recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

12. 12. 2012  Reportaža: V sferi kaosa  (7. 12. 2012, Arena Dunaj Avstrija)
Pika na i koncertne sezone 2012!

Koncertno leto 2012 se bliža koncu. Do decembra se pravzaprav odvijejo skoraj vsi koncerti, tuje skupine ponavadi zaključujejo turneje, na voljo je samo še kakšen lokalni koncert. Včasih se zgodi, da je treba dobri koncertni letini postaviti še piko na i. In ta pika na i je bil koncert Meshuggah, ki bi ga lahko razglasil tudi za koncert leta. Seveda se koncert ni odvijal na slovenskih tleh, temveč na pogosto obiskanem Dunaju, v dvorani Arena, ki gosti večino metal koncertov.

Meshuggah so na turneji spremljali poljski death metalci Decapitated in švedski C. B. Murdoc. Slednji so nedvomno zanimiva skupina s potencialom. Šlo je za kaotično zadevo, ki je na čase spominjala na Dillinger Escape Plan, a ni bilo tako kaotična, temveč je imela malce več groova. A pri mladih, obetavnih, a ne dovolj izkušenih skupinah se najdejo tudi pomanjkljivosti. Prva je bila pijan pevec, ki se je drl v tri krasne, enkrat pa se je celo zvrnil na tla zaradi težav z gravitacijo. Drugi problem je bila ritem sekcija, ki je sicer ponudila polno zanimivih ritmov in sprememb tempa. A bobnar se je na čase občutno motil in s tem delal celoto neposlušljivo. Precej nadležni zvoki so prihajali tudi od člana, ki je skrbel za efekte. Določeni efekti so dajali kaosu zanimivo atmosfero, medtem ko kičaste powermetalske klaviature res niso spadale v samo glasbo.

Ne ravno najboljši vtis C. B. Murdoc so popravili poljski Decapitated, ki danes ne veljajo samo za velikane poljskega death metala, temveč tudi za velikane death metala nasploh. Skupina je tokrat igrala z novim bobnarjem Pawłom Jaroszewiczem (ex-Vader), ki je nadomestil Krimha, ki je skupino zapustil pred kratkim. Izbor skladb Decapitated je bil osredotočen na lanskoletni izdelek Carnival is Forever, ki se je seveda dobro prijel. Novi bobnar je sicer imel nekaj težav pri novejših skladbah, a njegovo fušanje je bilo vseeno sprejemljivo. Najbolj zanimiv del Decapitated je kitarist Vogg, ki je podobno kot Dino Cazares zelo podkovan v rabi desne roke, tako da hitri riffi kar letijo. Decapitated so nedvomno tehnično podkovana skupina, a vseeno so predani pravemu death metalu, tako da kakšnega pretiravanja s kompleksnimi solažami tu ni (kljub temu da solaže niso ravno za dol past). Decapitated so poleg novejših skladb odigral še stalnice Post-Organic, Spheres of Madness in seveda Day 69. Nastop Poljakov je bil več kot povprečen. Ves čas se je porajalo vprašanje, če ustrezajo nastopanju ob Meshuggah?

Kaj pričakovati od nastopa Meshuggah (foto: Branka Resnik), je bilo težko presoditi. Vsekakor pa se lahko od skupine pričakuje neverjetno ritmično uigran nastop, ki mu lahko konkurirajo le kakšni nastopi določenih ultra glasbenih akademikov.

