recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

reportaža

16. 10. 2016  Reportaža: Vizija apokalipse  (15. 10. 2016, Gromka Metelkova Ljubljana)
Svet mogoče res gre v kurac, a za 2 uri v Gromki sem pozabil na to.

Zdi se, da Marsovo leto vztraja do samega konca. Na šihtu je težko, loteva se me prehlad, na Facebooku vsak drugi Američan obvešča svet o prihajajoči tretji svetovni vojni (nato prebereš, da so Ameri začeli nekaj tolči po Jemnu in da Putin svari rojake, naj se vrnejo domov itd.), potem se zgodi še famozna gostja Tarče, da izza kongresa sprejeto klečeplazenje pred sporazumom CETA ali TTPA al' karkoli je to že … sploh ne omenjam.

''Pun mi je kurac.''

In na tak teden se v Gromki zgodi koncert zasedb Pizda Materna ter Bolesno Grinje. In življenje je takoj lepše.

Za razliko od prejšnje sobote, ko sem slovesno zaprisegel, da si raje v čreva zarinem plastični nož kot da še enkrat poslušam bend, katerega ritmus operandi je d-beat, sem resnično navdušen šel domov s koncerta, ki je trajal dobri dve uri in postregel z ogromno dobrega. Zakaj pa še nisem na Metelkovi, če sem tako užival, vprašate ka-li? Prehlad mi gre na živce, pa Pečo je vse bolj nasekan.

V glavnem, dva dni po famozni Tarči, kjer je neka gostja oddaje res pustila ''dober'' vtis, je v Ljubljano prišla – bojda po 15 ali 20 letih – zasedba Pizda Materna, katere logo, izrisan z Iron Maiden črkami, me je navdušil že v času, ko sem šele začenjal guliti srednješolske klopi. Jeps, Pizda Materna je stara stvar, ampak dobra. Njena glasba je v Gromko pripeljala zelo veliko množico in s tem nam je jasno, da je njena zapuščina prestala ost časa. No, saj je tudi Bolesno Grinje imelo veliko pri veliki množici obiskovalcev in obiskovalk, a zdi se mi, da so P. M. nekako pustili večji vtis.

Namreč, zveneli so mnogo bolj jasno in udarno, pa čeprav njihova glasba ni preplet konstantnih blast beatov in treh kričečih vokalov.

P. M. so ponudili srednji prst vsemu. Pridigarskih govorov je bilo zgolj za piko (tisti govor o svobodi kot kurbi), ostali so bili po mojem mnenju dobro hecanje iz samih sebe, iz žanrov v undergroundu, ki so včasih bolj papeški od papeža. Ime Pizda Materna je zgovorno že samo po sebi, glasbeni preplet različnih žanrov – od punka prek screamo prek grinda celo do reaggeja – pa v živo deluje presenetljivo dobro.

Kaj dobro – ubijalsko.

To je bil nastop in pol, če se mene vpraša. Komadi, ki so si na trenutke precej podobni, vseeno kažejo ogromne razlike in ustvarjajo s tem tisočglavo audio pošast. Bend je precej uigran, čeprav je pri drugem komadu nastal nekakšen zanimiv zajeb, za katerega še zdaj nisem prepričan, ali je bobnarjevih ali kitaristovih rok delo. Don't care … Ampak Pizda Materna kljub vsemu deluje, kot sem že napisal, ubijalsko. Preigravajo 20 let stare komade, a le-ti so se z leti dobro postarali in morda so v trenutno prenasičeni sceni še bolj relevantni kot takrat. Osrednje mesto v showu imata vokalistka Lea in vokalist Richard, slednji mogoče s svojim Iggie Pop meets Rowan Atkinson meets Jello Biafra meets Travis Ryan (Cattle Decapitation, za tiste, ki ne veste, o kom govorim) še toliko bolj. Publika je plesala, publika je norela, publika je kimala in publika je strmela. A dobila je veliko. Definitivno eden boljših letošnjih nastopov s strani domačih bendov.

Mogoče bi famozna gostja Tarče ob poslušanju dotičnega benda, končno doumela, kaj je narobe z njo in nasploh z okoljem, v katerem živimo.

Moj favorit pa so bili puljski Bolesno Grinje, pa ne samo zaradi odlične plošče Grd, ki sem jo recenziral nedolgo nazaj, temveč nasploh – ker so Bolesno Grinje, grind mašina iz mesta, ki nam je dalo Kud Idijote in Anti Otpad ter Desinence Mortification. Grind kvartet je mogoče imel slabši zvok, zaradi katerega je trpela predvsem kitarska izraznost – sčasoma sploh nisem vedel, kateri komad poslušam –, a vseeno je nadoknadil z eksplozivnim performansom, katerega center začuda ni toliko blasterski bobnar, kot je živalski vokalist. Pojava tega možakarja je vizualna dopolnitev slišanega grinderskega kričanja. Ko vidiš tega tipa, kako zapriseženo kriči tekste komadov, kot so bili Autobiografija Propasti ali pa Vratite Mi Mozak, kaj šele Addicted To Grind, ti je jasno, da tu ni placa za fejkanje. Potem pa zasijejo vsi trije vokali v refrenu komada Ne Vjerujem Nikome, medtem ko publika nori ob dejstvu, da po 40 z grindom nabitih minutah dobi še kar dolg bis. ''Umjetnost je goli kurac'', pravijo Puljani in res je tako – Bolesno Grinje niso pretenciozni. So to, kar vidite in slišite, publika pa je od Puljanov res dobila ogromno, kar je pospremila s totalnim norenjem, navdušenjem in še s čim. V glavi mi še zdaj zvenijo vsi kriki puljske grindkoračine, a prevladujoč refren je ''U glavi vizija apokalipse.''

Svet mogoče res gre v kurac, a za 2 uri v Gromki sem pozabil na to. Obstaja pa upanje, dokler ljudje raje poslušajo Pizdo Materno in Bolesno Grinje, kot pa podpirajo stvari, ki jih izreka famozna gostja in pogrevajo/pišejo/promovirajo podobni debili tukaj in drugod.

Fotk ni.

twitter facebook