recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

3. 5. 2013  Reportaža: Pivo, klobase in Killswitch Engage  (24. 4. 2013, Arena Dunaj Avstrija)
Razlog za obisk koncerta na Dunaju so bili ameriški metalcorovci Killswitch Engage; namreč, ponudila se je priložnost, o kateri smo nekateri prej 10 let sanjali. In sanje so postale resničnost. Killswitch Engage so nazaj z originalnim pevcem, Jessejem Leachem, ki je kričal/pel na legendarnem albumu, Alive or Just Breathing.

 

Po nekajmesečnem zatišju je bil spet na sporedu koncert na Dunaju. Vreme je bilo lepo, vendar se je vožnja vlekla, v avtu pa je bila potrebna klima. Dočakali smo pomlad, a na vrata trka poletje, kakopak! Razlog za obisk koncerta na Dunaju so bili ameriški metalcorovci Killswitch Engage; namreč, ponudila se je priložnost, o kateri smo nekateri prej 10 let sanjali. In sanje so postale resničnost.

Killswitch Engage so nazaj z originalnim pevcem, Jessejem Leachem, ki je kričal/pel na legendarnem albumu, Alive or Just Breathing.

Ob najavi evropske turneje je bil Dunaj najbližje, zato ni bilo nobenega izgovora, da bi takšen koncert izpustili. KSE na turneji niso bili sami, spremljali so jih še angleški »thrasherji« Sylosis ter Američani Heartist.

Eno uro pred koncertom se je prizorišče prijetno polnilo. Nekaj kart je celo še ostalo, čeprav se je že nekaj časa govorilo, da zna biti razprodano. Posledično je veliko ljudi je prišlo posedat pred dvorano eno uro pred koncertom v upanju, da dobijo še kakšno izmed zadnjih vstopnic. KSE na turneji niso bili sami, spremljali so jih še angleški »thrasherji« Sylosis ter Američani Heartist.

Ura je odbila osem in na oder so stopili Heartist, ki niso navdušili. Pri skupini je namreč delovalo, da ne vejo, kaj bi igrali. Vokalist je skušal posnemati Periphery, ostali člani pa so želeli navdušiti z breakdowni, kakšnim neobičajnim ritmom, a vendar je vse skupaj delovalo precej posiljeno, poleg tega je pevec občutno fušal. Pomagalo ni niti, ko je skušal ogreti dekleta z emocionalnim komadom, publika pa je iz dolgočasja začela zapuščati dvorano.

Slab vtis Heartist se je popravil z angleškim kvartetom Sylosis. V dobre pol ure je skupina predstavljala predvsem skladbe z zadnjih dveh albumov, Monolith in Edge of the Earth. V grobem bi lahko podali opredelitev, da igrajo thrash metal, a z drugačnim pristopom. Napram današnjim thrash metal bendom so Sylosis drugačni, bolj so mračni, tudi večji poudarek imajo na atmosferi. Poleg tega pa v glasbo vpletajo še elemente doom metala ter metalcora. Sylosis so pokazali, da imajo za sabo solidno koncertno kilometrino, kar se je pokazalo v uigranosti skupine. Ritem sekcija ni pešala, vokal kitarista Josha Middletona je deloval ohranjen. Veliko pozornosti je predvsem dobival omenjeni možakar, ki je postregel z zahtevnimi virtuoznimi solažami, pri katerih mu je včasih zmanjkal kakšen ton, a nedvomno je odigral več kot prepričljivo. Nekaj domišljije je pokazal tudi bobnar, ki je znal odlično popestriti prehode, ki sprva niso delovali pretirano zanimivi. Predvsem pa je skupina delovala na odru resno, že preveč »metalsko« resno ali pa tipično angleško. Publika je Sylosis sprejela več kot solidno, padali so že prvi moshpiti in wall of death, vendar je v dvorani še bilo prostora za dihati. Sylosis so bili odlični za ogrevanje publike pred glavnim akterjem. Mogoče je manjkal kakšen osebni favorit, a žal časa niso imeli toliko na razpolago.

