recenzije

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

Within Destruction

D E A T H W I S H

banner
banner

reportaža

5. 7. 2016  Reportaža: Terrorizing Nova Gorica  (16. 6. 2016, Mostovna Nova Gorica)
Lehende, mwna!

Kot fan grindcora, kaj šele član grind benda, častim ploščo World Downfall kultnih Terrorizer kot svetinjo. Ker je gotovo ena top 5 grind plošč vseh časov, saj ponuja odličen zvok (za tisti čas in za danes!), klasično družbeno-kritične tekste, res dobro zasedbo in ker je res pokazala, kako grindcore zveni uničevalno tudi, ko je zvočna podoba bolj spolirana.

Da bom nekega dne delil oder s tem bendom, mi ni padlo niti enkrat na pamet. Namreč, kot veste, so Terrorizer razpadli zaradi zaposlenosti članov (Sandoval in Vincent sta imela več kot dovolj posla z Morbid Angel, Pintado z Napalm Death) že v začetku devetdesetih, in šele slabo desetletje nazaj medlo navdušili z albumom Dark Days Ahead, po izidu katerega je kmalu preminil Jesse Pintado. Bend je spet poniknil in naenkrat se je vrnil nazaj originalni vokalist Oscar Garcia z zasedbo Nausea, ki je – če še ne veste! – prednica Terrorizer. Imeli so kar soliden koncert v Gromki, kjer so jih Desinence Mortification iz Pule peljali scat, igrali tudi drugod po Evropi, ponudili nov material in se oglaševali kot nasledniki Terrorizer. Da bi z njimi nadomestil manko Terrorizer, mi ne pride niti na misel, saj sta benda dejansko precej drugačna (pa s tem ne mislim, da so Nausea slabi – prav nasprotno!). Nekje v istem času (torej, par let nazaj) se je začela širiti novica, da bodo Terrorizer po izidu plošče Hordes Of Zombies spet šli na pot, kjer bodo predstavljali tisto, kar si baje Terrorizer feni najbolj želijo slišati – World Downfall v celoti.

Kot veste, Sandoval ni več v Morbid Angel in tako je vse svoje sile lahko usmeril v Terrorizer. Zakaj je pri tem zamenjal celotno postavo benda, ne vem, sta pa Lee Harrison (drugače bobnar) iz Monstrosity kot kitarist in Sam Molina (prav tako iz Monstrosity) kot basist/vokalist dobra izbira, čeprav Molina bolj kot Harrison, a o tem bo napisano več kasneje.

Glavno je, da so Mostovnčani objavili novico, da pridejo Terrorizer v Slovenijo. Ekskluzivni show v sklopu festivalske turneje – in da bodo igrali poleg celotne World Downfall še kar veliko drugih komadov. Ura Terrorizer? Fuck yeah!

Četrtkov koncert ni bil prepoln, kar je škoda, a razlogi, zakaj je bilo tako, niso pomembni, ker res ne vidim smisla v nekem moraliziranju komerkoli. Meni je bilo super, verjamem pa, da je bilo super tudi ostalemu folku, ki je prišel z Italije, Hrvaške in seveda mnogih koncev Slovenije.

Prvi smo nastopili Dickless Tracy, a ker kot član benda ne morem objektivno oceniti nastopa, podajam del recenzije Sare Šabjan z Radia Študent (njeno celotno recenzijo koncerta lahko berete tukaj):

''Prvi so ozvočenje pognali Dickless Tracy, ki so po besedah frontmana Tomija Cepanca na Mostovni že igrali celih deset let nazaj. A naj ta podatek ne zavede, to namreč še nikakor ne pomeni, da bend tako ali drugače ni bil dejaven kje drugje. V letu 2014 so izdali svoj četrti album Paroxysm Of Disgust, ki ga v glavnem še vedno promovirajo. Res je, da so tokrat morda dali nekaj prednosti starejšim komadom, ki so bolj klasično grindcorovsko obarvani, predvsem bi lahko rekli, da so krajši in slajši. Kar pa je bilo tudi razumljivo glede na to, da so igrali v podporo Terrorizer.

