recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

recenzija

20. 11. 2012  Inmate - Free At Last  (Graviton Music Services, 2012)
Album Free At Last je dejansko ''tour de force'' v prisiljevanju lastnega jaza, da zdrži potovanje skozi debutantski opus benda Inmate.

Sledeč razvoju štajerskih metalcorovcev Inmate še od časov, ko sta bobnar Jure in basist Sašo ubirala death metalske viže v bendu Rotting Cemetery, moram priznati, da me je – čeprav sem z leti izgubil interes – vedno zanimalo, kaj se bo zgodilo z njimi. Vmes so spremenili člane, stil glasbe, a postali mnogo bolj resni, determinirani, s srcem pri stvari, lahko tudi dodam ''profesionalni'' (odštejmo zoprno oglaševanje prek vseh živih omrežij, ki pa bi – roko na srce! – v ZDA ali Veliki Britaniji Inmateom prineslo veliko dobrega).

Ko je po mnogih letih spreminjanja članov, oblikovanja stila, ki ga igrajo danes, ugibanjih, kaj se sploh dogaja z bendom, novimi člani in neštetimi avdicijami, izšel prvenec Free At Last, se mi je porodil nasmešek ob takojšnji spremembi naslova v Out At Last.

Prvenec Free At Last je izšel že kar nekaj mesecev nazaj, a je trajalo, da ga recenziram, pa čeprav so ga marsikje drugje že recenzirali, verjetno mnogo bolj pozitivno in natančno kot pa bi to storil sam.

Če odštejem dejstvo, da nisem najbolje organizirana oseba, moram priznati, da sem do scene, oz. glasbenega žanra metalcora v zadnjih letih začutil velik odpor. Gre mi na živce, nezanimiv je, prenasičen, predvidljiv in sploh mi gre na kurac ves ta popish pridih v modernem metalu, ki samo glasbo dela namesto nevarne, eksplozivne v nek zvarek, ki ga prodajajo mulcem skupaj s precenjenim Monster Energy Drinkom in imidžem, ki nam kaže, da je nek pevec zasedbe Fall Out Boy isto nevaren ali ''tough'' kot Robb Flynn, Phil Anselmo ali pa Tom Araya.

Pa mi je z začetka bil všeč – inovativen miks hardcora, metala in švedskega sprva, zanimivo melodičnega, nato pa pocukranega metalskega izraza (oh, kako je razvidno, da so z leti In Flames in Soilwork – do nedavnega oz. zadnjih dveh, treh albumov -, ki je ob preobremenjenosti scene z najhitrejšimi brutaličarji z najbolj bolanimi vokali bil prava osvežitev. In tudi bendi a la Unearth, Killswitch Engage, Heaven Shall Burn, Diecast, Shadows Fall, Trivium in še kdo so do leta 2005 zveneli – vsaj meni – res fajn. Super. Sedi 5!

Potem se je stvar izpela in začela gristi lasten rep, se izgubljati v slabih poskusih plovbe med Scilo in Karibdo (oz. med undergroundom in Hot Topicom), nato se ponovno odkrivati (včasih več, včasih manj uspešno) in sceno so znova preplavili z novo močjo prepojeni klasični žanri (in iz nekih razlogov, ki vam jih bo znal bolje pojasniti Primož, tudi hipijada).

No, to se je recimo dogajalo med letoma 2003 in 2006, če se prav spomnim. Ostali so le najbolj trdoživi, oz. tisti, ki so v pravem času bili med prvimi.

Zakaj vse to?

Ker Inmate zvenijo tako kot omenjeni bendi okrog leta 2005. Za slovensko sceno, ki se nikoli ni branila flirtanja s popovskimi, nežnejšimi, predvidljivimi vložki ali pa tudi čutnosti, nežnosti ipd. (tudi v metalu ali hardcoru), ali pa za svetovno sceno, po mojem mnenju album Free At Last pomeni zamujen vlak, nostalgični pogled v nedavno preteklost, kjer je folk iskal nekaj novega in to našel v istočasnem miksu čustev, nežnosti in kao metala (ali pa hardcora).

Kakorkoli se obrne, je 12 komadov (+ intro in outro), zelo napornih za poslušanje. Pustimo to, da so trenutno eden bolj znanih bendov v Sloveniji kar se take scene tiče (glede tega sem še vedno prepričan, da jih Curse Of Instinct, Entreat s prvo plato in še kdo gladko peljejo scat s svojim res dobrim miksom brutalnosti in solz, če se malce pošalim) in da dejansko nimajo neke pretirane konkurence (ne začenjajmo z Last Day Here), album Free At Last je dejansko ''tour de force'' v prisiljevanju lastnega jaza, da zdrži skozi debutantski opus.

Medtem ko je igranje vsaj obeh kitaristov zelo dobro, še posebej pri solažah, so riffi prežvečeni, predvidljivi in še tisto malo zanimivosti (recimo klišejski, a udarni začetek drugega komada oz. zanimiv, dinamičen in iskren začetek predzadnjega) se izgubi v (ne)namernem kopiranju In Flames, Amon Amarth in Killswitch Engage. Medtem ko recimo As I Lay Dying ali pa Trivium lahko super istočasno združijo svet švedske melodike in ameriških, predvsem thrash riffov, Inmate tu pogorijo totalno.

Ritem sekcija prej omenjenih Jureta in Sašota je mnogo bolj zanimiva, s tem, da prednjači Jure, ki tudi milijonkrat prežvečene kitarske litanije naredi občasno res zanimive, čeprav si drznem reči, da je možakar svoje znanje tukaj precej brzdal, medtem ko je Sašo res ostal le podlaga, kar je tudi škoda, saj kakšne basovske eskapade tu res ne bi škodile.

Vokalist Mike je zelo dober. Sposobnost možakarja, da ima hkrati tako agresiven in tako nežen glas, je občudovanja vredna. In zato ne zveni kot auto-tune reklame na radiu Antena. Problem je v tem, ker skorajda vse linije poje na isti način. Kitice brutalno, refrene s čistim vokalom. In obratno. Potem včasih kao popestri zadevo s tem, da je agresiven skorajda ves čas, le iz meni neznanega razloga mu začne pred koncem kitice kot neki angel hudiču odgovarjati lep vokal. In sčasoma že veš, kdaj se bo to dogajalo in kako bo to potekalo.

Besedilno in sporočilno je plata Free At Last ena velika doza pozitivne energije. Je Smiljan Mori metalcore plat in zaradi tega vsa še preostala težina riffov in ritmov postane lahkotna kot otroška igra v brezskrbni mladosti. Pisec besedil ves čas oznanja zmago nad življenjskimi izzivi, ne izgublja upanje ob nastopu teme, verjame v boljši jutri. Kot Ciglerjeva Sreča iz leta 1836. In to nonstop! Po 5 komadih vam stvar pač že res rata jasna …

Pa smo na koncu. Inmate so vsekakor bend, ki blesti v živo, ki trdno dela in ki ima zasluženo veliko podporo določenih ekip v Sloveniji in drugod. A to ne naredi dobrega albuma. Pušča pa možnost in sklepanje ali pa ugibanje, da bo ta bend, ko resnično izrazi to, kar je zdaj (in če to stori v primernem času) in ne le izda album, zato da na nek način zaključi s svojo preteklostjo (željo po izdaji albuma, ki se vleče že 10 let), blestel in pokazal vso svojo moč. Do takrat pa …

twitter facebook