recenzije

Draconian

Under A Godless Veil

Liturgy

H. A. Q. Q.

Sufosia

Connection Failed

Engulfed

Vengeance of the Fallen

Kryptonomicon

Morbid Return (EP)

Impalement

The Impalement

Nefarious Vermin

Elongated Misery

Ensanguinate

Entranced By Decay (demo)

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

banner
banner

reportaža

28. 8. 2013  Reportaža: Pekel je svet okrog nas  (27. 8. 2013, KUD France Prešeren Ljubljana)
40 minut realnosti

Zadnji Trnfest, verjetno res zadnji v liniji 25 let festivala, ki je zastonj služil okolišu, ki ga je podpiral in toleriral. Nekaj dni pred koncem. In na odru utelešenje konca.

Deca Debilane.

Če se ne motim, so Deca Debilane predvsem ljubljanski kolektiv, ki ga tvorijo 4 osebe. Njih imena niso pomembna, njihove majice tudi ne, njihov stage presence še manj. Deca Debilane ne govorijo. Izgledajo malce vsakdanje, malce neobičajno. Nekaj, kar bi v 80-tih pri ljudeh vzbujalo mrščenje čela, danes pa je pač družbeno sprejemljivo.  Niso to, kar od njih pričakujete, da bodo, da bi morali biti.

So še bolj grozni.

In vse te besede niti ne spremenijo dejstva, da gre za enega dolgo delujočih ustvarjalcev kakofonije, hrupa, nečesa, kar 99 % ljudem gre na živce, zbuja grozo, ustvarja slabe dovtipe o netalentiranih glasbenikih in njih imidžu. Otroci živijo v svojem svetu. Deca Debilane mogoče tudi. A njihov svet je realen. Njihov svet je naša realnost.

Kdo pravzaprav tu živi v izmišljotini?

Verjetno mi. Ker človeški um – vsaj po Lovecraftu ali po filmu Event Horizont – take realnosti ne bi mogel sprejeti.

Ker je preveč … grozna. Nagravžna. Nemoralna. Sadistična. Nesmiselna. Vse, česar se bojite, v kar nočete verjeti in za kar ponoči molite, da nikoli ne bo prišlo prav v vaše življenje.

Uh, koliko misli vzbudi 40 minut dolg nastop.

Deca Debilane so včeraj zasedli oder Trnfesta. Začuda se je pred odrom nabralo ogromno ljudi oz. lepo število ljudi, ki so zapolnili prve vrste. Predvsem zaradi plohe. Ker jih je kar nekaj že po parih minutah zapustilo avditorij. Pičkice.

Ostalo nas je pa vseeno kar veliko. Nekateri smo pili pivo in strmeli v oder, predvsem v vizualije na steni za odrom. Nekateri so se smejali, češ ''Končno bend brez dlake na jeziku.'' Nekateri so hipstersko poplesavali, vsi pa smo vsekakor bili fokusirani na odrsko dogajanje. Ki se je očitno odvijalo ločeno od naše realnosti. Deca so odigrali en sam, dolg, večdelen komad. Nisem ga prepoznal, ker niti ni rečeno, da je del njihove diskografije. Mogoče je nekaj, kar nastane na licu mesta.

Bi bilo pomembno, če bi držala prva ali druga trditev glede ozadja komada?

Vsekakor je komad kot pri kakšnih Sunn O))) začel bolj umirjeno, nato pa hipnotično in ritmično postajal vse bolj surov, težak in neprebavljiv.

Boben je iz enostavnih počasnih ritmov prehajal v hitre in nenavadne kompleksnosti. Kitari sta ružili, bili nerazpoznavni, brneči, annoying in navdušujoči hkrati. Kot osje gnezdo, ki ga res razpizdiš. Bas je dominiral. Zgleda kot M16 s štirimi strunami. In res, RES je GRMEL! Pojedel vse, razen bobna. Tudi nekaj podobnega vokalom je bilo tam – malce kitarist na levi, malce bobnar, malce kitarist na sredini. Dretje, trušč, zvoki. Miks med vsemi vokalisti, ki vam gredo na kurac, ki ne znajo peti, ki niso karizmatični in ki pravzaprav vam ne pomenijo nič.

V ozadju milijon fotografskih in drugih posnetkov. Kot bi na 40 minut raztegnili spot Collateral Damage od Brutal Truth, pomešan z neko rdečo nitjo, ki jo vizualno mogoče navidezno bolj(e) osmislijo novi Ulver, Ministry ipd. Hamburgerji, vojska, policija, najboljše od Gore Gallery, deformacije, bolezni, seks, nasilje, vera, Jezus, Freddy Mercury, Jim Morrison, pomfri, Trg nebeškega miru, prizori, ob katerih se najhujši torture porni zdijo kot Disneyeva risanka (ker so konec koncev, le realni). And then some.

Odlično! Po 40 minutah vzponov in padcev je bend šel dol, brez da bi odigral bis.

V kombinaciji z neznosnim hrupom kolektiva Deca Debilane je tale vizualni dodatek žal realen prikaz sveta, ki nas obkroža.

To je naš svet, nastop Deca Debilane pa njegov najbolj pristen prikaz.

Edino, kar mi je bilo žal, je to, da niso uporabili banjo, ki je osamljen stal na odru, zanemarjen kot človeško stremljenje k boljšemu in višjemu cilju, kot edinemu dokazu, da je človeško življenje kaj več kot le vesoljna napaka, ki se kruto maščuje Človeku, Naravi in Univerzumu kot takemu.

Hočem še!

twitter facebook