recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

29. 9. 2014  Reportaža: Overtures Of War  (25. 9. 2014, Arena Dunaj Avstrija)
This time it's war!

Če se malce ozrem na pisanja Boštjana Videmška za Delo … Živimo v strašnih časih. Okrog Evrope je veliko vojnih območij, ki jih lahko verjetno povežemo v eno samo veliko vojno območje. Zdi se, da je tretja svetovna vojna, s katero so toliko strašili že od leta 1945 dalje, resnično in morda tudi končno tukaj. Vsekakor je vojna že globalna, čeprav so nekateri prizadeti več, drugi manj. A če smo toliko pošteni, da se imenujemo pripadnike človeške rase, smo si v istem sranju. Zadnji spopad, armagedon, spopad civilizacij, vojna, po kateri se bomo – kot je nekoč rekel, mislim da Albert Einstein – lahko v bodoče tepli samo še s palicami in kamni, ker drugega ne bomo več sploh imeli, ko bo enkrat vse uničeno. IS, ZDA, Ukrajina, ebola, gospodarska kriza, velika rast raznih –izmov, skepsa, obup …

NI bolj primernega časa, da poimenuješ turnejo ''Overtures Of War''. No, res da gre za citat iz enega izmed komadov angleških Bolt Thrower, a če želiš stvar aktualizirati v ''veliki sliki'', potem se vse da, mar ne?

In četudi ne izdaš plošče že 8 let, igraš le komade, ki jih več ali manj stalno igraš od leta 1989 in se vsaj površnim poslušalcem zdiš nenehno isti in nasploh nespremenljiv, se očitno da. Ker Bolt Thrower, bend, ki je svojo eksistenco začel v času, ko so po svetu meje extremnega rušili Death, Morbid Angel, Atheist ipd., bendi, proti katerim so Bolt Thrower tako spremenljivi kot sonce na nebu; bend, ki je sinonim za ''war-death-metal'' in katerega masivo so skušali kopirati mnogi (od crusta do metalcora), pa jim ne uspeva; bend, ki je svojo popularnost med drugim utrdil z enim samim riffom, ki se vleče skozi šest albumov in prav toliko komadov (od World Eater pa do Killchain); bend, ki celo iste intro in outro zvočne efekte samo vleče iz plate v plato in jih premetava na druga mesta (For Victory in Those Once Loyal sta odlična primera) in ki med drugim velikokrat ponavlja eno in isto frazo (no compromise, war v vseh oblikah itd.) – ko gredo na turnejo, je le-ta razprodana in ljudje jim jedo iz rok. Njihovi koncerti (OK, videl sem le dva, ampak sem bral veliko reportaž) so bombastični. Pun intended!

Ne štekam, ampak ni pomembno. Ko človek vidi, da Bolt Thrower gredo na evropsko turnejo in se bodo ustavili blizu (no, Dunaj je relativno blizu), ni dvoma, da boš naredil vse, da prideš tja. Zbereš ekipo, nabaviš vstopnice (16 fuckin' € za njihov koncert?!! Hell, yes!) in odjebeš vse, da si tisti dan vzameš čas za tak koncert.

Ki ga povrhu kronajo še povratniške nemške death metal legende Morgoth, katere čakaš, da jih boš videl v živo že odkar si kot mulc prežvečil kaseto albuma Cursed in odkar si videl spota za komada Isolated ali Sold Baptism. In katerim so dodani še kultni ameriški Incantation, ki so legende svoje vrste, saj že 25 let igrajo blasphemous death metal.

OK, fan boy sem in preveč navdušen. A definitivno nisem daleč od resnice, še posebej, ko se spomnim kakšnih 1000 ljudi, ki so v dunajski Areni tako ''passionate'' in ''dedicated'' sledili vsaki noti, vsakemu udarcu, vsakem kriku z odra, na katerem so iz ure v uro nastopali odlični bendi. Ljudje so prišli iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Madžarske, Slovaške, Češke, Nemčije in gotovo še od drugod. Nobenih karate kid mulcev z majicami Bring Me The Horizon in iluzijami, da je avditorij enak ringu za UFC. Ljudje, ki bi tu-pa-tam lahko bili moji fotri, toliko so bili stari. Ljudje, ki za vraga nosijo original našitek od Benediction (ja, tisti iz leta 1989) na jakni in ki ti kar sami od sebe ponudijo preveč kozarcev bambusa. Cene mercha, ki so za majico 12 €, za CD 10 €, za LP 15 € in hoodie ali srajco 28 €. Kakav ________, kakve pičke materine?!

