recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

24. 5. 2019  Reportaža: Not just a punk rock show  (21. 5. 2019, Arena Dunaj Avstrija)
Na Dunaju smo videli enega boljših nastopov benda, ki žge že 40 let, in lahko trdimo, da z leti kalifornijski kvintet res ne gubi na moči – ali pomenu.

Ameriški punk rockerji Bad Religion suvereno in neprekinjeno žgejo že dobrih 40 let in letos imajo več kot dober razlog poditi se po svetovnih odrih, saj so izdali že 17. studijski album, naslovljen Age Of Unreason. Datum izida je sovpadel s prvim koncertom trenutne evropske turneje, v sklopu katere jih spremljajo Švedi No Fun At All in v sklopu katere so se v torek, 21. maja, ustavili tudi na Dunaju v klubu Arena.

Kljub temu, da so se Američani v Sloveniji ustavili avgusta lani na festivalu Punk Rock Holiday, je ogled samega nastopa bil nujen – poleg novega materiala so namreč izvedli še eno diskografsko presenečenje, o katerem bomo povedali več pozneje. Kaj torej pričakovati od benda, ki žge že 40 let? Da so z leti dejansko boljši. In to se je na Dunaju potrdilo v celoti. A pojdimo po vrsti.

Klub Arena na Dunaju je tokrat bil prizorišče ''open air'' dogodka, ki sta ga poleg omenjenih dveh bendov obogatila še dva domača avstrijska benda, ki pa si ju žal zaradi časovnih razmer nismo uspeli ogledati. Ko smo namreč vstopili na prizorišče nabito polne Arene, je drugi bend pravkar končal svoj set in kljub slišanemu ne bi bilo fer recenzirati njihove glasbe ali nastopa – če se malce znanstveno izrazimo, je testni vzorec pač bil premajhen. Zato smo se pripravili na Švede No Fun At All, ki so svoj nastop pričeli točno ob 20.00. Kot že omenjeno, se je dogodek dogajal zunaj in sama sreča je bila, da je znotraj epizod slabega vremena, ki z dežjem ali snegom moči evropska tla več ali manj že ves letošnji maj, torek 21. maj ponudil vsaj stabilno vreme. Ki pa ga je kazil močan veter, ki bi lahko pokvaril izkušnjo, saj je obiskovalcem predvsem festivalov znano, da še tako dobro zvočno sliko lahko veter popolnoma pokvari. A Arena ima eno prednost – z vseh strani je ograjena s stavbami in z obzidjem. Gre namreč za nekdanji starinski tovarniški kompleks, veliki oder je zaščiten v vseh pogledih, sam zunanji prostor pa deluje kot naravni amfiteater, kar omogoča ne samo dobro zvočno sliko, temveč tudi ogled dogajanja brez kakršnih koli pretiranih težav. No, zdaj se pa vrnimo k No Fun At All.

Švedski kvintet, ki ga suvereno žge že dobrih 30 let, je opravil energičen presek skozi obsežno diskografijo. Ponudili so tako nove pesmi, kot določene, ki jih – kot so sami rekli – niso igrali v živo nikoli ali pa že vsaj 25 let. Pevec Ingemar Jansson je nastop popestril s kratkimi, a iskrenimi in humornimi vložki, sam njegov vokal pa je okronal že tako energičen in dober nastop Švedov. Odziv ljudi je bil pozitiven, v publiki se je pelo, pilo in plesalo, sam bend pa je na odru vztrajal skorajda eno uro. A problem je bil v tem, da je nastop kmalu postal enoličen, komadi, ki so v večini primerov zgrajeni na eni sami formuli hitrih ritmov, spevnih refrenov in melodičnih kitarskih vložkov, pa so sčasoma izgubili svojo moč. Kljub temu pa so nas Švedi, ki smo jih, ko smo že pri tem, letos januarja lahko videli v Gala Hali v Ljubljani, dodobra ogreli za nastop kalifornijskih legend, Bad Religion.

Ti so oder zasedli natanko ob 21.25 in nepričakovano odprli nastop najprej z ''intro tapeom'', ki je vseboval komado If The Kids Are United kultnih Sham 69, nato pa udarili s popolnoma nepričakovanim singlom Them And Us z albuma The Grey Race. Zakaj nepričakovanim? Ker omenjeni komad ne predstavlja niti nekega posebej izstopajočega dela jeklene setliste benda, hkrati pa so se tudi izognili klasični praksi odprtja koncerta s prvim komadom najnovejše plate. Celoten koncert so furali v stilu »najprej odigramo tri komade zapored, nato sledi kratka pavza, nato ponovi vajo«. Že s tem so za razliko od predhodnih Švedov naredili nastop precej bolj dinamičen, seveda pa je levji delež dinamike nosila obsežna setlista, ki je poleg nekaterih novih komadov z albuma Age Of Unreason pokrila tudi znane in neznane hite klasičnih albumov. Pokazalo se je, da gredo res stare pesmi z roko v roki z novimi, pokazalo pa se je tudi, da je bend res v odlični formi. Novi kitarist Mike Dimkich ter bobnar Jamie Miller sta se res zlila z ostankom benda, ki ga tvorijo vokalist Greg Graffin, basist Jay Bentley in kitarist Brian Baker, s tem, da so z novim bobnarjem tako kot Beatli dobili še četrtega back vokalista. Glavni vokal, Greg Graffin, je še vedno v top formi in zveni tako dobro kot na albumih, njegovi kratki in nepretenciozni govori pa vse skupaj samo še popestrijo. Sedaj pa preidimo k presenečenju, ki je bilo omenjeno na začetku te recenzije. Po tem, ko so v dobri uri odigrali 19 komadov in nastop zaključili s komadom Punk Rock Song, so po nekajminutni pavzi ponovno zasedli oder in v celoti odigrali album No Control.

Album No Control resnici na ljubo ne velja za zlato Bad Religion klasiko, kot recimo albuma Generator ali pa Suffer, je pa dejstvo, da letos slavi 30 let in bojda to tudi sovpada z dejstvom, da so Američani prav 30 let nazaj prvič nastopili na Dunaju, če smo prav razumeli vokalista Graffina. Če ste bili lani na festivalu Punk Rock Holiday, ste v celoti slišali album Suffer, na Dunaju pa smo se lahko prepustili albumu No Control, ki so ga odigrali v slabih 30 minutah. Šli so iz komada v komad, daljša pavza je bila le po komadu I Want To Conquer The World, ki po besedah benda označuje konec strani A in kjer je treba obrniti vinilko na drugo stran. Nato so nadaljevali hitro in energično do konca, ki ga je označil komad The World Won't Stop. Sam ''dodatek'' v obliki albuma No Control pa je bil dvorezen meč – po eni strani smo slišali odlično live uprizoritev omenjene plošče. Dejansko je zadeva zvenela, kot bi si zarolal vinilko. Po drugi strani pa se je pokazalo, da vsi komadi le niso primerni za live izvedbo, saj so določene pesmi poslabšale najprej dinamiko nastopa, nato pa rahlo tudi vzdušje. A kljub temu lahko brez težav trdimo, da smo na Dunaju videli enega boljših nastopov benda, ki žge že 40 let, in da z leti kalifornijski kvintet res ne gubi na moči – ali pomenu.

twitter facebook