recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

6. 12. 2012  Reportaža: Old is the new young!  (1. 12. 2012, MC Brežice)
Starost gotovo ni omejitev. Vsaj v slučaju Nomeansno ne!

Fotka: Sebastijan Iskra (ima jih še več!!!)

Po dveh letih so se v Brežice ponovno vrnili kanadski staroste (v vseh pogledih, hehe), Nomeansno. Seveda je to njihov niti ne vem več kateri obisk Slovenije, le da so se tokrat  res ustavili zgolj v malem mestecu v Posavju, ne pa tudi v Ljubljani. In kot dve leti nazaj, so tudi tokrat predstavljali zgolj nov EP, ne pa tudi novega albuma.

A po vrsti. MC Brežice oz. dvoranski del le-tega je poskrbel, da se je živelj iz Branika, Železnikov, Ljubljane, Radeč, Novega mesta, Brežic itd. imel kam dati ta hladni sobotni večer. Če si pogledal naokoli, si res večinoma videl same staroste slovenske alternativne scene, ki bendu Nomeansno sledijo že od poznih osemdesetih let, ko so se le-ti prvič ustavili pri nas. Zato verjetno niti ni bilo toliko ljudi na slovenskih Flyspoon. A nič ne de – Flyspoon so opalili res dober koncert.

Kvinteta ne poznam podrobno, a žgali so kot se šika. Pa čeprav se mi zdi, da stilsko, žanrsko itd. nikakor ne sodijo pred Nomeansno (dve leti nazaj so to nalogo mnogo bolje in zelo primerno opravili posavski Fortaste), so Flyspoon izkoristili plac in opremo. Pičili so žestoko in glasno. Celo preglasno. A z razgibanimi komadi, ki se prej spogledujejo z modernejšim grungeom, so pokazali, da vedo, kaj delajo. Cool zadeva!

A fokus vseeno leži na Robu, Johnu in Tomu. Trije Kanadčani so kljub več kot 5 križem vitalni, dinamični in brezkompromisni. Bend, ki je še en dokaz, da je Kanada resnično neizčrpen izvir unikatnih glasbenih skupin, je tokrat ponovno opalil dolg, razgiban in zelo živahen set. Je pa setlista bila precej slabša kot zadnjič, čeprav bi bilo krivično, če bi rekli, da je vse skupaj bilo bedno. Ker ni.

Nomeansno so predstavili najnovejši EP, na katerem se niso znašli novi komadi, ampak 4 elektrončkarski remixi kultnih komadov. EP je še eden v seriji 4 načrtovanih EP-jev (how Down is that?), potem pa bo mogoče tudi nova plata. A to nima veze s koncertom v Brežicah, ki se je zgodil v okviru t. i. Instagramp EU Tour 2012. Le začetek njihovega nastopa nam je bolj jasen.

Začelo se je namreč z dubstep beatom, čez katerega je Rob Wright, prvi glas in bas benda začel peti kultni hit The River. Potem se je na bobnih pridružil brat John Wright in nečloveško točno okrepil elektronsko podlago. Tom Holliston je pograbil kitaro in ustvaril malce buke, v sklopu katere je Rob pograbil svoj nesmrtni in nečloveško dobro zveneči bas in koncert se je uradno začel – s tapravo verzijo kultnega The River.

Folku se je pošteno rečeno, snelo. In če sem dan prej jokal od razočaranja ob fušanju Burtona C. Bella in Fear Factory, pri Nomeansno nisem mogel skriti zadovoljstva. Trio je izvedel še enega v nizu odličnih koncertov. Natančnost, a hkrati sproščenost, gladkost, a hkrati agresivnost, klasični hiti, a hkrati nepredvidljiva setlista. In to dobro uro in pol (z dvema bisoma).

Folk je plesal, skakal, nekateri so se skušali metati z odra, drugi so polivali pivo, tretji gledali pod prste muzičistom, četrti se smejali šalam. Gotovo nihče ni bil nezadovoljen. In čeprav se zdi, da so se tu pa tam malo Nomeansno zapletli v igranje dolgih in malce bolj monotonih komadov (The World Wasn't Built In A Day in takoj za njim Would We Be Alive?), so recimo s He Learned How To Bleed, The Tower ali pa celo res nepričakovanim The Fall in nujnim Oh No! Bruno! spet pognali vodo na svoj mlin.

Gotovo je v setlisti seveda bil še kak hit, katerega verjetno bolj poznam po sami zvočni podobi, ne pa imenu, tako da je mogoče sodba o setlisti malce nenatančna, a vseeno je na trenutke prevladal občutek ne tako dobrega koncerta kot dve leti nazaj.

Po tem, ko se je trojica spravila k zasluženem počitku, je obujanje spominov na zlate čase slovenskega alter undergrounda iz vseh vetrov trajalo še globoko do jutra. Vsaj za nekatere. Nekateri pa smo šli domov s kakšno na novo kupljeno LP-jko kultnega benda in zaspali ob čudovitih spominih na glasbeni kanadski sirup …

twitter facebook