recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

17. 12. 2013  Reportaža: Na šabat sa šejtanom  (29. 11. 2013, Trainstation Squat Kranj)
Gremo nazaj v dvorano, med krepko ''spirit-ualiziran'' folk, ki komajda čaka, da užgejo varovanci založbe Metal Tank, slovenski odgovor na zapuščino zgodnjih Iron Maiden in Mercyful Fate, Vigilance.

''Ne prakticiram tega zaradi neke spiritualnosti – to delam, ker 'čem bit' splesikan.'' (L'Püss)

Stanovski kolega, Rok Klemše iz Rocklinea, je objavil odlično reportažo iz koncerta v Kranju, kjer so petkov večer dva tedna nazaj popestrili Vigilance, Mothermound in Mist. Preberite si – klik! Lovecraft in njegovi demoni so povsod v metalu, a sam sem koncert omenjenih zasedb doživel popolnoma drugače.

Enter the zgoraj omenjeni citat!

V Kranj sem prišel z namenom gledati in uživati v bendih (kot Rok), a sem poleg tega še proslavil kak rojstni dan ali dva in dejstvo, da prvič po dolgem času nisem vozil jaz na koncert, tako da sem lahko brez težav skonzumiral tiste … tri … ja, tri pive.

Hedonism!

Namreč, kaj je bolj metal kot hedonizem ob evil riffih, old skul čupah – tako v publiki kot na odru, temačnem, s pečjo ogretem prostoru? In torto? Petek zvečer je namreč ponudil prav to – dobra tri benda, super ekipo, celo dva rojstna dneva, zaradi katerih sem se res vživel v dogajanje, haha, in metal do jaja!

Če še niste bili v Trainstation Squatu pozimi, pojdite kar zdaj. Ker je še bolj zakon kot spomladi ali jeseni. Dá tisti stari občutek, tisti dobri stari dih preteklosti, ki se kaže v prasketanju ognja v old skul peči, katere esenca se meša z vonjem poceni čikov, politega alkohola in krikov tipa ''Špileeeej!'' Tisti občutek, ko dvorane niso bile perfektne, ko je SAZAS bil le slab zaplet v šali o kapitalizmu in ko je vsak udeleženec koncerta prišel gledat in poslušat bende, ne pa se le pogovarjat s frendi, ki jih tisti dan ni zakačil na Facebooku.

Okultna spiritualna seansa – ta naslov koncerta je – in to vemo! – izgovor. Mogoče naredi razvrat malce bolj umetniški, kot če bi recimo vzeli kak klasičen švabski pornič in ga zavili v nek globok naslov (a la Mojca Pokurculja) in mu dali besedilo, ki sledi etapam dramatskega trikotnika. Ampak je bistvo vsega še vedno bil razvrat. Kakšna spiritualna seansa? Saj nismo bili na koncertu Wolves In  The Throne Room ali podobnih hipsterjev. It was METAL MAYHEM!

Naj gunđanje ne bo zgolj negativna stvar, hehe.

Oder so prve zasedle Mist, ki so mi bolj približale žanr dooma in doom metala kot bratovo klasično teženje tipa ''Jebeš te Origin. Dej posluši si riff …'' Namreč, njihov dvokomadni demo je v dveh komadih zajel moč riffov Black Sabbath, zlobo vokalov Candlemass, gruv Pentagram in iskrenost ter enostavnost kakšnih Coven ali pa celo daljnih in obskurnih Lucifer's Friend. Super stvar. In to ne zgolj zato, ker gre za dekleta. Mist so mlade in pozna se, da se vsaka v svojem tempu prilagajajo odru. Kitaristka in back vokalistka/interpretatorka Ema je mogoče (OK, poleg prekaljenega mačka Benija, ki ima kilometrine več kot dovolj) še nekako najbolj sproščena, takoj za njo stopa basistka Neža (fuš na basu je tr00 in metal!), ki deluje še nekako najbolj zadumirana, medtem ko je bobnarka Mihela tudi zelo v ''điru'', čeprav je med njimi po mojem mnenju trenutno najšibkejši člen – pa čeprav (pravim to kot bobnar) obvlada veliko za nekoga, ki ne igra toliko dolgo (vsekakor je bobnarsko bolj zanimiva kot marsikatera njena bobnarska metal ali hard rock vrstnica v Sloveniji), je tu žal še kar nekaj kiksov. Ampak enih par takih for je bilo, da samo kapo dol. Če se primerjam z njo – jaz v tako kratkem času nisem znal niti činele našaraufat! Vokalistka Nina je, hočeš nočeš, center pozornosti. Ker evil riff in pogreben ritem brez tistega vokalnega cherry on top ni nič. In Nina ima tak vokal. Čeprav je prvih par komadov pela in delovala nekako zadržano, je na koncu že bila samozavestna in pasivno agresivna kot vokalistka od Huntress, strašljiva kot nezakonska hčerka Bobbyja Lieblinga in utelešenje pojma femme fatale na kakšen klasičen, mogoče Sharon Stone način. Bluzim – proti koncu je pela res super, še posebej coverja od Candlemass in Bewitched, medtem ko je folku itak trgalo tudi na ostale komade.

