v bendu, najbolj točen (oz. vsaj najmanj daje vtis, da poje mimo, hehe), pa čeprav – tako kot vsi v Grrizli Madams, kar jemljem kot velik plus in čar, ker jih to loči od vseh, ki se trudijo vsako noto zadeti v nulo in ne razumejo, kako je kul, če včasih malce zafušaš v stilu Žoambo Žoet Workestrao ali čudaških eskapad NoMeansNo – včasih tudi zapoje malo … no, kar tako. Ampak vidi se, da je levji oz. medvedji delež vokalov prav na njemu.

Na koncu ostane »rock n roll« faktor in če ga primerjamo z močjo medveda, bomo raje uporabili medvedka iz zgodbe o Mojci Pokrajculji, ker je le-ta tudi tako krhek, nežen (čeprav bi dame znale trditi, da neustavljiv strasten ljubimec, hehe) in … eh, Hočevar, v glavnem.

Hočevar je rock n roll.

Je iskren v govorih, včasih ga zanese, da imaš občutek, da se pogovarja sam s seboj, a ob pogledu na Prusa, ki je ves čas dajal vtis, da mora vse biti po reglcih (poudarjam – dajal vtis), je Hočevar nujen faktor in v bistvu edini faktor tega petkovega nastopa, ki nam je dal vedeti, da smo na koncertu in da niso le oni trije na odru.

Namreč, čeprav je bend komuniciral sproščeno in spontano, sem nekako dobival občutek, da je koncert dogodek le za njih. Ne, napačno sem se izrazil – da smo mi, gledalci, tisti, ki gledamo sproščene in spontane vaje benda, medtem ko sam bend – vsaj 2/3 njega – ni dajal občutek, da gre za live dogodek. Ampak, Hočevar bi po mojem mnenju moral malo manj piti in več žagati. Ob noise efektih in vizualno totalnem feelingu moti to, da je ob takšni kitari in Orange glavi, distorzija enaka Neci Falk, predvajani skozi lahki jogurt. Pač, penk-penk. Šlampasto. Rock N Roll? Mogoče. Brez rušilnosti basa in bobna pa bi Grrizli Madams bil rock 'n' rollovsko nevaren zgolj kot Super Medo ali pa Moj prijatelj Piki Jakob.

Ampak!

Koncert je bil uspešen v pogledu, da so Grrizli Madams predstavili novo ploščo. Užival sem od začetka pa do priredbe Emeli od kultnih posavskih Maze, po kateri sem zapustil dvorano, ker sem si zaželel frišnega zraka in ne ker bi bilo grozno. Tako da sem izpustil, če se ne motim, le en komad.

Če še naprej skušam srečo, so Grrizliji opalili celo novo plato, v kateri je tako dobro grmel Alabastron, še en hit plošče, malce moril tisti zadnji Porntrance nekaj komad, kar mi je pa bilo res kul, je bilo to, kako so recimo stisnili kultni komad Utelešenje v repertoar najnovejših komadov in v tisti točki si videl, kako uspešno so napredovali in kako naravno se razvijajo Grrizliji naprej. Ni bilo kot recimo, če bi dali Between The Buried And Me komad iz prve plate, nato pa iz kultne plate Colors, če uporabim primerjavo.

Mogoče bi bilo še fer omeniti začetek koncerta. Ne to, da je zamujal – za to me pač boli kurac, ampak to, kako so začeli. Kar se je zdelo totalno impro, je bilo tako dobro naštudirano, da so zadeli prehode v nulo. Mislim, to je bil build up, dostojen imena Grrizli Madams! Argh!

Minus v punk rock knjižico jim dam še z nepotrebno pavzo med bisom, kar spominja na tisto, ko gre velik bend dol, potem folk reče We Want More (tudi to smo se drli!) in potem pridejo, kao ''Wow, res hočete še en komad?!!'' Dooh! 

Suma sumarum?

1) Nova plata seka in jo lahko nabavite tako prek benda kot prek ZARŠ-a, na koncertu pa je stala boge tri evre. V živo deluje odlično!

2) Bend je z vokali vsekakor bolj zanimiv, čeprav se postavlja vprašanje, ali bend res potrebuje tri vokale? Ampak to se verjetno tiče odločitev benda in ne publike kot take. Pa čeprav me je to malo zmotilo v petek.

3) Hočevar, ne pij več toliko, haha. Čeprav filingaški, šamanski, wardance pridih Hočevarja – oz. ples za dež Hočevarja naredijo pomemben vizualni aspekt benda v živo, čeprav ga vmes Prus ostro gleda in daje gledalcu vtis, da je v bendu neka frikcija, pa čeprav je mogoče le-ta pomemben ustvarjalni faktor (saj veste, Blackmoore in Dio, Iommi in Ozzy, Kovačič iz Scaffold … no, in Scaffold).

Malce zmedenosti? You bet! Odlična nova plošča, predstavitev le-te pa bi gotovo bila tudi lahko malo bolj … no, ''live''. Vsaj v smislu, da je celotna Menza bila eno in ne da je le-ta bila razdeljena na bend na odru in publiko pod njim.

PS: Odličen zvok, Linč!

Fotke by Sebastijan Iskra!

twitter facebook