recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

16. 12. 2011  Thrashfest Classics Part II  (13. 12. 2011, Kino Šiška Ljubljana)
Kako zveni plan, da igra v enem večeru 5 legendarnih thrash bendov samo stare komade? V teoriji odlično!

Uvod: Nenad Čekrlić

Sepultura: Ivan Cepanec

Video-posnetki: Primož Novak

Kako zveni plan, da igra v enem večeru 5 legendarnih thrash bendov samo stare komade? V teoriji odlično! Marsikdo si je tak ali pa zelo podoben koncert že odvrtel v glavi in komaj čakal, da pride trenutek, ko se bodo njegove sanje lahko manifestirale pred njegovimi očmi. Jasno je, da se bodo v marsikaterem oziru temu slehernemu poslušalcu sanje hitro razblinile, saj so  te skupine starejše, on pa si jih predstavlja v času, ko so bili na vrhuncu, oziroma, ko so napisali te plošče.

Vprašanje je, ali bo ta sleherni poslušalec lahko ignoriral sledeča dejstva:

Kot prvo, je Sepulturo zelo težko oklicati za thrash metal skupino, čeprav so igrali komade z njihove najbolj thrasherske plate, Beneath the Remains. Bolj se seveda zaplete pri tem, da v skupini ni Maxa Cavalere (prav tako ne njegovega brata Igorja), človeka, ki je svoj čas praktično bil Sepultura. Prav tako njegova dolgoletna zamenjava (Derrick Greene – op. I. C.) ne bo igrala kitare. Na mnogo načinov je jasno, da bo Sepultura okrnjena in s tem skladbe, ki jih bodo igrali, saj so na predstavljenih Beneath The Remains, Arise in Chaos A. D. močno bazirali svojo glasbo na dveh kitarah, ne pa le na eni.

Pri Exodus seveda ni toliko polemik kot pri Sepulturi. V bistvu je le ena, in sicer gre za že nekaj časa novega pevca Dukesa. Pri tej problematiki niso toliko v ospredju njegove vokalne sposobnosti, kot pa njegov pogled na svet, ki se po mnogih mnenjih zdi totalno kontradiktoren pogledu na svet, ki je sicer lasten skupini. Lahko bi se reklo, da marsikdo ne bo na koncert prišel prav zaradi njega. Po drugi strani bodo velika pričakovanja, ker bo skupina igrala tudi pesmi z njihove verjetno najbolj nepravično podcenjene plošča Pleasures of the Flesh. Seveda se tu ne bo šlo, da bi radi slišali pesmi Braindead, Parasite in Deranged, ki so precej podobne njihovemu ostalemu materialu. Vsak Exodus fan bi verjetno rad slišal legendarne pesmi, kot so Chemi-kill in Seeds of Hate, katerih tematika je zelo aktualna še danes in bi odlično naredila most med tistim in današnjim časom.

Pri Destruction gre za podoben problem kot pri Sepulturi. Primanjkljaj ene kitare se sicer sploh ne bo poznal, saj bodo igrali le skladbe s prve plošče, ampak dejstvo je, da bi nas ogromno rado videlo Destruction v postavi z dvema kitarama, ko igrajo skladbe s plošč, ko je njihova luč sijala najmočneje in so zaslepili vse ostale thrash metal bende na Nemškem ter tudi podrli marsikateri stereotip in mejo na nemški in evropski metal sceni. Misel, da bo odlično spet slišati stari material in Destruction v primitivnejši, bolj surovi obliki, ne bo prav držala, ker sama skupina tako nastopa že vrsto let in res ne vidim smisla v tem, ko nekdo reče, da bo ta koncert Destruction nekaj povsem drugačnega.

Heathen so zasedba, ki pa sploh nima prej omenjenih problemov. Če nič drugega je mogoče še slabše, da igrajo le prvi dve plati, saj zadnja (šele tretja) sploh ni tako slaba. Torej, podobno kot pri Destruction, njihov koncert ne bo nič novega z razliko, da je to pri Heathen nekaj dobrega. Ker bo tokrat manj novejših pesmi, bo tudi skupina mogoče odigrala celoten komad Open the Grave, ki smo ga mnogi velikokrat slišali le polovico. Potrebno je še enkrat poudariti, da od vseh skupin, ki igrajo na Thrashfestu, Heathen zvenijo še najbolj kot takrat, ko so posneli prvi dve plošči.