Sledila je pavza, ki pa je kljub menjavi opreme in bobnarskih setov bila razmeroma kratka. Vsaka čast! V tem času smo pozdravljali vse živo in slavili Dodin rojstni dan. All hail čips i pivo!

Potem so oder zasedli Mothermound, ki so predstavljali album The Burden Of Tommorow (recenzija tukaj). Super jih je bilo gledati v polnem klubu. Nazadnje, ko sem jih videl, je bilo to nekaj let nazaj v Krškem, kjer so – pa čeprav razturaško – nastopali pred manj kot 10 ljudi. No, zdaj je štorija drugačna. Igrali so nov material, kateremu je folk jedel iz roke in čeprav je zaradi sinusnih težav vokal Zege bil spremenjen iz Mastodonskega kruleža v Metallicin ''eaaaaah'', je možakar kompenziral z gibi, ki so spominjali na čuden ples, ki ga pol pobereš od Roba Trujilla, pol pa od Lesa Claypoola. Doom stomp Fisherman style! No, Mothermound so mogoče celo bolj sludgerski heavy metal (?) kot pa klasičen doom ali doom metal, so pa – kamorkoli jih že spravite v glasbeni žanr – vsekakor precej živ, uvežban in agresivno glasen bend. Fuck yeah! Le sčasoma – mogoče je kriv pir, mogoče torta, ki jo je Nina delila, ker je imela rojstni dan (ja, Mist so na oder dobile res dobro torto!) – se mi je stvar začela malce ponavljati.

Enter – ledeni kranjski lüft.

Gremo nazaj v dvorano, med krepko ''spirit-ualiziran'' folk, ki komajda čaka, da užgejo varovanci založbe Metal Tank, slovenski odgovor na zapuščino zgodnjih Iron Maiden in Mercyful Fate, Vigilance.

Sveče so bile res evil, ampak ne tako kot riffi, ki jih je izpod svojih prstov pičil Gigo, katerega igranje je bilo res ''in the name of Satan'', nastop pa definitivno – poleg bobnarja – najbolj prepričljiv. Basist Anže je mogoče bolj statičen, a zato toliko bolj piči s prstići, medtem ko je bobnar Tine nečloveško živ, živahen in kompleksen bobnarski manijak. Ti mater! Ta vrtinec las, udarcev in postojnskih kletvic ob kakšnem zajebu, ki je opazen samo njemu, morate videti in doživeti. Ži-vo-ti-nja. Vokalist Jakob je vsekakor pariral dogajanju s svojimi possessed-by-the-Desolate-one kriki, čeprav bi mogoče na trenutke raje bil tiho, kot pa gubil karizmo z res slabimi odrskimi nagovori.

Hop! v temačno sobo in študirat Pinheadove govore! Odma'!

Komadi iz nove plate Queen Of The Midnight Fire so res super in v živo definitivno boljši kot na samem ploščku, ampak komadi iz EP-ja Steeds Of Time še vedno bolj sečejo – vsaj po mojem mnenju. In tudi v živo izveden cover Come To The Sabbath – vsaka čast!

Tako intenzivnega nastopa že dolgo ne! Ugh!

Po koncertu je hedonizem že ''took its toll'', tako da prehiter odhod iz prizorišča sploh ni bil tako slaba ideja.

 

Fotke by Cveto Ramšak. L-R: Mist, Mothermound, Vigilance

twitter facebook