recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

2. 12. 2013  Reportaža: Not Just Another Brick In The Wall  (30. 11. 2013, Hala Tivoli Ljubljana)
Mogoče je tribute show, a je hkrati definitivno eden izmed najboljših koncertov, kar sem jih kdaj koli doživel!

Fotke: Drago Čigon @ Captured Area

Dragi bralec in bralka naj mi opravičita sledeče vrstice, kajti pišem jih zgolj kot dober poznavalec ene Pink Floyd plošče, in sicer albuma Wish You Were Here, kateremu poleg glasbene prvenstveno pripisujem veliko emocionalno vrednost. The Wall – lahko rečem, da poznam zgolj ''hite'', pa čeprav sem ga že večkrat zavrtel na gramofonu, Animals sem spoznal nedavno, Division Bell ali pa Piper At The Gates Of Dawn sta mi neznanki, tudi kultnega Dark Side Of The Moon ne poznam skorajda nič. (Tako da boste iz tega stališča – popolnega poznavanja setliste, analiziranja, koliko so Brit Floyd dejansko zadeli original ipd. – bolje prišli na svoje, če pojdete na strani bratskih webzinov Paranoid ali Rockline.)

A po tem, ko sem slišal, da pridejo Brit Floyd in so mi zanesljivi viri – recimo, basist Juve, s katerim si bratsko delim grindanje v Dickless Tracy – že lani zatrjevali, da omenjeni Britanci res niso zgolj cover ali tribute bend, temveč da resnično ponujajo najboljši približek showu legendarnih Pink Floyd (tako performansko, kot aurikularno in vizualno), sem se odločil iti.

Gotovo si pravite: ''Kaj pa ima zgubiti, saj ima itak novinarsko akreditacijo?'' No, nisem je imel, ker je niti nisem zahteval/iskal/prosil.

Po dolgem cajtu sem hotel iti nekam preprosto kot uživalec glasbe, se prepustiti ambientu, se poskušati prepričati, da tribute bendi niso tako zlo, kot sem do zdaj menil, da so. Ne razmišljati, koliko besed bo treba dati v reportažo, se zajebavati z žicanjem organizatorjev, paziti, da bom navedel vsako podrobnost. Ali pa po drugi strani razmišljati, ali sem res pametno porabil denar – za tribute bend in tribute show.

 In lahko mirne volje rečem – da je vsak cent, ki sem ga plačal, na koncu vreden stokrat več, kadar gre za koncert Brit Floyd.

Tukaj bi se še obregnil ob opazko, katero sem pogosto serviral tudi sam – zakaj za vraga plačevati za ogled tribute benda ali cover benda (da, kot ste opazili, bom oba pojma še naprej mešal prosto po Prešernu)? V slučaju grozne izkušnje z Guns 2 Roses v Uncu par let nazaj, ki bi še tako zagretemu fanu Gunsov morali povzročiti tak živčni napad, da bi doma zažgal vse, kar bi ga spomnilo na Sweet Child Of Mine, je jasno, da je dajanje denarja za tako zadevo nateg. Na suho. V slučaju White Queen v Krškem nekaj mesecev nazaj (dobro, bili so zastonj, a vseeno) sem že moral ponovno analizirati svoje mnenje o cover/tribute bendih. Ker so – lasulje gor al' dol – bili odlični. Vokalist je v vseh pogledih bil Mercury v nulo (in tudi pel je odlično), na mini odru pa so uprizorili pravi Queen show – s preoblačenji in odlično setlisto vred.

A po ogledu tegale videa (klik) sem se odločil, da bo za tole vredno dati denar. Pomislite – malce več kot 20 € na osebo gotovo mora iti tako bendu, kot ogromni posadki; da amortiziranja vseh teh luči, zvočnikov, kaj šele tistega Stargate-look-alike zaslona, na katerem so prikazovali vse animacije, sploh ne omenjam.

V glavnem – skepsa je v slučaju Brit Floyd čisto odvečna – možje in žene vedo, kaj delajo.

Tivoli (oz. njegova manjša dvorana) ni bil zabasan, pa čeprav je ljudi bilo ogromno. Ekipa je bila večinoma starejša od 30 ali 40, čeprav je bilo tudi kar nekaj mladeničev in mladenk, ki jih poznam ali pa tudi ne. A to ni pomembno. Lahko bi v dvorani sedel sam, pa bi rezultat bil isti – odličen!

Brit Floyd je bend, ki ga tvorijo Damian Darlington (idejni vodja, kitarist, klaviaturist, vokalist in še kaj), Ian Cattel (basist, vokalist), Bobby Harrison (kitarist, vokalist), Rob Stringer (klaviaturist, vokalist), Arran Ahmun (bobnar), Carl Brundson (multi-instrumentalist) ter back vokalistke Emilly Jolands, Jacquie Williams in Ola Bienkowska (imajo še nekaj članov in članic, ki se očitno menjavajo glede na datume ipd., a ti so včeraj bili v Tivoliju).

In ti ljudje so Pink Floyd preštudirali u nulo.

A veste, ko recimo poslušate kakšen cover recimo od Slayer in si mislite – če je dober –, da kljub temu, da je res dober, še vedno vokal ne zveni tako kot Arraya, solaža ni bila isto manična kot Kingova, boben pa je premalo lombardovski. Ta občutek, ko ti slišano je kul, a še vedno trdiš, da velja le original.

No, pri Brit Floyd tega občutka ni. Ker bend deluje in igra tako kot Pink Floyd. Še zgledajo skorajda isto. Ne vsi, ampak – you get the drift. Vsaj drznem si trditi tako, ker je meni res vse zvenelo kot na platah (tistih, ki jih kao zares poznam). Z izjemo kakšnega komada a la Welcome To Machine, ki je bil bolj prirejen live situaciji.