In ko so se luči ugasnile, so Meshuggah dali obiskovalce na zvočno preizkušnjo s skladbo Obsidian z albuma Nothing. Da, pri Meshuggah lahko pričakujete zvok, ki ga ne slišite nikjer. Tudi vse sodobne skupine, ki se izpostavljajo z nizko uglasitvijo in ne vem kakšnimi ojačevalci ter efekti, ne morejo priti niti blizu Švedom. Tu lahko gre za kakšen legendaren death metal ali pa za moderen djent bend, a ne eni ne drugi ne morejo ustvariti takšne zvočne podobe. Zvok je močan, a obenem jasen, skladba Obsidian pa je bila le seznanitev z zvokom, ker Meshuggah so zatem eksplodirali s skladbo Demiurge z zadnjega albuma Koloss, ki je prejel na splošno odlične odzive. Demiurge je skladba s katero bi lahko ponovno definirali besedo heavy. Celo dvorano je prisilila v trpinčenje vratnih mišic. Sam zvok skupine je bil brutalen. Neverjetno, kakšno moč lahko proizvedejo njihove osemstrunske kitare. Neusmiljenost Meshuggah se je nadaljevala z udarno Pravus ter Combustion, ki je pravi kandidat za moshpit zaradi višjega tempa.

Težave s slemanjem zaradi mnogih ritmov pa so se šele začele, ko je skupina udarila s skladbo Glints Collide in počasnejšo Lethargica. Zelo dober odziv je dobila skladba Do Not Look Down, ki mogoče ni tako ritmično komplicirana kot prejšnje, a je zato toliko bolj »groovy«. Za tem pa je skupina spet eksplodirala s hitrim The Hurt That Finds You First z zadnjega albuma Koloss.

Po tem je padlo največje presenečenje koncerta. Skupina je oder zapustila, iz zvočnikov pa je bila predvajana skladba Mind Mirrors iz albuma Catch 33, pri kateri gre le za čuden vesoljski govor, ki je bil okrepljen z zelenimi lučmi in štirimi »laserji«, ki so bili usmerjeni v mešalko. Tu se je dokončno uvidelo, da imajo Meshuggah izredno sposobnega lučkarja, ki dejansko pozna vse njihove ritmične obrate in se jim prilagaja z različnimi lučkami in njihovim obračanjem. Skratka, lučke na Meshuggah so poslastica, kljub temu da sama skupina ni megalomanska kot kakšni Iron Maiden ali Rammstein. A verjetno dvorana, ki sprejme dobrih 1000 ljudi, boljšega lightshowa še ni videla.

A da se vrnemo k prej omenjeni poslastici koncerta. Leta 2005 so Meshuggah izdali svoj najbolj eksperimentalen album Catch 33, pri katerem so bili vsi bobni v celoti narejeni preko programa Drumkit From Hell. Bobnar Tomas Haake si je na tem albumu privoščil iti preko svojih sposobnosti z najbolj zahtevnimi ritmi, poliritmi itd. Meshuggah v zadnjih letih niso igrali skladb iz omenjenega albuma, a za to turnejo so se odločili, da temu ne bo več tako. Skupina je povezala skladbi In Death – Is Life in In Death – Is Death. Povezani skladbi sta še bolj nepredvidljivi kot ostale, da o ritmiki ne govorim. In tu je Tomas Haake povsem fasciniral, ker se je dejansko naučil odigrati skladbi brez zaznavnih napak. Še sam Haake je v enem intervjuju nekoč priznal, da se je te skladbi učil cele dneve, kljub temu da je bobne za njiju spisal on sam. Zaradi tega smo na koncertu priča ne samo metalcem, temveč tudi jazzerjem ali pa akademikom. Lahko jih poslušamo ali pa preučujemo.

A po Catch 33 je padla za mnoge še večja poslastica, Bleed. Skladba, ki je leta 2008 dobila tako močan odziv, da so si mnogi v tistem času raje želeli slišati Bleed pa kot kakšno starejšo skladbo. Komad je s svojo udarnostjo in domiselnimi bobnom Haaketa dvorano spravil v delirij. Seveda so tu Meshuggah pokazali tudi smisel za umirjenost s sicer atonalnimi pasažami, domiselnimi za nadziranje napetosti. Po tem so na svoj račun prišli oboževalci starejšega materiala s skladbo New Millenium Cyanide Christ z albuma Chaosphere, ki je še enkrat poudarila, da Meshuggah ne poznajo usmiljenja do naših vratov. Promocija Kolossa se tu še ni končala, padel je še I Am Colossus, sledil pa »hit« z albuma Nothing, Rational Gaze.