Mortal Sin so zasedba, ki je verjetno znana le večjim ljubiteljem thrasha. Samo zanimanje zanjo ni tako veliko. Roko na srce, pa tudi sama skupina ne sodi v vrh svojega žanra. Predvsem je skupina pomembna, saj je verjetno bila prva thrash zasedba v Avstraliji. Kljub svojem veliko manjšem slovesu, bo skupina verjetno ogrela veliko trešerskih src, ki komaj čakajo, da vidijo ostale štiri legendarne skupine.

Thrashfest bo velik test za skupine, ki bodo morale pokazati, ali so še vedno tako dobre, kot so bile v starih časih. Čeprav je razvidno, da bo to poraz vnaprej, če bomo imeli velika pričakovanja, je predvsem pomembno, da bodo te skupine pričarale nekaj magičnih trenutkov svojega zlatega časa. Na koncu koncev ne pozabimo, da je thrash metal kljub svojim odlikam, ki ne veljajo, da bi privabile ogromne mase ljudi, še dandanes najbolj prodajan in najbolj znan metal žanr na svetu. Kdor bo danes na koncertu, bo slišal svetovno glasbo ne glede na problematiko skupin. Material je odličen, tudi če mogoče izvedba ne bo najboljša možna.

Znak začetka thrash metalskega pekla nad Šiško so, kot omenjeno, predstavljali avstralski Mortal Sin, ki so se morali soočiti z nehvaležnim terminom. Začeli so namreč okoli šeste ure popoldne, ko je marsikdo še sedel za pisarniško mizo ali pa se na koncert šele odpravljal. Nenazadnje pa se ura le ni izkazala za napačno, saj je koncert avstralskih legend veljal za najbolj mlačen nastop celotnega večera. Thrash metal je zvrst, ki zahteva določeno količino spontanosti, medtem ko leta 2011 zamisel turneje, ki naj bi v glavnem bila osnovana na osemdesetih, zveni malce na silo. Potemtakem se od skupin pričakuje sproščen odnos in pristna izvedba, česar Mortal Sin na žalost niso zmogli. Kljub temu, da so od vseh zasedb na turneji najmanj znani, je njihov nastop deloval daleč najmanj sveže, na trenutke pa je vse skupaj izgledalo celo koreografirano. Legendarne skladbe I Am Immortal preprosto ni bilo potrebno ustaviti in prazno dvorano pozvati h kričanju, nato pa začeti znova.

Heathen so kaj hitro popravili grenkost naučenega nastopa Avstralcev. Kot je Nenad že omenil, skupina deluje izjemno skladno s svojim materialom iz osemdesetih, to pa so tudi dokazali z odlično izvedbo klasičnih skladb kova Open The Grave, nad-spevne Goblin's Blade ter epske Hypnotized. Kultne ikone Bay Area scene zvenijo udarno in pristno, vsekakor ne sterilno. Kitarist Lee Altus je to dokazal s tem, da je kak del občasno zgrešil, se iskreno nasmehnil in brezbrižno nadaljeval. Številni metal glasbeniki bi se od Leeja lahko naučili kaj o obnašanju na odru, kot je dokazal na nastopu svoje druge skupine, Exodus, ko je popolnoma presunjenemu članu publike na koncu koncerta oprtal kitaro okoli ramen. Torej, nazaj k Heathen: torkov mladosten, samozavesten nastop Bay Area herojev je lahko v zgled marsikateri zasedbi ne glede na zvrst, bodisi mlajši ali starejši – kratko in sladko.

Kot so Heathen dobro končali, so Destruction v skladu s pričakovanji odlično nadaljevali. Vseuničujoči rifi znamenitih skladb, kot so Tormentor, Invincible Force, Bestial Invasion ter mešanice Death Trap, Antichrist in Black Mass so skozi zid rezke, old school thrasherske distorzije pozivali k intenzivnemu čupanju, kričanju in splošno odvračali od razumskega vedenja. Ohlapno igranje in sproščen odnos Mikea Sifringerja sta gotovo pripomogla k posebnem vzdušju, ki je stare, blackmetalsko obarvane skladbe potegnilo iz groba in z njih pošteno streslo prah. Bobnanje je s svojo enoličnostjo prepustilo vodstvo kitari, a je obenem točnost bobnarja Vaaverja ustvarila zanimiv učinek, saj so bile manj znane skladbe s prvih plošč (ki so bile na samih posnetkih še bolj ''mim' odigrane'' od klasik) zaradi tega na trenutke komaj prepoznavne. Odlično energijo in dobro vzdušje Nemcev je zdaj-že-številčno publiko dodobra razgrelo, ameriškim thrash herojem Exodus je ostalo le še dregniti v požar, pa je bilo divjanje na vrhuncu.