Šov je trajal – z vmesno 20-minutno pavzo – slabe tri ure. A sploh ne bi opazili, kako hitro leti čas.

Prvi del koncerta je bil namenjen prerezu diskografije oz. plat The Wall, Wish You Were Here, Dark Side Of The Moon, Animals in Division Bell. Na projekciji za odrom se je pred sklopom najprej pokazal par rok, ki je pregledoval obsežno kolekcijo plošč in je nato izvlekel eno – tako smo recimo vedeli, kateri album bodo obdelali v določenem segmentu prvega sklopa. Nato pa je ob norem lightshowu to platno prikazovalo zgodbo, ki jo je prikazovala pesem – tako je pred komadom Money bilo videti denar, blagajne, Wall Street akcijo ipd. Pri Mother se je ob materi, ki pestuje otroka, na zidu pojavljalo besedilo, ki je imelo največji efekt, ko je bend pel ''Mother, should I trust the government?'' in folk seveda na polno NO!!!!, kar se je tudi izpisalo z rdečo na projicirano steno. The Wall animacije seveda ne sežejo do kolena temu, kar je Waters obudil na turneji The Wall v zadnjih letih, so pa vseeno jebeno dobre in tu res dobiš občutek, ki zgolj navaden šov spremeni v umetniško izkušnjo. Pri Shine On You Craz Diamond smo na koncu zagledali velik, zasanjan in vedno enigmatičen obraz Syda Barreta, pri komadih iz Animals smo opazovali tako tovarno iz naslovnice kot animirane pse, ki si pomagajo, pri Division Bell pa smo se prepustili čudovitim krajem, ki so se menjavali glede na zaigrano in rečeno. Posebej bi izpostavil družbeno aktualni prikaz politikov ipd., ki danes ta svet spreminjajo v eno veliko žalostno zgodbo z nesrečnim koncem (kar recimo, ko smo že pri tem, uspešno interpretira tudi Waters, ki je The Wall z aktualno turnejo spremenil v refleksijo sedanjosti, ki jo živimo).

Laserji, reflektorji, svetlobne igre, grafične iluzije – Brit Floyd so ponudili vse. Za kar gre zahvala Bryanu Kolupskiju, ki skrbi za animacijo in video, in seveda ostalim lučkarjem.

Zvok je tudi bil odličen. Ravno prava glasnost. Vsakega instrumenta se je slišalo do zadnje potankosti. Vsaka čast Garethu Darlingtonu, ki ga navajajo kot Sound Designerja and Front of House Engineerja. Naj je to bil bend ali pa sempli (tisti manijakalni govori iz The Wall, npr.), vse je zvenelo tako dobro, da je bilo wow! Nazadnje sem tako zvočno izkušnjo doživel letos na Metaldays, ko je nastopil King Diamond, oz. leta 2009, ko so oder Kina Šiške počastili Porcupine Tree. In to je standard, ki bi ga resnično morali doseči povsod. Maidni v Zagrebu letos, šovu in setlisti navkljub niso zveneli tretjino tako dobro kot Brit Floyd v Tivoliju.

Ne smem pa pozabiti na sam bend. Poleg tega, da več kot očitno obvladajo instrumente in v nulo skidajo originalne komade od Pink Floyd, je moj fokus ostal predvsem na multiinstrumentalistu Carlu Brundsonu, ki je igral klarinet, saksofon, tolkala (ne bobne!), sintisajzer in celo bas pri Comfortably Numb, ko je basist/vokalist Ian Cattel prevzel vlogo doktorja in zgolj vokalista. Brundson je igral vse, kot bi se rodil z vsem inštrumenti naenkrat v rokah. Res vsaka čast! Bend je brez težav menjaval instrumente glede na komad (recimo, Damian Darlington, ki je igral tako električno, kot akustično, tako lapsteel kot klaviature in še pel poleg), vsi skupaj pa so na odru delovali sproščeno, medtem ko so izkušeni roadiji brez težav prinašali in odnašali instrumente na in iz tako zabasenega odra. Live show seveda ne more iti brez občasnih kiksov, kar smo videli že na začetku, ko je v drugem ali tretjem komadu Cattelu ponagajal bas in ga je možakar med petjem brez težav zamenjal. In kul je videti, da so stvari še vedno … človeške.

Prava paša za ušesa so bile tudi omenjene back vokalistke, ki so pele s takim zanosom, da je človek res padel v trans, hipnotiziran. Vsekakor je levji delež odličnih vokalov izvedla Jacquie Williams, je pa trenutek slave gotovo ukradla Ola Bielkowska pri tistem odličnem in daljšem vokalnem intru v že zadnjem delu koncerta.

No, če se še malo posvetim setlisti – po prvem sklopu, v katerem smo slišali recimo Mother, Another Brick In The Wall, Welcome To Machine, Shine On You Crazy Diamond, Money, Dogs in še kaj, je sledil sklop hitov, kjer smo dobili Wish You Were Here, Comfortably Numb, Time …, na koncu pa so nam posvetili še en čudovit bis, katerega imena žal ne vem.

Bojda lani niso pretirano komunicirali s publiko, so pa zato letos tudi povedali kakšno in to ravno prav – nobenih nebuloz, nobenega rock star bullshita, samo pristno navdušenje in zahvala.

Zame, ki nikoli v življenju nisem videl Pink Floyd oz. ki nisem videl Watersovega The Wall (pa čeprav sem ga dvakrat imel pred nosom in vem, da nisem edini, hehe), je nastop Brit Floyd v sklopu svetovne P-U-L-S-E turneje meni gotovo bil eden najboljših koncertov letošnjega leta, če ne celo – drznem si reči – ever!

In naslednje leto bojda pridejo spet.

twitter facebook