recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

3. 11. 2013  Reportaža: Vročica sobotne noči  (2. 11. 2013, Orto Bar Ljubljana)
This Next Song Is About My Brother ... He's A Dick!!!

November ... tisti mesec v letu, ko je vreme daleč od pričakovanega in je vzdušje daleč od tega, da bi se posamezniku dalo kam iti. Je pa po drugi strani tudi res, da smo kdaj pa kdaj priča dobrem nastop, in to že na samem začetku meseca. To nam lahko potrdi nastop skupine Versus The World ter meni malo manj znanih Templeton Pek.

Na precej muhast večer 2. 11., ko se mladina še vedno odloča, ali bi šli ''žurat'' med sovrstnike v popularne klube po Sloveniji, smo se nekateri odločili ravno nasprotno in obiskali koncert zgoraj navedenih skupin.

Prvi od dveh nastopajočih so bili Templeton Pek. Priznam, da mi je skupina precej neznana, in priznam, da sem poznal le redke skladbe iz njihovih izdaj. Pred koncertom sem se, kot vsak smrtnik, ki skupine ne pozna, spravil malce bolj podrobneje spoznati neznano skupino. Kot prvo mi pri Templeton Pek pade v oči, da spadajo pod okrilje založbe Century Media in tako me je zadeva še bolj pritegnila, ker sem vedel le, da gre za dober punk rock, ki me spominja na ostale skupine. Misel, da gre za novo skupino, me ob pogledu na njihovo diskografijo hitro zapusti, ker je trio na sceni že več kot 5 let in so izdali že 3 albume, ki so jih nekako že izstrelili med ''zvezde''. Zvezde? Templeton Pek so v preteklosti že bili predskupina sedaj legendarnim skupinam, kot so Bad Religion, Rise Against, Pennywise, Killswitch Engage, No Use For A Name, Millencolin ... Po preverjenem in slišanem je moje pričakovanje glede skupine precej naraslo.

Ob začetku igranja me je skupina že v prvi sekundi presenetila. Trio, poln energije in poln dobre volje. Od začetnih skladb mi je nekako najbolj ostala v spominu Wake Me Up (ena izmed najbolj popularnih), kjer je skupina ob dobrem nastopu in kvalitetnem ozvočenju pokazala, kaj so zmožni narediti v živo. Po omenjeni skladbi pa me je vse skupaj samo še prevzelo. Mešane skladbe iz zadnjega albuma Signs (2013 – Century Media) ter prvih bolj punk rock izdaj - Templeton Pek so pokazali več kot sem pričakoval.

Ena izmed najbolj zanimivih točk pa je definitivno poteza pevca ter basista Neala Mitchella, ko je med eno izmed zaključnih skladb kar naenkrat skočil z odra med publiko (vsi navzoči smo samo čukasto gledali), oddal bas enemu izmed ''zunanje'' ekipe Templeton Pek, se sprehodil do šanka, splezal nanj, vzel bas in nadaljeval igranje na drugi strani odra in kot rečeno, na šanku. Super nastop in nepričakovano so uspeli doseči tisti »uau« efekt. Gledano v celoti lahko mirne volje rečem super. Glasbeno dovršeno, razločni vokali, dobra volja in pa odnos do publike povsem prijateljski, tudi po koncertu (vsi člani so delili letake skupine, se pogovarjali s praktično vsemi navzočimi in če le je bilo možno, stisnili roko vsem).

Perfektno.

Po Templeton Pek pa pridejo na oder Versus The World oz. skupina, ki je nastala iz članov punk rock skupine Lagwagon ter The Ataris. Priznam, da so mi Versus The World bili malce manj prijetni, ker me je na koncu koncev bolj zanimal album So Long, Astoria od The Ataris iz leta 2003 (na katerem najdemo tudi basista Mika Davenporta iz Versus The World), kot pa istoimenski prvenec skupine Versus The World iz leta 2005. Ampak ne glede na preteklost sem omenjeni koncert res težko pričakoval, ker gre le za eno izmed tistih skupin, ki te spravi v dobro voljo po težkem dnevu.

Starejši strici (približno 37–45 let ... recimo, da ne bo pomote) z imenom Versus The World so na odru začeli hitro in konkretno, in sicer s skladbo Is There No End?. Meni osebno ena izmed njihovih boljših skladb in seveda pričakovanja precej visoka. Ampak kljub temu, da sem omenjeno skladbo čakal, je bila prisotna ena minus točka, in sicer vokal. Ob dobrem igranju inštrumentov, je bil vokal vse prej kot razločen, mogoče malce tišji, kot bi si želel. Bilo je kanček moteče, ampak je to kar hitro popravilo vzdušje skupine. Versus The World ni ena izmed tistih skupin, ki pri svojih letih na odru igrajo sami sebi in so praktični nergači, ki delajo za denar. So preprosti in se radi pozabavajo. Osebno sem se najbolj nasmejal, ko je pevec Donald Spence posvetil drugo skladbo svojemu bratu na malce drugačen način, This Next Song Is About My Brother ... He's A Dick!!! Kaj te najbolj nasmeje, kot komična stran skupine, ne glede na prej navedeno minus točko?

Po eni strani me je njihovo igranje precej spominjalo na prej omenjene The Ataris, ker gre za precej lično igranje in je vse skupaj bilo precej nostalgično, po drugi strani pa je bila zadeva vseeno sveža, ker je v sebi nosila malce bolj drugačne segmente od The Ataris. Kljub nerazločnemu vokalu so skladbe, kot so A Fond Farewell, Crooks And Liars, She Sang The Blues (posvečena mami pevca Donalda Spenca, ki ga je vzgajala ob rock'n'rollu) ... izpadle super, kot že rečeno, zaradi dobre volje in humorja skupine (v enem trenutku je basist Davenport publiko vabil na celonočno popivanje in k uživanju kokaina – če bi ga le kdo imel, hkrati pa se je pohvalil tudi s tem, da bo zaplaval v Ljubljanici ... seveda je povabil vse – škoda je samo v tem, da Davenport ne ve, kaj vse se v Ljubljanici nahaja).

Kljub muhastemu vremenu sta obe skupini vso publiko spravili v smeh ob dobri, poskočni glasbi, ki na prizorišču ne bi smela nobenega pustiti ravnodušnega. V bistvu, če povem z drugimi besedami, ko zapustiš glasbeno prizorišče z majico (ene izmed skupin), veš, da je bil koncert vreden ogleda.

twitter facebook