recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

18. 6. 2019  Reportaža: Nunslaughter, Disparaged, Inferia, Bloodride  (12. 6. 2019, Channel Zero Metelkova)
Kogar ni bilo, mu je lahko žal.

10 let je kar dolga. Spomnim se, ko sem pred ravno toliko časa takrat še v okviru Master Magazina (ja, 10 let nazaj je metal še imel tiskane revije v Sloveniji, noro) skočil na koncert Nunslaughter, opravil intervju z izjemno gostoljubnim in večno nasmejanim Donom ter crkaval ob humorju, ki ga je z bobnarskega prestola serviral pokojni Jim Sadist.

Nunslaughter so v tem času zaradi Jimove smrti doživel zaton in nato nepričakovan preporod z novo postavo. Prav zanimivo je primerjati koncerta; po svoje sta si bila v marsičem podobna, bodisi v zabavnih nagovorih, super naboru pesmi, konec koncev isti lokaciji... Nič, skočit v vodo in se soočit s podrobnostmi!

Prva takšna »podrobnost« je nabor predvozačev. Ne spomnim se točno, katere predskupine so Nunslaughter takrat imeli s seboj (mislim, da so bili ameriški Sathanas, ki so bili še kar kul...?), vem pa, da so vključevale podtalno kruljenje in rafal blast beatov. Na kratko, dosadan death metal. In tokrat ni bilo nič drugače. Ujel sem Fince Inferia, ki so bili prenaglas, niso imeli enega samega zapomljivega komada, vsesplošen clusterfuck in dolgčas, povrh pa še pevec v najbolj ogabnih sandalih na svetu. Stari, nobenega ne zanimajo tvoje noge na odru. Takoj zatem Disparaged, ki so ravno tako igrali dolgočasen death metal, četudi so bili tehnično sposobni. Ne vem, zakaj Nunslaughter ne potujejo s skupinami, ki imajo podoben starošolski, malodane rockerski pristop k ekstremnemu metalu, tretjerazredne predskupine brutal death metal turnej so že tam dolgočasne, kaj šele pred Nunslaughter.

Za katere moram takoj na dan z besedo, da so bili odlični. Zvok je bil menda prvič v Channel Zero, od kar tja zahajam na metal koncerte, dejansko dober. Mastna kitara, pa čeprav je bila ena sama, Donov legendaren vokal, ki je jasno in glasno hripal čez ostala glasbila, sedeči basist s povito nogo in mlad, hiter in agresiven bobnar, ki ima dober smisel za humor, četudi ima malo manj risankasto izvedbo kot pokojni Jim Sadist. Fotrovski vici, namerno blesavi odrski nagovori, pretirana gestika; velja poudariti, da so to temelji dobrega Nunslaughter koncerta ravno toliko kot glasba. Don se je naglo premikal po odru in eno za drugo napovedoval klasike, kot sta Crowned and Conquering Hag ter Emperor in Hell, vodil band skozi odličen nabor pesmi, na koncu pa povrh še dober čas namenil dolgoletnim fanom.

Nunslaughter so leta 2019 relevantni, igrajo dobro in se ne predajo. Če bi jim death metal bandi danes v živo segli do gležnjev in ne zgolj buljili v svoje, bi se pogosteje odpravil na kak koncert, tako pa so Nunslaughter ena sijočih, pozitivnih izjem letošnjega leta.

Kogar ni bilo, mu je lahko žal.

twitter facebook