Incantation se mudijo po Evropi skupaj s Funerus, ki žal niso igrali v Areni. Drugače odličen bend, ki ga tvorita John McEntee iz Incantation in njegova žena Jill, ki je bend tudi ustanovila, ima le par izbranih nastopov skupaj z Incantation, ki so v sklop turneje Overtures Of War prišli za drugo tretjino nastopov (nadaljujejo in zaključujejo pa odlični Vallenfyre). A 45 minut blasfemičnega death metala je obetalo veliko in tudi dalo veliko, čeprav z grenkim priokusom. Kaj je bilo kul? 45 minut Incantation. Komadi od trenutnega odličnega albuma Dirges Of Elysium do hitov a la Profanation oziroma The Ibex Moon. Grmeči vokal Johna McEnteeja in odlične solaže novega kitarista Sonnyja Lombardozzija. Boben Kylea Severna, ki ima tako odrsko prezenco kot močan udarec. Rickenbacker bas Chucka Sherwooda, ki nadaljuje tradicijo hitroprstih manijakov, ki so igrali v tem bendu. 45 minut Incantation s kratkimi, totally metal, a iskreno neklišejskimi in nepretencioznimi govori, ki nam dajo vedeti, da bend igra to zvrst že 25 let. Četrt stoletja. Kaj pa je bilo slabo? Zvok. Premočan vokal, pretiha Johnova kitara, skorajda neprisoten bas, grmeči bas bobni, tihi prehodni. Tonc si zasluži razčetverjenje ali pa vsaj ponavljajoče 10-ur-zapored-dolgo poslušanje plošče Mortal Throne Of Nazarene. Na slabem kasetniku.

Pavza od zgolj 20 minut, zapolnjena z bednim poskusom ''ozaveščanja'' starih death metalcev in metalk, da so kakšni Fit For An Autopsy boljši od … no, Autopsy. Epic fail, a se ga da preživeti.

Igrali so sledeče: Dirges Of Elysium, Debauchery, Shadows of the Ancient Empire, Vanquish in Vengeance, Oath of Armageddon (kak je tole sekalo!), Portal Consecration, Profanation (napovedano s takim vokalom, da sem mislil, da je na odru Will Rahmer od Mortician), The Ibex Moon, Carrion Prophecy in seveda vedno nujni Impending Diabolical Conquest.

Nov tonc, nova priložnost. Na oder prihajajo člani zasedbe Morgoth, katere spremlja intro plošče Cursed, s prihodom vokalista Marca Greweja (ki da takoj vedeti, da bo komuniciral pač v nemščini, ker mu je to najbolj logično) pa se začne norišnica in pol. Nemški death metal Morgoth (intervju z njimi imate tukaj) se je uveljavil mogoče kot slabša kopija Death in vsekakor ne tako progresivna verzija death metala a la Pestilence. Stisnite jih – vsaj v začetnem obdobju – med Asphyx ipd. A kljub temu je kvintet (ki ga še danes tvorijo originalni pevec Mark Grewe ter kitarista Harry Busse in Sebastian Svart, nova člana pa sta Marc Reign za bobni (poznate ga iz Destruction) ter Sotirios Kelekidis na basu) odgovoren za eno najboljših evropskih death metal plat, Cursed. Kateri so tudi posvetili večino nastopa, tako da si lahko mislite, kako me je vrat bolel, ko so igrali Sold Baptism, Isolated, Suffer Life ter otvoritveni Body Count, ki je takoj pokazal, da je bend v top formi, da so lačni in ubijalski ter da tonc dejansko zna slišati stvari. Njihov nastop je tako kot zvok bil fantastičen in na srečo so Morgoth celo ponudili dva komada iz njihovega bolj industrial obdobja (albuma Odium ter Feel Sorry For The Fanatic), super pa je bilo slišati kar dva nova komada, eden se je že prodajal kot 7'' in je že na YouTube, torej God Is Evil. Old skul det met'l. Pa seveda Burnt Identity s prve plate. In da Grewejevega vokala sploh ne omenjam – ta pa zna zakričati, da se stene podirajo. Nova plata baje naslednje leto. Nimam pripomb, šov perfekcija.