Za tem pa so Meshuggah zapustili oder in nas pustili čakat za morebiten povratek. Tudi če bi se koncert tu zaključil, bi bili več kot zadovoljni. Namreč, spoštovanja vredno je, da skupina zdrži pri igranju v takšnih ekstremih. Mogoče tukaj ni kakšnih ultra hitrih skladb, je pa toliko več kompliciranja in kaosa v sami ritmiki. In Meshuggah so resnično občudovanja vredni zaradi neverjetne usklajenosti članov.

Težko je doreči, kateri član je bolj izstopal. Vsak po svoje, a najbolj zabaven je tu še vedno pevec Jens Kidman s svojimi »jeznimi« grimasami, ki so v tem času postale vir internetnih zajebancij  v obliki memov. Četudi Kidman ni kaj dosti govoril, je sama glasba Meshuggah povedala vse. Konec koncev bi bilo nesmiselno, da bi potekala neka pretirana komunikacija s publiko (oz. govoričenje v stilu hardcore skupin).

Staremu oboževalcu se je verjetno zazdelo, da koncert rabi piko na i s kakšno starejšo skladbo. Švedski norci so se vrnili in udarili s skladbo Future Breed Machine z albuma Destroy Erase Improve (1995). Le-ta je po svoje definirala Meshuggah, kljub temu da so bili v tistem času pod večjim vplivom thrasha kot pa jazza. A nedvomno so kazali v metalu drugačen pristop, ker se je kazal odstop od konvencionalnih starošolskih zadev, ki so cvetele v osemdesetih. No, če se vrnemo nazaj h koncertu. S Future Breed Machine bi nedvomno lahko zaključili. Lahko bi se reklo, da je šlo za kulminacijo koncerta, pa vendar Meshuggah niso rekli zadnje besede. Kitarist Fredrik Thordendal je že nakazal, da bo začel nekaj igrati. Po kratkem ugibanju je pričel igrati riff zaključne skladbe albuma ObZen, Dancers a Discordant System. Hm ... ta dodatek je bil pač po svoje pretiran, namreč z dotično skladbo je bilo treba še trpinčiti svoje vratove kar 9 minut. Saj bi lahko samo stali in gledali, a sama skladba ima toliko udarnosti in groova, da pač ni bilo mogoče stati pri miru.

Slemanje se ni najbolje obneslo, ker bi lahko končali na urgenci zaradi heksenšusa. Pa vendar je bil nastop Meshuggah tako popoln, da nekako brez gibanja ni šlo. Posledice v vratu se je čutilo še 3 dni. Mogoče ste Švede že videli na kakšnem festivalu, a dvoranski nastop skupine je poglavje oz. knjiga zase. Festivalski nastopi pogosto potekajo podnevi, skupina pa največ igra eno uro. Tokrat so Meshuggah igrali dobrih 90 minut in obenem pokazali neverjetno vzdržljivost, ki se je kazala v točnosti skupine. Pa še lučke so bile res fascinantne (razen za fotografe).

Zunaj se je medtem shladilo, temperatura je padla pod ledišče, malo naprej od Dunaja je začelo snežiti. Vožnja v Ljubljano je trajala 5 ur, glede na količino odstavljenih in razbitih vozil po poti pa bi lahko trdili, da je bila vožnja kar ekstremna. A za koncert Meshuggah se je splačalo tvegati.

Leto 2012 je postreglo z veliko dobrimi koncerti, a po svoje so Meshuggah tu bili zmagovalci. Sedaj razumem Štajerce, ki rečejo: »Ka si ti ja nor!«

Avtor:
twitter facebook