recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

27. 9. 2011  Vročina kot v peklu  (14. 9. 2011, Menza pri koritu Metelkova Ljubljana)
Kljub slabemu zvoku na začetku, morda malo hecni dvorani in veliki meri skepticizma, se je koncert izkazal za enega boljših.

Nenavadno sončen september je ustvaril med drugim prelepo vizualno kuliso dnevu, ko so oder Menze pri koritu na Metelkovi v Ljubljani zasedli Melechesh, Keep Of Kalessin in Samael, ki so v Ljubljano prispeli že dan prej, ker jim je odpadel koncert v Avstriji. Lepo poletno vreme kljub temu, da smo skorajda že bili v drugi polovici septembra, ni samo dvignilo duha in pričakovanja pred koncertom, ampak tudi botrovalo temu, da je koncert bil resnično vroč.

Zvečer je morda dnevno svetlobo nadomestila lepa luna, a temperature so ostale iste in to je med drugim razlog, da si nisem ogledal dveh predskupin, ki pa – roko na srce – nikakor nista sodili na ta koncert. Prva je bila nekakšna kvazi avantgarda, morda celo kak poskus tega ‘’70’s revivala’’, druga pa bi definitivno morala biti predskupina prej Clawfingerjem ali Dead Dildo Drome kot pa prej omenjeni nesveti trojici. A jebi ga – danes organizatorji turnej vzamejo vse živo, če je le-to pripravljeno plačati. Finančno se zadeva očitno obrestuje, moralno, kvalitetno itd. pa definitivno sploh ne.

Zato se je koncert zame pričel z nastopom zasedbe Melechesh, ki se je prvič predstavila slovenski publiki na domačih tleh. Ashmedi in kompanija so v dobrih 40 minutah predstavili predvsem najnovejšo ploščo The Epigenesis, medtem ko so odlični predhodnik Emissaries in ostale malce pustili ob strani. Nič ne de, saj je koncert bil vrhunski v vseh pogledih in prav vidi se, da je Melechesh bend, ki res zasije šele na odru. Temu je botroval tudi vrhunski zvok in z dišečimi palčkami in orientalsko vmesno glasbo obogatena atmosfera, edini minus pa je malce slaba komunikacija frontmana, ki je več časa posvečal rihtanju kitare in občasnim, že milijonkrat slišanim standardnim vprašanjem tipa ‘’Arrreeee you haviiiiiiiiin’ fuuuuuuuun or whaaaaaaaaaaaat?!!’’ (nato se publika zadere ‘’Yeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeah’’, medtem pa tip že spet pestuje svojo đitro).

Sledili so Keep Of Kalessin, katerih nastop je bil občutno slabši od tistega v Kinu Šiška februarja letos in to ne samo zaradi slabšega zvoka, ampak zaradi identične set-liste. Ko se je po treh komadih izkazalo, da bomo pravzaprav doživeli slabšo reprizo huronsko odličnega nastopa februarja letos, sem se raje podal ven na hladno. Drugače pa lahko povem – žal! – le to: KoK kot KoK! Nič več, nič manj (in da – zavedam se, da sem dvakrat zapisal ‘’cock’’).

Ko so Samael (foto: Nina Grad (Rockline.si)) prišli na oder, je bila Menza že dodobra razgreta - tako publika, kot ozračje. Obvezen intro, projekcija v ozadju, nekaj megle (ali pa cigaretnega dima) so napovedali prihod black/industrial/tehnometalcev. Na začetku je bil zvok tako slab, da je nekaj ljudi kar hitro zapustilo prizorišče in odšlo svežemu zraku naproti. Vorpha na vokalu se je komaj slišalo, matrice sploh nič, kar je pomenilo neko žganje na odru, žal v negativnem šumečem pomenu. Na začetku in med Rain smo bili deležni zelo motečih luči,  usmerjenih v publiko, na odlični višini, direktno v učko. Na srečo je njihov lučkar to hitro popravil in ostali del koncerta smo lahko gledali proti odru. Zrak je bil vroč in na srečo ni bilo prepolno, da se je dalo dihati vsaj na škrge. Celo Vorph je odvrgel svoj svoj rdeči “neprebojni jopič” ter ostal na odru v črni “wifebeaterci” in hlačnem krilu.

Po začetnem zatikanju pa smo prisotni doživeli ‘’waaaaa koncert’’. Na odru je bila energija odlična – kljub temu, da jim je teklo dol, pod odrom je bila energija z vsakim komadom boljša – kjub temu, da nam je teklo dol. Basist pa mora imeti prednike v tropskih krajih, ker je, kljub vročini, po odru poskakoval kot veseli trolček – od začetka do konca. Tudi publika je opravila levji delež, dretje, vzklikanje, roke v zraku, čupanje – ni da ni. Pri vzdušju se je opazila razlika med zadnjim koncertom v Šiški, kjer je bil koncert v spodobnem in večjem okolju, in tem, v menzaški vroči luknji. Definitivno velja tukaj “manj je več”.  Neprimerno boljši koncert s stališča komunikacije, energije in “feelinga”. Publika je bila odzivna in videlo se je, da so na koncertu ostali res tisti, ki so pravi Samael navdušenci. Ni čudno, ker moraš biti res pravi fen, da v taki vročini vztrajaš cel koncert.

Samael so na odru spretno menjavali obdobja in nam postregli s super mešanico: od najstarejših do najnovejših komadov.  Predstavljali so novi album Lux Mundi, ki je izšel letos. Od novega Of War so prešli k Slavocracy iz Solar Soul, šli še malo bolj v preteklost z naslovnim komadom albuma Reign of Light in pristali na začetku z igranjem Into the Pentagram iz prvega albuma. Na tej točki se je publiki res strgalo, dretje, slemanje in še več švicanja kot prej. Pa spet malo starega, malo novega, malo industriala in malo blacka. Prvi del so zaključili z In the Deep in The Truth is Marching On iz zadnjega izdelka.

Pri prvem povratku na oder nas  je Vorph zabaval s prikazom veščin, ki jih je kot šolarček osvojil v času članstva v plesni šoli Kazina. Po odhodu z odra se publika ni dala in je z dretjem, žvižgi in ploskanjem ponovno priklicala bend.  Švical smo fuŁ, Vorphu je popustil “zaliz”, vseeno pa je bil vrhunski zaključek s komadom  iz albuma Passage – My Saviour.

Kljub slabem zvoku na začetku, morda malo hecni dvorani in veliki meri skepticizma, se je koncert izkazal za enega boljših. Tista prava energija, prava publika, pravo dogajanje na odru. Ko sploh ne bi še šel domov, ampak kar naprej z njimi še na kakšnega. No, tudi tuš ni bil slaba izbira.

Tekst sta prispevala Ivan Cepanec - Šefe in Petra Jerina

twitter facebook