Vrat sem si lomil ob sledečih komadih: Body Count, Exit to Temptation, Suffer Life, Sold Baptism, God is Evil, Under the Surface, Resistance, Die as Deceiver (tudi nov komad), Burnt Identity, Isolated ter celo Pits of Utumno.

Biti res oboževalec nekega benda, pomeni, da obstaja zelo malo možnosti, da boš razočaran. Mogoče umanjka kritična distanca, a boli me kita, ker sem šel gledat bend, ki ga resnično obožujem in ob katerem sem hotel sprati postan vonj vseh slabih koncertov, ki sem jih videl v zadnjih par letih (ni jih bilo veliko, a vseeno).

Bolt Thrower (intervju ob izidu plošče Those Once Loyal – klik) so ob zvokih intra, ki je tokrat spominjal na kak kulten angleški viteški film, zagrmeli z intro komadom War, s katerim so odprli album … For Victory, ki je izšel leta 1994. In na moje veselje so vokalist Karl Willets, basistka Jo Bench, kitarista Gavin Ward in Barry Thomson ter bobnar Martin Kearns takoj zagrmeli v komad Remembrance. Folku se je snelo. OK, obstaja sound in obstaja Bolt Thrower sound. Ki je umazan, glasen in grmeč. In tam to paše. Ker ojača groove, ker poudari moč, ker je fucken' metal. Tu ni finesic, tu ni treba slišati vsake pikice posebej. Ker te itak povozi tank. Karlov vokal resda ni najjači (z leti se ni postaral tako kvalitetno kot Marc Grewe ali pa Dave Hunt iz Benediction), je pa karizmatičen. In se stopi z muziko. Ostali člani derejo po pički in vidi ter sliši se, da komade lahko igrajo v spanju. Setlista je orgazem. Če ploščo … For Victory obidejo še z naslovnim komadom, v drugem bisu še z A Silent Demise in vmes s Forever Fallen, se Those Once Loyal dotaknejo s prvim bisom in komadom At First Light, ki trenutni zaključek (po 60 minutah igranja!) spremeni v nepričakovan preobrat. Dotične plate se dotaknejo še s komadoma Anti-Tank (Dead Armour) ter z basovskim začetkom (kak distoržn, mama mia!) okronanim The Killchain. Na veliko presenečenje so igrali Warmaster, ki ga je pevec lepo posvetil sebi, seveda pa ni šlo niti brez The Fourth Crusade in This Time It's War. Headbang, you fuck!

Poudarek je bil tudi na plošči Mercenary z naslovnim komadom in nujnima The Powder Burns in No Guts No Glory, kasneje pa so za prvi pravi zaključek odšpilali še When Cannons Fade, to pa je odličen komad za konec, ko smo že pri tem.

Veliko presenečenje: World Eater iz prvenca Realm Of Chaos, ki se po koncu s svojim epskim riffom prevesi v kultni hit Cenotaph.

Še večje presenečenje: konstantni stage diving v Avstriji. V Avstriji!

Setlista, ob kateri mi je prihajalo: Battle for Britain Theme (intro), War, Remembrance, Mercenary. World Eater/Cenotaph (ne kot medley, temveč odigran brez pavze iz komada v komad!), Anti-Tank (Dead Armour), Warmaster, Forever Fallen, This Time It's War, The IVth Crusade, No Guts, No Glory, ...For Victory, The Killchain, Powder Burns. In seveda ni še konec, ker igrajo še:  At First Light, When Cannons Fade. Nato pa ploskamo in kričimo kot budale, kolega poleg mene pa dobesedno zajoče (deri  Borise!), ko igrajo Silent Demise.

Old school death metal. Če vas ni bilo, jočite, ker vam je res lahko žal.

twitter facebook