recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

5. 6. 2012  Stonerska ekstaza v Nešiški  (30. 5. 2012, Tvornica Zagreb)
Koncertni odzivi so bili v večini pozitivni, če pa zvok ne bi nagajal, bi glede na mnenja verjetno dobili popoln koncert. A zvok ni nagajal. A vseeno ni bil popoln koncert, je bil pa blizu.

O zgodovini banda Kyuss (izg: koh-i-tuhs) ne bom preveč, saj je v reportaži iz ljubljanskega koncerta že Primož napisal kako, kaj, zakaj, radiatorji so za pozerje. Bi samo na kratko omenil, da jih mnogi krivijo, da so očetje stoner rocka. Sicer sta se ta stil in zvok pojavljala pri nekaterih hipijih že v 70-ih, zato ne moram ravno trditi, da so Kyuss fotri, so pa definitivno glavni krivci za populariziranje tega žmohta.

Stonerska scena je močna pri naših sosedih, tako da ni bilo idiotsko pričakovati mase folka, burnega odziva in dobre predskupine (na Hrvaškem je dobrih stoner bandov milijon*). Masa je bila, buren odziv je bil, dobra predskupina je bila. Da, prišlo je do masovne odprave impotence.

Za dobrodošlico so nam žgali lokalni Stonebride. Uigrani, mastni, glasni … in kratki. V svojem kratkem repertoarju so nam na hitro prikazali, česar vse so zmožni. Prisluhnili smo pregledu stilov, ki jih preigravajo. Spretna mešanica psihedelije in udarnosti. Dobra izbira za predskupino, čeprav ne bi nihče usekal masovnega pokola, če bi igrali vsaj 15 minut dlje. Vredni preverjanja.

Po daljši pavzi so na oder prišli Kyuss Lives! (50% Kyuss, 50% nadomestnih delov, konzervans E209). Kriki iz dvorane so naredili audio pirsinge na mojem ušesu in band je brez neke predstave začel mučiti svoja glasbila. No ja, če je kdo plačal cca. 20€ za vstopnino, nekako ve, kdo igra, tako da res ni neke potrebe po predstavitvi banda, čeprav bi vseeno rad kdaj videl, da bi kdaj kakšen band prišel na oder in nato bi se vsak član posebej predstavil na zelo dolg način. Kasneje pa bi ustvarili neprijeten občutek s tem, da bi nam, preden bi začeli igrati, povedali najtemnejše zgodbe iz njihovega otroštva in zakaj se zbujajo s kričanjem. Koncert leta. Hihi.

Glede nastopa se bom prvo osredotočil na originalna člana: vokalista Johna in bobnarja Branta. Za Branta se je videlo, da je rojen za ta band. Nor občutek pri igranju, masiven zvok bobnov, ki je v sožitju z njegovim stilom igranja in ultimativni bobnarski obrazi. Vsak bobnar ima svoj unikaten bobnarski obraz. Neke vrste prstni odtis. Eni izgledajo kvazi zafukani, drugi zdolgočaseni, tretji 2gu34h0f8cv7fjć … kakorkoli, Brant med bobnanjem v treh sekundah prikaže skoraj vse izraze, ki smo jih lahko videli v najbolj travmatičnih otroških risankah iz 90-ih.

In John. Ne rečem, vokal je zelo dobro ohranjen, ampak človek se drži, kot da poje v okoljevarstvenem doom bandu. Ob energični glasbi malo moti neka dramatična depresivno izgledajoča entiteta, ki gleda v tla in pije čaj. To je tako, kot hiperaktiven veganski naci v havaji srajci, ki bi pel v avant-doom gospel indie-grind bandu. Ne paše skupaj. Baje. Ampak ni panike, ker je bobnar opravljal delo frontmana, kar se tiče ustvarjanja showa.

