recenzije

Entrails

Resurrected from the Grave

Mastodon

Once More 'Round the Sun

Space Eater

Passing Through the Fire to Molech

Gravecrusher

Morbid Black Oath

Anne

Pulling Chain

Origin

Omnipresent

Sarcasm

Thrash

VADER

Tibi Et Igni

Killer Be Killed

Killer Be Killed

Rot in Hell

Ruined Empire

Gnaw Their Tongues & Alkerdeel

Dyodyo Asema

Litostrojska Darkbluz Experyment

This is How You Remind Me ov Dopesmoker

7 Seconds

Leave A Light On

Benighted

Carnivore Sublime

Aborted

The Necrotic Manifesto

Gehenna

Funeral Embrace

More Than Life

What's Left Of Me

Godflesh

Decline & Fall

banner
banner

reportaža

14. 4. 2012  Sludge, punk, noise in trije moški zgoraj brez  (13. 4. 2012, Orto bar)
Na koncu se človek ponovno zave, da v Slovenijo še vedno prihajajo dobre skupine v okviru delovanja super organizatorjev (Dirty Skunks), ne glede na to, ali bodo igrali na parkirišču ali pa na majhnem odru.

Na vraževeren petek 13. se ponavadi dogajajo nezaželjene stvari in dogodki. V našem primeru pa se je odvil skrajno zaželjen in dogodek vreden ogleda, kajti slovensko prestolnico sta obiskala ameriški Mose Giganticus, ob katerih se poslušalec takoj spomni na Mastodon ter Baroness in pa norveški Arabrot (foto: Maja Weinberger Kovačič), ki pa se bolj nagiba k stilom skupinam Okkultokrati, Haust, ... Seveda je vse skupaj zgledalo izredno zanimivo, ker sta obe skupini praktično igrali za dobrih 10 ljudi (vključeno s člani skupin) in nekaj par poslušalcev, ki smo prišli poslušat dobro in kvalitetno glasbo.

Pri Mose Giganticus je bil prvi vtis nekako nenavaden, kajti izgledalo je tako, kakor da je skupina imela vaje in je poklicala nekaj prijateljev, da malo poslušajo in nekaj spijejo. V dobri uri prijateljevanja so odigrali večino skladb iz albuma The Gift Horse in četudi je pred njimi stalo le nekaj ljudi, so se vsi vživeli in se pri vsaki skladbi publiki tudi zahvalili. Tu pa tam so seveda dodali tudi prijeten komentar o tem, kako dobro žgano pijačo se dobi v Sloveniji (''šnops''). Kar sem slišal na albumu The Gift Horse, je bilo v živo slišati še veliko bolje.Če vzamemo njihov tako imenovani hit The Left Path, skladba sama po sebi je izredno poslušljiva, ampak v živo ti pa zleze pod kožo. Ko človek podoživi trud celotne skupine nasploh in trud, ki ga vložijo pri kvalitetnem igranju v živo, jim lahko samo rečeš ''Bravo!''

Po kvalitetno in profesionalno odigrani eni uri Mose Giganticus, so na vrsto prišli norveški norci Arabrot. Pred tem je treba omeniti, da fantje izgledajo vse prej kot osebki, ki bi preigravali doom, sludge, experimental, noise ... prej punk, indie rock in pa nekakšno komercialno sceno. Seveda bi poznavalci takoj vedeli, za kaj tukaj gre, ker pa smo nekateri bili seznanjeni samo s studijskimi izdelki in ne z igranjem v živo, pa je na prvi pogled vse skupaj izgledalo kot nekakšen komično obarvan nastop treh odštekancev. Pomota!!! Fantje so takoj, ko so stopili na oder, brez olepšanega uvoda odvrgli svoje majice (če temu lahko tako rečemo) in začeli z glasnim norenjem na majhnem odru Orto bara. Glasne kitare, ki so močno spominjale na black metal skupine, vokal, najbolj primeren crust punku ter mogoče močno opitemu grindcore bendu in pa bobni, odigrani na način starih punk skupin z doom pridihom.

Kako je to sploh mogoče, je z besedami težko razložiti. To bi preprosto morali videti v živo.

In tako se je tudi koncert odvijal - izredno zanimivo in kvalitetno v vseh pogledih. Skladbe pa - kakor lahko človek pričakuje, če skupino le pozna - od Scagcat, The Serpent, II pa vse do I Rove, III, ... Pri Arabrot me je mogoče malo zmotilo, da skupina ni imela boljše komunikacije s publiko tako kot recimo Mose Giganticus. Tudi pri Arabrot je ura minila v hipu, vtis od nastopa pa je le ''uauuu''. Definitivno pa je omembe vredno tudi dejstvo, da je basist pri določenih skladbah odložil svoj bas, poprijel za paličici ter se z močnim udarjanjem po bobnih, nameščenimi samo zanj, pridružil svojem bendovskem kolegu in skupaj sta s povdarjenimi tolkalskimi ritmi ustvarjala še bolj udarnejše vzdušje – a la White Strippes.

Na koncu se človek ponovno zave, da v Slovenijo še vedno prihajajo dobre skupine v okviru delovanja super organizatorjev (Dirty Skunks), ne glede na to, ali bodo igrali na parkirišču ali pa na majhnem odru. In kot sem se ponavljal že v preteklosti, se bom moral tudi tukaj - na žalost je vse skupaj bilo zavito v porazen obisk koncerta skupine, katero bi morala poznati tudi širša množica.

twitter facebook