Glede na napovedi in pričakovanja, sploh glede programa, je moč trditi, da v ogenj niso le dregnili, ampak so ga pošteno sunili. Občinstvo je kljub stopničastemu stojišču Kina Šiška to dojelo mnogo manj metaforično, saj je marsikdo zaplesal toksični valček in se pri tem spektakularno valil po stopnicah. Dejstvo, da je skupina trpela za trebušno gripo, jih nikakor ni zavrlo (z izjemo vokalista Dukesa, ki se je nekajkrat obrnil vstran in bruhal). Rob Dukes je koncert speljal s solidnim prikazom energije, večer pa je celo popestril z nepričakovanim gostom, saj je Alexu (Negligence) pomagal splezati na oder in mu tako celo prepustil zadnji refren Metal Command. Četudi Pleasures of the Flesh ni najboljši 80's izdelek skupine, je material z omenjene plošče popestril program, medtem ko so večne stalnice bile dobrodošle, kot vedno. Nastop skupine je podobno kot pri dveh predhodnih skupinah deloval suvereno, torej ravno prav izpiljeno. Oboje je vsekakor šlo pričakovati od bobnarja Huntinga kot tudi od kitarskega dvojca Altus/Holt, celotna izkušnja pa je zaradi pomanjkanja ''Braindead'' komentarjev vokalista Dukesa bila za odtenek bolj prijetna. Tule lahko vidite posnetke komadov Braindead, Piranha in ''wall of death'' pri pesmi Strike Of The Beast.

Če bi se dogodek končal z Exodus, bi bilo fantastično. A to, da so dogodek zaključili brazilsko-ameriški Sepultura, je bilo še boljše. Namreč, s pesmimi z albumov Beneath The Remains, Arise (z mešanico obeh – Intro oz. bonus komad iz albuma Arise povezan s skladbo Beneath The Remains so tudi pričeli koncert) in Chaos A. D., so kitarist Andreas Kisser, basist Paulo Xisto, novi bobnar Eloy Casagrande in vokalist Derrick Green pokazali, da obvladajo svoj posel odlično in da kljub vsem dvomom publike (in še koga drugega) Sepultura tudi z Derrickom Greenom lahko doseže vrhunce svoje stare slave. Koncert je deloval kot kultni videoposnetek Under Siege – Live In Barcelona iz leta 1991, tako po občutku kot po seznamu pesmi in izvedbi le-teh. Kljub pomanjkanju ene kitare, je Kisser prepričljivo ustvaril kitarski zvočni zid, ki ga je odlično podpiral predvsem od ostalih članov vsaj 20 let mlajši novi bobnar Eloy. Njegova moč, vzdržljivost in dinamika so v vsem spominjali na Igorja Cavalero, je pa res, da je naredil par komičnih lapsusov. Vokalist Derrick Green je imel občasne govore, a se mu je videlo, da je izjemno vesel, da nastopajo v Ljubljani in da je bend močnejši kot kdajkoli. In da – po barvi zelo spominja na Maxa Cavalero, v današnjem času pa ga celo prekaša. Repertoar je vseboval v celoti izvedene pesmi, ki jih nismo uspeli slišati že skorajda dvajset let, presenetljivo pa so vključili tudi spregledane pesmi We Who Are Not As Others, Subtraction, Infected Voice in še katero. Super šov je bil takrat, ko so ob izvedbi instrumentala Kaiowas na oder povabili vse bobnarje turnejske karavane, ki so postavili na ogled svoje ''tribal'' sposobnosti, seveda pa je folk Sepulturi jedel iz rok ob kultnih Refuse/Resist, Territory, Arise in Inner Self. Lapsus iz strani publike je bil debilizem letečih plastičnih kozarcev v člane benda s strani primitivcev, ki očitno še danes kuhajo zamero predvsem do Andreasa in Paula, v katera so ''projektili'' bili usmerjeni. Večina publike je očitno izrazila nestrinanje s takšnim početjem, medtem ko se je bend ob to obregnil le enkrat in korektno ter uničujoče izpeljal koncert do konca.

twitter facebook