Publika je dala skupini vedeti, da so več kot dobrodošli. A veste, ko greste na nivažnokaterkoncerti in je tam vedno (VEDNO!) neka pobrita budala z mišicami, opičjim frisom in s starostjo nekje med 25 in 30? Resno, na vsakem, VSAKEM (okej, skoraj vsakem) koncertu je nekaj takih in se jim je pametno umakniti, ker ti ljudje vedno pozabijo, da je koncert neke vrste javni dogodek. Da, niste sami. Ti tega nekako na opazijo in vedno pričnejo neprijetno verzijo mosh-pita. V redu, mosh-pit je lahko zabaven, dokler se ne koljejo notri. Se da moshati tako, da ne motiš (preveč) ljudi, ki jim ni do tega, ne? FUCK NO! LET THEM ALL SUFFER! ELBOW TO THE FACE PARTY!

Na trenutke je bil mosh-pit prav brutalen. Deklica iz naše karavane se je neprostovoljno znašla v bojnem bolju in končala z buško. Oz. za večji dramatični efekt: KRI JE BILA POVSOD! KRI SE JE POMEŠALA Z NJENIMI SOLZAMI, KO JE OTOŽNO GLEDALA IZ MOSHA IN SE DRLA ''UBIJTE ME! UBIJTE! NE PRENESEM VEČ BOLEČINE! NE VIDIM VEČ LUČI V OBSTOJU!''

Kriki so utihnili. Njen obraz je izginil v poplavi nasilja. Nikoli več je nismo videli. Od takrat naprej se ne znam več nasmehniti.

Če smem uporabiti internetni humor:

EN JE OPAZU, DA MUDELKA NI V KUHNI, PA JO JE PO BUČI, LOLOLOLOLOL

A mosh-pit je imel tudi svojo pozitivno plat. Sam sem ta dan moral zaradi pogojnega izpusta paziti, da nisem imel preveč nasilnih izpadov (vsaj v javnosti ne, hihi), zato sem se izogibal mosha in sem se zgnetel z miroljubneži zadaj. V gneči sem bil prisiljen v dotikanje prožnih ritk obiskovalk.

Pri prvi je bilo že ob prvem dotiku jasno, da se skozi tesne jeans hlače skrivajo tangice. Zagotovo rdeče ali črne. Rit sama je bila vitka, a lepo zaobljena in kar mehka.

Druga je imela malo več mase, a ravno dovolj. Ne preveč, ne premalo. Žal so bile hlače malo ohlapne in zagotovo je imela oblečene navadne spodnjice. Upam na črne.

Moških riti pa raje ne bom opisoval, ker se mi zdi, da si jo je eden bril. Pravi moški morajo imeti razcepljene konice na riti, če jim konic že ne držijo tarzančki skupaj.

No, nazaj na stransko temo: koncert. Basist Billy je kazal še največ energije. Ko je mahal naokoli z basom, me je spominjalo na psa, ki ravnokar pride iz jezera po tem, ko ste ga poskušali utopiti. Pes se prvo otrese in čudni zakoni fizike pripeljejo do tega, da voda škropi naokoli. Okoli Billyja se je res pojavljala luža, sam je bila rahlo bolj slana voda. Če smem ponovno uporabiti internetni humor:

HAHA, JE ZAŠVICU FUL!

Kitarist Bruno je v svojih najstniških letih igral v najnižji obliki 'banda': tribute band. A je vsaj približno opravičljivo, da je bil to Kyuss tribute band. Nato je z Garcio sodeloval v Garcia Plays Kyuss (zelo inovativno ime) in lepo povedano, Kyuss komadi so mu prišli v kri, da jih igra tako, kot da so prišli iz njega. Fuck Josh!

Kot celota so delovali tako, kot da so vsi člani originalni in kot da se sploh ne gre za polovičen reunion. Nora energija, divja publika, fantastičen zvok, o setlisti pa ne bom, ker bi bila v vsakem primeru dobra. Pa na meji nismo imeli problemov s cariniki.

*okej, pretiravam, ene pet … šest

twitter facebook