recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

23. 4. 2014  Reportaža: Od mrtvih vstali  (21. 4. 2014, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Cela dvorana je en velik val temačne, čeprav ne mračne energije.

Z leti sem se sprijaznil, da si nekako nočem niti zapomniti na kak način vsako leto izračunajo, kdaj bo velikonočni vikend. Po moje bi se Jezus obračal na križu, ako bi mu to žeblji dopuščali, ko bi vedel, da njegovo vstajenje vsakič slavijo na neki čisto x-dan. Izračuni … uf!

21. 4. je bil veliki ponedeljek. No, vremensko bolj žalosten, če pomislim, da gre za največji krščanski praznik. Jezus je od mrtvih vstal. V ozadju pa samo še utrujen folk, v zraku vonj prebavljenih jajc, potic in hrena ter ostalih ''dobrot'', na televiziji (če jo še kdo gleda) samo slabi filmi. Dež. Itak, dež.

Pa 'bemu boga, da lahko naredimo boljši žur – če se ga fešta, se ga do konca. In kaj je boljšega kot iti na koncert? Na koncert v Gromko na Morne in Hazarder?

Začetek ob 21:00 je lepa želja, a tako kot vsakoletni izračun Jezuščkovega ponovnega vstajenja al' kako že, je tudi začetek koncerta z oznako ''točno'' vsakič malo bolj premaknjen od 21-ih. Jebat ga, če se sin božji ne more vsako leto nažgati na isti datum, kako bo navadnim smrtnikom uspelo vedno odpreti duri točno ob 21-ih?

Slabe pol urce niso nič v primerjavi z urami užitka, ki nas čaka, kadar se prepustimo težkim zvokom omenjenih zasedb. Prvi oder zasedejo trio Hazarder, ki ga tvorijo kriptično poimenovani Radivojewitch - g,v, Fiskowitch – b in Greifoner – d (no, slednji tolče tudi v Krlji). Trio, ki piči masivno zveneč ritual. Forma, ki pritiče takim bendom – BAS, VOKAL/KITARA, BOBEN – s soundom, ki pritiče takim bendom. Minimalna komunikacija z ljudmi, ampak ne neotesan, aroganten odnos. Besede so odveč, ko lahko med komadi v ozadju zlovešče piska kitarski efekt. Občasen ''Hvala.'' Bend ponuja vse, kar pričakujete od tako zvenečih bendov – počasno grajenje tekstur, enolični vokal, razgibane kitarske/basovske linije, ki bi lahko komot prišle iz vortexa Black Sabbath, Kyuss, Bongzilla ipd.

Verjetno poznavalci lahko greste natančneje in globlje, kar se primerjav tiče. Jaz zgolj opažam.

Opažam tudi, da vokal ne zveni klasično – niti ozzyjevsko, niti mastodonovsko, niti southern comfortsko. Vokal je renčeč, mogoče celo rjoveč. Ja, rjoveč bo prava beseda. Nerazumljiv, prvinski kot grleno petje menihov iz pozabljenih prekletih templjev. Hipnotično zanimiv. A bend ima po mojem mnenju eno temeljno hibo – če je za tak žanr repeticija obligatorna, če se stvar vedno razvija počasi, a s točno določenim namenom in če je, površno gledano, podobnost zadev, v povezavi z minimalizmom ''a must'' take glasbe, Hazarder storijo eno napako. Upoštevajoč vse to še vedno podajo skorajda identične različice iste pesmi. Z izjemo tretjega komada so vsi zveneli isto – riffi postavljeni na istem mestu, boben vklop na 90% isti način, bas podlaga nič drugačna. Jasno mi je, da ima repeticija znotraj komada v taki glasbi ritualen pomen, ne vidim pa pointa v tem, da so ti komadi zgrajeni skorajda isto, da se zdi, da je pojem repeticije vezan na komade kot take in ne na komad – v ednini, če me štekate.

Ne razumem. A iz spoštovanja do ljudi, ki vsakodnevno uživajo v tej glasbi in ki so tudi vidno uživali pod odrom, zadržim svoje misli zase in kontempliram. Pač, glasbeni okoliš mi nudi to možnost.

Čisto drugačna slika so ameriški Morne, bend, ki ga sestavljajo – kot piše na Encyclopedi Metallum – (nekdanji) člani zasedb Disrupt, Filth Of Mankind, Death Evocation, Folkearth, Redrum … Možakarji, ki je na sceni od leta 2005, danes pa se nahaja na založbi Profound Lore Records, so oder zasedli mirno, dostojanstveno in v tišini. Po krajšem line checku se je začel brezčasno dolg in hkrati skorajda prekratek nastop ameriškega kvarteta.

Poznavalci zasedbe veste, da so predstavljali stvari iz kar obsežne diskografije (3 albumov) in veste tudi, katere komade so igrali. Morne namreč, ne napovedujejo pesmi. In med komadi vzdržujejo popolno tišino z redkimi izjemami. Niti piskanja efektov ni. Vsekakor pa v mračni sferi ponujajo mnogo bolj razgibano sliko v primerjavi s Hazarder. Komadi so dolgi kot veliki ponedeljek, a vse z razlogom. Komadi, ki so 90% čista glasba, tistih 10% pa zapolni neurosisovsko zveneč vokal kitarista na naši desni, so dolge zgodbe. Ki v zatemnjenem Gromkinem okolišu zaživijo kot zanimivi soundtracki, s katerimi bi lahko opremili zgodbe romanopiscev, kot so Philip Roth, Cormack McCarthy ipd.  

Bend, podkrepljen z močnim bobnom in grmečim basom, se giblje v ritmu glasbe na mestu, v transu, valovanju, katerega ne bi bolje opisal niti Lovecraft, ko opisuje davno pozabljene in prepovedane rituale. Ljudje v publiki niso drugačni. Občasno zaploskajo, govori nihče, nihče se ne obnaša kot pijana budala, ne teži z večnim ''Špileeeej!'' in ne vzbuja nepotrebnih dvignjenih obrvi z norenjem pred odrom. Jebemti, cela dvorana je en velik val temačne, čeprav ne mračne energije.

Kitari sta najmočnejši, čeprav levji delež masivnosti zvoka odnašata boben in bas. A melodije so tako mogočne – včasih polne obupa, drugič spet upanja. Ravno pravšnja doza efektov ponudi vhode in izhode v neštete situacije, ki so v deževno obarvanem dnevu z visokim okultnim nabojem še toliko bolj intenzivne. In bend se tega zaveda, te moči in hkrati odgovornosti. Izbor komadov je zanimiv, ustvarja dinamiko, ki z nami ravna lepo in grdo kot usoda, ki je še edina odgovorna za mesečnika, ki je prestopil rob varne in trdne okenske police.

Kar na začetku zveni kot Neurosis, Godspeed You! Black Emperor, Red Sparrowes ipd., proti koncu naredi zanimiv obrat. Ritmi so hitrejši, bolj klasični in metalsko vsakdanji – dva komada pred koncem ponudita asociacije na Bolt Thrower in celo Amon Amarth. Brez krulečih vokalov, seveda. Prijetno sem presenečen.

Izstopil sem iz Gromke, ne da bi počakal na bis. Mimo pijanega Žileta, ki teži varnostniku, na pojemajoč dež v noč, ki se zdi nedeljska, pa čeprav to ni. Če bi ostal, bi prekinil energijo dogodka z nepotrebnim bisom. Če je sploh le-ta bil izveden.

Ne vem in niti ni pomembno …

twitter facebook