recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

28. 11. 2015  Reportaža: Nightbringer v Mostovni  (22. 11. 2015, KC Mostovna Nova Gorica)
Preden omenim vzdušje njihovega nastopa, ne morem mimo dejstva, da so Nightbringer prvovrstni glasbeniki.

V CD predvajalniku je Hierophany of the Open Grave, zasneženi Nanos je kulisa dvema norcema, ki v nedeljo zvečer gresta gledat Nightbringer v Novo Gorico. Sliši se kot premisa za kak komad ali pa vsaj naslovnico plošče, seveda pa ne gre, brez da bi skoraj klišejsko sceno pokvarilo nekaj dosti bolj mondenega. Obvoz pred Mostovno nekoliko oteži pot in povzroči nekoliko nelagodja nad mislijo, da utegnem zamuditi predskupini Grimoir in Lychgate.

Izkazalo se je, da sem lahko ujel večji del nastopa primorskih blackmetalcev Grimoir. Ti so svojo podobo prelevili v hecen miks med Svartidauði in Mortuary Drape, kar pa nikakor ni zaviralo glasbe, ki je v preverjenem slogu hitrega skandinavskega black metala povsem primerno zagnala večer. Po videnem sumim, da si bo treba zavrteti prvenec Ingressvs Malorvm, ki ga je skupina izdala letos v samozaložbi.

Po solidnih Grimoir me je zanimalo, kaj sledi, presenečenje pa se je počasi razvijalo v negativni smeri. Lychgate namreč predhodno nisem poznal, ko pa so tonsko vajo (in s tem celoten dogodek) zavlekli tjavdan, sem hitro postal skeptičen. Trije kitaristi so na oder vlekli svoje sedem- in osemstrunske kitare, vsak pa je imel pod nogami še kup elektronike, s katero so se spopadali tričetrt ure. In ni bilo vredno. Lychgate nikakor ne potrebujejo treh kitar, saj le redko igrajo vsi trije naenkrat, še takrat, ko je temu tako, dva igrata po istih tonih. Kar me samo po sebi še ne bi toliko motilo, če bi se Lychgate, ki so sicer solidni inštrumentalisti, bolj posvetili ustvarjanju lastne glasbe. Skladbe sicer na studijskih posnetkih, ki sem jih preveril po koncertu, zvenijo bolje, v živo pa se njihov slog atonalnega black/death metala niti slučajno ni približal žanrskim velikanom kova Gorguts. Komadi, ki nimajo medsebojno povezanih delov, pač pa so le vzorec tipa riff-pavza-riff itn., težko koga navdušijo, maloštevilna publika v mostovni pa je v glavnem ostala hladna.

Zato so Nightbringer, ki so malo dvorano Mostovne predhodno odišavili s kadilom, navdušili toliko bolj. Nekoliko nejevoljni so pohiteli s tonsko, saj so zamik programa zaradi Lychgate očitno občutili tudi nastopajoči. Skupina je nastopila v izvorni, pretežno ameriški zasedbi. Preden omenim vzdušje njihovega nastopa, ne morem mimo dejstva, da so Nightbringer prvovrstni glasbeniki. Z vidika samega mojstrskega nadzora nad glasbili bi jim v blackmetalskih sferah utegnili parirati zgolj kaki Absu, izkušena peterka je tako ustvarila podlago za odlično koncertno doživetje. Udarne komade z zadnjih dveh plošč in splitov je podkrepila aroma kadila in nenavadna pojava banda. Zame je kot vrhunec večera veljala skladba Lucifer Trismegistus, bend pa ima resnično dobro sposobnost ustvarjanja povezave med glasbo in publiko. Pri tem je močno pripomogel kitarist VJS, ki se je ob suverenem obvladovanju svojega glasbila tako rekoč zvijal z glasbo in se je ujel v neke vrste agresiven trans. Osebno me je v nastop benda kar potegnilo, intimno vzdušje, pozna ura in vse prej kot številna publika pa so k temu pripomogli. Nightbringer v živo ne gre spustiti, močno priporočam tudi njihovo zadnjo ploščo Ego Dominus Tuus. Vsekakor me zanima, kako se Nightbringer obnesejo ob številčnejši publiki, saj jim odrske kemije ne manjka.

twitter facebook