Napočilo je pol ure premora pred trenutkom resnice – Killswitch Engage z Jessejem Leachem na vokalu. Luči so ugasnile, začela pa se je predvajati kičasta disko glasba iz devetdesetih, na oder pa prišla skupina, ki je samo pozdravila nabito polno razprodano Areno, nato pa je skupina dobesedno eksplodirala z brutalnim otvoritvenimi komadom The Hell in Me z novega albuma Disarm the Descent, ki ga je promovirala na tokratni evropski turneji. Že pri The Hell in Me se je pokazala forma skupine, ki je bila za prste obliznit. Sledil je otvoritveni komad z albuma The End of Heartache, A Bid Farewell, pri katerem je publika dobila priložnost, da zapoje refren, kar je bilo neverjetno tako za obiskovalce kot tudi za skupino, ko je dejansko cela dvorana pela spevne refrene.

Evforija pa se je le stopnjevala, ko so KSE nadaljevali s Fixation on the Darkness z legendarnega albuma, Alive or Just Breathing. KSE so bili neverjetno uigrani, nastop je bil izjemno energičen, izstopal pa je seveda kitarist Adam Dutkiewicz, ki je točnem igranju še prispeval občasne vokale, na odru pa je pretekel dovolj za kakšen kratki maraton. Kakšnih večjih napak ni bilo možno občutiti, vsi breakdowni, ki niso razvlečeni, so bili odigrani popolno, prav tako velja za kitarska dvoglasja. Sam zvok je bil ustrezen, lahko pa bil še boljši, a na srečo ni hreščalo.

KSE so do krajših premorov igrali po tri komade skupaj, kar je bilo naporno tudi za publiko, ki je bila tako stisnjena, da so bili moshpiti praktično nemogoči. Med premori se je skupina šalila na račun obiskovalcev, kar je že od nekdaj praksa skupine. Izvirnemu transparentu, na katerem je pisalo I woke with a boner 'coz KSE are playing tonight, se je skupina podpisala. Zanimivo je bilo med drugim slišati Leacha peti skladbe z albumov, na katerih je pel prejšnji vokalist Howard Jones. A vendar so tudi skladbe a la Take This Oath, This is Absolution, In the Arms of Sorrow in My Curse izpadle odlično tudi z Leachem, kljub temu da tako emocionalno kot Jones prvi pevec ni mogel odpeti.

Skupina nam je premierno odigrala tudi noviteto All We Have, s katero so dokazali, da se je novi album dobro prijel, a potrebno bo še nekaj časa. Po tem je sledil veliki hit Rose of Sharyn, za katerega je skupina dvema obiskovalcema brez majice dejala, da morata skupaj »zamoshat«. Dvorana je na Rose of Sharyn pokala po šivih, obiskovalci pa so pridno peli zimzeleni refren. A za stare oboževalce pa je padla poslastica s komadoma Numbered Days in Self Revolution, ki sta bila bolj hardcorovsko obarvana, medtem ko so pri ostalih skladbah bolj prevladovale kitarske melodije. Do malo daljše pavze pa je sledil še novi hit In Due Time.

Po 14-ih skladbah si je publika želela nedvomno več. Vsepovsod se je slišalo: We want more! Skupina se je hitro odločila za povratek, šala pa je padla na račun Adama, ki se je na odru privoščil klobaso, ki mu po izrazu na obrazu ni najbolje teknila, okus pa je komentiral: »It's salty«. Zato jo je bilo potrebno zaliti s pivom, skupina pa se je medtem pripravila, da odigra še hit z naslovom My Curse. A to seveda ni bilo dovolj. Manjkal je tisti bistveni epski komad, ob katerem vsi prepevajo. Na srečo obiskovalcev je skupina odigrala zimzeleni The End of Heartache, pri katerem je prispeval spremljevalne vokale prispeval drugi kitarist, Joel Stroetzel.

Z The End of Heartache bi skupina lahko mirno zaključila, a nora publika si je uspela izboriti še en komad. Ves čas je namreč manjkal legendarni My Last Serenade, s katerim so KSE dali publiki, da še zadnjič zadivjajo, če jim je bilo kaj prostora na voljo.

Zaključek ne bi mogel biti slajši. Pričakovanja so bila opravičena, Killswitch Engage so dokazali, da se jih vsekakor splača pogledati večkrat. Tudi stari oboževalci lahko potrdijo, da bi težko pričakovali več od skupine.

In ko se je po koncertu še vedno slišalo obiskovalce, ki so si prepevali refrene KSE, je treba potrditi, da se je odvil fantastičen koncert.

Fotke: Branka Resnik

Avtor:
twitter facebook