Na odru je bend sicer deloval, da bi lahko igral karkoli in še vedno dodobra podžgal tisto majhno množico že nabranih obiskovalcev izbranega dogodka. Frontman Cepo je v komunikaciji s publiko takoj vzpostavil prijetno in domačno vzdušje, prefinjeni zvok, ki so ga začeli proizvajati, pa jim je dodelil le še dodatna pooblastila za prevzemanje kontrole nad dogajanjem v prostoru. Očitno je bilo, da ima bend za sabo že dolgo kilometrino, na trenutke je je namreč zdelo, da bi kitarist lahko igral tudi na slepo, medtem ko ga je enako vešče spremljala suverena in nepogrešljiva ritem sekcija, ki jo sestavljata bobnar Ivan Cepanec - Tegla in basist Jernej Rejc.''

Za nami so nastopili odlični kultni slovenski grinderji Extreme Smoke 57. Bend je predstavil tako starejši material in tudi friški material z odličnega albuma Corruption Deteriorates. Glede na to, da je frontman Boco nedolgo nazaj imel kar zajebano zdravstveno izkušnjo, je na odru deloval mogoče malce bolj mirno in statično kot smo ga vajeni, a je zato njegovo živalsko vokaliziranje vseeno paralo duše in ušesa. Podkrepljen je seveda bil z uničevalno glasbeno podobo, ki jo v mojih očeh najbolj uteleša prav ritem sekcija Gaber (bobni) in Briljo (bas), saj prvi deluje kot Animal iz Muppet Show, drugi pa z minimalnim gibanjem, a res distinktivnim in jasnim bas zvokom uničuje kot raketni napad. Da pa ne bi mislili, da sta kitarista Miha in Edi za staro šaro. Nope. Tipa pač stojita na mestu in streljata riffe kot bi jima bilo zadnjič, torej celoten bend da vse od sebe. Je pa res, da njihova vizualna statičnost mogoče malce oteži ogled njihovega, za grinderje kar dolgega nastopa. Mogoče pa sem le jaz star, hehe. Vsekakor jih je folk odlično sprejel, ES57 pa so zelo dobro pripravili oder za prihod grind legend.

Behold, Terrorizer!

Če najprej izpostavim dobre strani, je nastop Terrorizer bil energičen, podkrepljen z dobrim zvokom, ki je dominiral večeru (deri, Zega!) in bend je, kar se števila komadov (igrali so skoraj 20 pesmi!) in svojega švica tiče, dal ogromno. Slišali ste vse, kar ste morali od Terrorizer, plus novi komad (Failed Assassin), ki nakazuje, da se Terrorizer niso odmaknili od ustaljene grindcore formule, ki jo šopajo že od samega začetka.

Sam Molina skine Garcio v nulo, kar se vokala tiče, pa tudi igranje basa mu ne dela težav. Lee Harrison je za enega bobnarja precej dinamičen kitarist, ki izvaja vse živa vragolije (ok, reče se, da pozira, hehe), Pete Sandoval pa – no, človek, ki je pravzaprav ustvaril blue print za precizno igranje blast beatov in katerega extremna glasbena zapuščina je nesporna, pri 53 križih (!!!) pelje večino ekstremnih bobnarjev scat. Saj res, da deluje trdo (ne pijano, temveč leseno!) za bobni in da določene stvari igra tako ušesom boleče, da bi ga človek kar odmaknil od bobna, a po drugi strani je še vedno hiter, precizen in kar je the best, glasen kot tankovski napad. Pri 53-ih!!!

Taka ekipa je res dala vetra poslušalcem, a je po mojem mnenju igrala predolgo. Namreč, ena ura Napalm Death ali Morbid Angel ali Monstrosity ponudi veliko dinamike. Terrorizer po 30 minutah zbledijo, saj po komadih z albuma World Downfall, ki jih vsak na tem koncertu ve skorajda na pamet, dobimo mešanico copy-paste narejenih komadov. Vse rata predvidljivo, enako, monotono. Dejansko imaš občutek, da poslušaš en komad ves čas.

Druga moteča stvar pa je bil kitarski zvok, ki deloval plehko, nemastno in daleč od tega, kar je na albumih ali v živo izvajal Pintado. Harrison sploh ni slab kitarist, a je neke stvari vseeno malce priredil po svoje in se v določenih delih odkrito švercal.

A vse to ne odšteje dejstva, da smo bili priča legendarnemu dogodku in zdaj deluje, kot da je, vsaj zame, grinderski krog sklenjen.

Hvala, Mostovna!

Fotke: Tina Ahačič

twitter facebook