recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

18. 6. 2012  Zagreb - are you ready for a war?!!  (8. 6. 2012, Močvara Zagreb Hrvaška)
Ob napovedani uri so dejansko prišli na oder in bili točno to – SLAYER! Hitri, udarni, in your face in boleče glasni.

Report by: Korgül The Grosupljinator (guest in ghost writer)

Foto: Getty Images (www.siol.net)

Zagrebčani so med 7. in 8. junijem planirali obuditev festivala Rokaj! Fest, ki se je pred tem odvijal med leti 2006 in 2009. Letos naj bi v dveh dnevih nastopilo okrog 30 zasedb, med drugim Slayer, Mastodon, Gojira, Skindred, Lagwagon in Laibach. Kljub zvenečim imenom in poceni vstopnici (za enodnevno vstopnico je bilo potrebno odšteti nekaj manj kot 25€) pa je bila prodaja slaba in organizatorji so se odločili, da festival odpovejo.

Ker bi bil zgornji odstavek vsekakor povsem beden razlog za pisanje reportaže, je povod očitno drugje. Festival kot tak je sicer res odpadel, a vendar so se organizatorji odločili vseeno izpeljati koncert prvih treh navedenih skupin na manjši lokaciji. Tako smo 8. junija za ceno enodnevne vstopnice dobili koncert Slayer, Mastodon in Gojire na dvorišču Močvare, v dvorani pa je sledil še after z lokalnimi bandi.

Naša ekipa je iz Ljubljane odrinila že precej zgodaj, okrog 15-ih, saj smo se želeli izogniti morebitni gneči na meji in se pred koncertom še nekoliko relaksirati v Zagrebu. Na parkirišču pred Močvaro smo takoj srečali še eno slovensko ekipo z Master Čulkom na čelu. Po kavici in pivu v bližnjem klubu za upokojene nogometne navdušence smo se nekaj pred 18-to odpravili na koncertno prizorišče, kjer je bilo že precej ljudi. Sledilo je obvezno pivo in obisk štanta z merchom, kjer nas je presenetil napis ''Nema Mastodon i Gojira mercha!''. Tako je bilo možno kupiti le robo lokalcev in Slayer. Rahlo bedno.

Že okrog 18:30 so na oder prišli francoski nagroovani death metalci Gojira. Priznam, da banda ne poznam najbolje, ampak zveneli so imenu primerno (Gojira = Godzilla) – gromozanski, rušilni. Band se je tako instrumentalno kot vokalno izkazal v odlični formi in že kar precej številna publika jih je navdušeno sprejela. Njihov nastop je dodatno zaznamovala odrska sproščenost, precej zabavni nagovori in odličen bobnar, ki med vrtenjem palčk ni praktično nikdar niti ene vržene ujel nazaj. To, neverjetno, ni niti malo zmotilo njegove točnosti. V kaki uri dolgem nastopu so nam postregli tudi z eno ali dvema skladbama z novega albuma L'enfant Sauvage, ki izide enkrat te dni.

Komaj je japonska pošast francoskega porekla prenehala rjoveti, že je bil čas za še eno masivno žival. Američani Mastodon so v dobri uri programa dali poudarek materialu z zadnjega albuma The Hunter. Album me osebno ni navdušil, pa vendar komadi v živo izpadejo presenetljivo dobro. Mastodon so upravičili svoje ime, zveneli so težje in večje od slona in vsekakor so bili bolj kosmati.

Dokaz, da niso pustili praktično nikogar ravnodušnega, je v tem, da vzklikov SLAYEEEER! med njihovim nastopom praktično ni bilo.

Pa vendar se je pokazalo, da je večina ljudi prišla prav na Slayer. Če je bila poprej gneča znosna, se je zdaj pokazalo, da je dvorišče Močvare za ca. 2500 ljudi dejansko premajhno. Vseeno sem našel precej kul lokacijo v prvih vrstah in čakal. Potem sem čakal še malo. Vmes se je na zvočnikih dejansko odvrtela praktično celotna diskografija AC/DC. Ljudstvo je vzklikalo SLAYER, SLAYER, SLAYER, potem jih je malo potegnilo v refren I'M TNT! I'M DYNAMITE! pa spet nazaj v SLAYER, SLAYER, SLAYER!

Ob napovedani uri so dejansko prišli na oder in bili točno to – SLAYER! Hitro, udarno, in your face in boleče glasni. Po nekaj komadih so se na desni strani odra začele neke tehnične težave, ampak sam sem bil na levi, kjer je ves čas vse zvenelo dobro. Tom Araya je trenutno v vrhunski formi, King je še vedno true as fuck in Lombardo je stroj. Osebno me je še posebej zabaval Gary Holt (Exodus), ki še vedno nadomešča Hannemana. Tega tipa je vedno užitek gledati na odru in če je na odru skupaj s Kingom, je to še toliko bolj zabavno. Na eni strani resni, zajebani Kerry, ki zgleda ves čas resnično peklenski, na drugi Gary, ki se ves čas reži. Vsak gib totalno sproščen in neprecenljivi izrazi na faci, kadar med soliranjem zgreši kak ton. Band je nizal en šus za drugim, mosh piti so bili intenzivni in številni. Razen tehničnih težav in resnično pretirane glasnosti super koncert!

Naša ekipa na afterju ni ostala. Raje smo šli na najbolj čuden kebap na svetu, kjer smo iz prve roke izvedeli, da Udine ne obstajajo. Po poti domov sem sopotnike mučil s Solitude Aeturnus.

Avtor:
twitter facebook