recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

15. 7. 2015  Reportaža: Prvi in očitno zadnji napad Nuclear Assault na Slovenijo  (12. 7. 2015, Gala Hala Ljubljana Metelkova)
Le veseli smo lahko, da smo Nuclear Assault videli v naših domačih logih, a hkrati je to veselje grenko, vedoč, da se po tej turneji ne vrnejo več.

Reportaža: Prvi in očitno zadnji napad Nuclear Assault na Slovenijo

Gala Hala Metelkova Ljubljana

2015 07 12

Nuclear Assault, Eruption, Panikk

Nuclear Assault, newyorški thrash, je eden tistih bendov, ki je pustil velik pečat na sceni s svojim delovanjem konec osemdesetih. Tipi so igrali skorajda povsod, plošče a la Handle With Care, Survive, Game Over in The Plague so nesporne klasike, pa čeprav mogoče ne sežejo toliko visoko kot druge ameriške thrash izdaje tipa Bonded By Blood, Darkness Descends itd. A Nuclear Assault so kult, kult, ki ga je pomagal ustanoviti Dan Lilker s svojimi kolegi, po tem, ko je zapustil Anthrax.

Zgodbo benda v večini primerov poznate, verjetno tudi bolje kot jaz sam, a veste pa tudi, da se trenutno nahajajo na t. i. Final Assault turneji, saj naj bi po izidu še enega albuma (EP Pounder je že izšel na njihovi lastni založbi oz. ga lahko poslušate tudi na Bandcampu) možje, ki so nedolgo nazaj in ki po besedah marsikoga zvenijo bolj v formi kot kadarkoli prej, zapakirali stvar dokončno in prav temu primerno pokopali ime v anale zgodovine.

No, zdaj delujejo odločno, a bojda se tudi najtrši orehi lahko zlomijo, saj ni prvič, da je dotični bend prišel in odšel ter spet prišel nazaj že vsaj dvakrat (reunion konec devetdesetih in okrog leta 2006, ko so še celo izdali album Third World Genocide). A pustimo te zadeve času. Mi se raje osredotočimo dejstvu, da so zaradi Final Assault turneje končno, po 30 letih (!), prišli v Slovenijo. In to v Galo Halo, kjer smo kljub grozečim visokim temperaturam dobili pravi thrash napad.

Temperature so zaradi Galine klime na srečo ostale nizke (vsaj v primerjavi recimo z nastopom Madball julija 2007 ali 2008, ko smo noter zgoreli), a vroče je vseeno bilo. Namreč, nabralo se je kar lepo število thrasherjev in thrasherk iz Slovenije, Hrvaške, mislim, da tudi Italije in Avstrije. Nice, glede na to, da večina ljudi že špara za Metaldays in ne gre nikamor. In verjamem, da se  je Gala lepo napolnila ne samo zaradi Nuclear Assault, temveč tudi zaradi domačih predskupin Eruption in Panikk.

Panikk so oder zasedli brez milosti s komadom Dismay in ga neusmiljeno žgali mislim, da kar dobrih 40 minut. Bend, ki se mu je lani pridružil bobnar Črt Valentić in ki je nedolgo nazaj ustvaril EP Pass The Time, je pogostim koncertom primerno deloval suvereno, udarno in smrtonosno. Gapa in ekipa ne dovoli niti trenutka predaha, kar je seveda izzvalo veliko navdušenje, če se prav spomnim, kar zelo aktivne publike. Jebat ga – Panikk zvenijo in delujejo kot Vio-Lence v vseh pogledih. Kdo lahko zgolj stoji ob njihovih vižah? Komadi so seveda še vedno obsegali zgolj material prvenca Unbearable Conditions s coverjem od Vio-Lence in dodanim novim materialom z EP-ja, a nič ne de – Panikk so ubijali in z Eruption nismo imeli najlažje naloge, ko smo skušali preseči Panikk Attack.

Seveda vam je jasno, da vam ne morem podati slike nastopa Eruption, s katerimi igram, tako da se boste tukaj morali pozanimati žal sami.

Nuclear Assault so v postavi John Conelly (vokal/kitara), Dan Lilker (bas/vokal), Glenn Evans (bobni) in Eric Burke (kitara) napadli neusmiljeno. Resda je ¾ benda že v 5. desetletju življenja, a to se skorajda ni poznalo z izjemo občasnih vokalnih agonij, ko pač John ni zmogel doseči mladostniških krikov, a jih je še vedno v večini vsaj dobro posnemal. Jebat ga, čas gre, nimaš kaj. Zato pa je ostanek benda kar lepo norel. OK, to ni Exodus attack ali pa DRI mosh, je pa glih nekje vmes. Ne rečem, da je bila izvedba stelarna, a je bila iskrena in bend, še posebej bobnar, je deloval res šus.

Izbor komadov se je osredotočil na večne hite tipa Critical Mass, Brainwashed, Sin, Betrayal ipd., a dobili smo tudi komade tipa F#, New Song in za sam konec nežni Trail Of Tears. Tu sem precej pogrešal še hit kompilacije VA Beyond The Metal Zone nr. 2, Braindead, a smo zato dobili komad Analog Man In A Digital World z EP-ja Pounder, ki je klasično Nuclear Assault, a kaže, da je bend mogoče res že za penzijo – nič novega, nekako posnemanje samega sebe, a vseeno je bilo fajn videti mulca od slabih 20 let, ki je pomagal peti refren. Pri takih stvareh – namreč komadih iz leta 2015, ki zvenijo kot da bi v resnici nastali leta 1986 – sem vedno skeptičen: ali res ne morejo ponuditi ničesar več? Mah, pustimo to.

Prav tako je bilo super, da so odigrali večno infamous klasiko Hang The Pope, ki jo je Lilker odpel v maniri kakšnih Adrenaline OD in seveda fušal, kot na original posnetku. Deri, legenda!

A mislite, da smo na Nuclear Assault prišli gledat, kak so tight, katere kitare imajo in še kaj? Fuck, no. Ljudje so prišli ''to raise Hell'' in to jim je uspelo, saj je bilo norenja, petja, kričanja, stage divanja kot smo to lahko opazovali nekoč na live posnetkih z Nuclear Assault koncerta leta 1989 v klubu Hammersmith Odeon v Londonu.

Bend je žal skrajšal set za komad Technology, ki je bil še napisan na seznamu, a vseeno jim tega ne moremo zameriti. Le veseli smo lahko, da smo jih videli v naših domačih logih, a hkrati je to veselje grenko, vedoč, da se po tej turneji ne vrnejo več.

Ali pač?

Foto: Simon Pelko (L–D: Panikk – Eruption – Nuclear Assault)

twitter facebook