recenzije

Znich

Slova Ziamli (EP)

Bathsheba

Servus

Malignant Tumour

The Metallist

Blazon Stone

War of the Roses

Immolation

Atonement

Lords Of Black

II

Zao

The Well-Intentioned Virus

Testament

Brotherhood of the Snake

Desert Near The End

Theater of War

Kreator

Gods of Violence

Draugnim

Vulturine

Srd

Smrti Sel

Mayhem

De Mysteriis Dom Sathanas Alive

Sons of Balaur

Tenebris Deos

Tomcat

Something's Coming On Wrong

Guts For Glory

Fairy Tales

Cult Widow

CURSED II: Corrupting Worship

Armaroth

Zenith

banner
banner

reportaža

26. 11. 2014  Reportaža: Sólstafir  (20. 11. 2014, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Mig fjörtaðir á hug og sál

Minuli teden, v četrtek, 20. novembra, so se pri nas ponovno mudili Sólstafir, islandski kvartet, ki v zadnjem času postaja vedno bolj zaželen. Že lani so navdušili obiskovalce festivala Metaldays 2013, pred tem smo jih nekateri imeli priložnost slišati v tujini, a večinoma le v festivalskem kontekstu, ki ponavadi bendom ne omogoča celostnega nastopa. Prav zato je bila prva headlinerska klubska turneja dobra priložnost, da Sólstafir doživimo v drugačni luči, v okolju, ki bolj pritiče njihovi glasbi, v intimnejšem vzdušju in predvsem s precej daljšim in celovitim programom.

Skupina se trenutno nahaja v prelomnem obdobju, ko njihova ustvarjalnost dosega vrhunec, njihova priljubljenost med uživalci alternativne godbe pa narašča. To se vsekakor ni zgodilo čez noč, ampak je rezultat dolgoletnega truda in dela. Bend ima konec koncev precejšnjo kilometrino, prihodnje leto bodo praznovali 20. obletnico, pred kratkim pa so izdali svoj peti dolgometražni album, odlični Ótta. Zdi se, da je bil njihov nastop v Ljubljani eden od bolj pričakovanih koncertov iztekajočega se leta. To domnevo zagotovo potrdi zelo visoka udeležba ter topel in navdušenja poln odziv publike, ki so ga bili deležni tako glavni akterji večera kot tudi njihovi spremljevalni skupini.

Koncert so že malo po osmi uri otvorili Obsidian Kingdom, španska ekstremna peterica, ki prav tako kot Sólstafir ustvarja pod okriljem založbe Season Of Mist. Bend na trenutni turneji predstavlja svoj prvenec Mantiis (2012), zrel in ambiciozen poskus “bizarnega prestopanja meja ekstremnega metala,” ki združuje številna zvočna sredstva in glasbene prvine art rocka, progresivnega metala, black metala, ambientalne elektronike, chillout jazza in rock opere. Njihov nastop sem bil zaradi zgodnjega začetka žal primoran izpustiti, je pa bilo iz pogovorov z obiskovalci koncerta moč razbrati precejšnje navdušenje nad njihovim intenzivnim in dinamičnim performansom.

Sledila je britanska indie zasedba Esben and the Witch, ki igra surovejšo, bolj garažno zvenečo različico post-rocka. Predstavili so nam svojo aktualno ploščo A New Nature (2014). Njihovo glasbo zaznamujejo precej tipične post-rockovske gradacije, ki temeljijo na konstantnem, tribalističnem ritmu (ki včasih spominja na Swans) in stopnjevanju jakosti zvoka. Komadi od nežnejših segmentov prehajajo k težkim distorzijam in napeljujejo na vrhunec, ki pa pravzaprav nikoli ne pride. Glas basistke Rachel je prijeten, a se na momente zdi precej monoton. Dvorana Gale Hale se je med njihovim koncertom dodobra napolnila, koncertno vzdušje pa se je skozi nadaljni potek večera le še stopnjevalo.

Najbolj pričakovani bend večera se je na odru pojavil brž po deseti uri. Fantje izgledajo kot nekakšna heavy metal različica Village People. No, vsaj taka je prva asociacija. Kitarist Sæþór Maríus Sæþórsson (pa poskušajte izgvoriti tole na glas) je pravi metalski kavboj - med koncertom v roke vzame tudi električni banjo (ali nekaj podobnega) - bassist Svavar Austman pa je impersonator Axla Rosa. Frontman Aðalbjörn Tryggvason v usnju in z oficirsko čepico na glavi  spominja na plesalce v kultnem klubu Blue Oyster (se še spomnite Police Academy?). Stylish. Čeprav možakar izgleda nekoliko zadržan, med nastopom pokaže veliko karizme in smisla za humor. Njegov glas je zelo specifičen, nežen in izrazen, a hkrati raskav in grlen. Zleze nam pod kožo, čeprav ne razumemo islandskih stihov.

Skupina glasbo v živo reproducira z neverjetno natančnostjo in jasnostjo. Koncert začnejo z naslovno skladbo svojega tretjega albuma Köld (2009), nato pa se osredotočijo na material z aktualnega Ótta. V dvorani je čutiti sproščenost in navdušenje. S floskulami bi lahko vzdušje opisali kot nekaj med “pozitivno energijo” in “evforijo.” Občinstvo zaradi narave njihove glasbe sicer ni posebej živahno, a predano posluša. Nekateri obiskovalci komade prepoznajo že po uvodnih taktih in navdušeno sodelujejo v ceremoniji.

Poslušalstvo postane najbolj glasno ob koncu rednega dela, ko mrzlično pričakuje dodatek. Mnogi zahtevajo svoj omiljeni komad in glasno vzklikajo “Fjara! Fjara! Fjara!” Da, tudi Sólstafir imajo svojo popevko tipa Paranoid / Raining Blood / Fear of the Dark / Mother North itd., brez katere ne more miniti noben od njihovih koncertov. Aðalbjörn nad tem ni videti pretirano navdušen. Ob povratku na oder najprej pikro pripomni: “Mi smo skupina Fjara z Islandije,” nato pa komad “Fjara” napove kot “Bitch in Black.” Skladba proti pričakovanjem izpade še najbolj mlačno. Vtis Sólstafir popravijo z zaključnim komadom “Godess of the Ages,” ki ga Aðalbjörn kavalirsko posveti vsem dekletom in ga odpoje izjemno doživeto. Eyjafjallajökull!!!

Sólstafir setlist:

Náttfari (Intro)

Köld

Lágnætti

Rismál

Ótta

Þín Orð

Dagmál

Náttmál

Svartir Sandar

-------------------------------

Fjara

Goddess of the Ages

 

twitter facebook