recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

13. 10. 2013  Reportaža: Metalski večer 7. Down Town Festa  (28. 9. 2013, Rock Bar Down Town Kranj)
Downtownski metal večer je uspel v celoti.

Foto: Tina Ahačič

Kranj je eno tistih mest, v katerem se lahko pohvalijo med drugim tudi z močno underground sceno, ki mogoče ne temelji zgolj toliko na uveljavljenih klubih (no, vsaj nekoč je tako veljalo, danes je situacija drugačna – predvsem zaradi Trainstation Squata in Down Towna), kot na dejstvu, da to starodavno gorenjsko mesto vztrajno vzgaja generacije novih underground bojevnikov in bojevnic, ki lahko v prvi vrsti gledajo svoje nekdanje/sedanje sošolce in sošolke kot akterje v različnih kranjskih (in okoliških) bendih.

Čeprav bo moja sledeča trditev malce napihnjena, vsekakor pa temelji na lastni špekulaciji in ne na uradnih podatkih, si drznem reči, da bi vsi ti metalci/-ke, panksi/-erce in vsi tisti vmes s svojimi bendi/bendi frendov bili kar precej okrajšani, če ne bi bilo Rock Bara Down Town.

Nerad hvalim zgolj en koncertni plac v tem velikem mestu, saj tako kot Down Town svoj levji delež vsekakor prispeva Trainstation Squat ali pa pred njim eden najboljših placov ever, Bazen, a nekako ne morem mimo Downa, ki ni zgolj gostilna, ampak rock bar v pravem pomenu besede – plac, kjer sem (odkar sem precej resno navezan na to čudovito gorenjsko mesto) spoznal, kako pomembno je, da se imaš kam dati in kjer boš istočasno naletel na face in štorije podobno mislečih, spil pijačo ob muziki, ki ti resnično sede (in ne ob trpljenju, ki ga proizvaja nek xyz komercialni radio, za katerega samo upaš, da bo zarolal kak Thin Lizzy, Metallico ali pa vsaj Queen) in kjer boš doživel tematske večere, ki so ti resnično blizu – in tudi jebeno dobre koncerte.

In eden takih na letni bazi pripravljenih dogodkov je vsekakor Down Town Festival, ki je precej širok pojem, saj v sebi skriva predvsem široko ponudbo akterjev in dogodkov. In eden izmed teh je bil metalski večer pred Downom.

Znane face, novi in stari prijatelji. Iz ozvočenja, ki je že čakalo na prvi bend, nabijajo novejše stvaritve Machine Head. Mogoče tudi Killswitch Engage, ampak nihče ni popoln. Okrog mene kar lepa gruča ljudi, pijača po dobrih cenah, debat na tone. In potem zagrmi iz odra, ko v ospredje stopi mlad gorenjski bend GMB, katerega (vsaj meni edini) prepoznavni član je Govekar iz Armaroth. Poznam zgolj en komad iz demota, ki so ga ta večer predstavili (in razprodali), tako da se obetavnega death metal vzdušja resnično veselim. In nisem razočaran – GMB me popolnoma navdušijo. Kvartet se ozira na starošolsko death metal zapuščino. Poznajo moč riffa, čutijo groove. Komplicirajo ravno toliko, da se ti stvar zdi zanimiva in se ne izgubiš v matematičnih izračunih, ki se utelešajo v udarcih po sneru ali tappingu na kitarskem vratu. Nič instrumentalnega wankinga, torej. Od benda, ki mi je po tistem komadu dal vtis, da najbolj tripa na Six Feet Under (z Obituary style vokalom), dobim mnogo več – tisto je bila le ''tip of the iceberg''. Če bi GMB obstajali v osemdesetih, bi bili kar dobra konkurenca uveljavljenim. Starošolski death metal podpirajo glasno in zanimivo odigrani bobni. Gruvasti deli so mastni, šus je ubijalski. Čez to gredo predvsem ameriški death metal riffi, začinjeni z angleško crust-grind zapuščino. Bas reže. Vokal je divji, živalski. Nekaj med zgodnjimi Possessed in Tardyjem. Na trenutke je bend zapuščina ameriških Baphomet, ki prešalta v angleške Cancer. Potem pa se stvar resnično zašusa in me takoj spomni na Demolition Hammer. V vseh pogledih. Komunikacija je za enega prvih koncertov sproščena, jasna in končno sem v Kranju slišal dobro zajebancijo z odra (in ne tistega bullshita tipa ''A smo že kej zavihtel čupico?'' – WHICH IS GAY AND SHOULD NOT BE SAID AT A DEATH METAL CONCERT. EVER!!!). Vokalist je nademfan ko Marija, a svoj posel opravlja super. Basistka (!) ga piči disciplinirano in samozavestno (precej deluje kot tista Olivia, ki je nekaj časa nastopala z Aborted!), bobnar je žival. Kakšno glasno igranje. Kakšni bobnarski vzorci. Idej je ogromno, realizirane so super. Potem je tu death metal monolith (OK, monolith of death), Govekar – ki kolje riffe. Včasih je šlampast, včasih je neroden, a v večini primerov ga žge po kitari. In potem odigrajo še Nightfear od Benediction, ki resda postane Night-Fuš, ker ga res grdo zajebejo, a pred tem mi stojijo dlake pokonci. Kdo je kadarkoli že igral Nightfear, razen Benediction? Zakon. OK, nastop ne mine brez kiksov, a ti niso pomembni. Z dovolj kilometrine bodo GMB kmalu sila, ki se bo lahko komot kosala z najboljšimi – od tukaj kot drugod. Pre-je-be-no. In demo seveda razprodan. Pa tako sem praskal tiste 3 € …

Nato so oder prevzeli Paragoria, ki so že navdušili s promocijo plate v Rečici pri Savinji in katere prvenec Decomposition Of Mind (On Parole Productions) je utemeljeno navdušil našega Primoža. Itak, da sem od benda veliko pričakoval, še posebej po tistem ubijalskem koncertu, ki so ga odigrali 7. 2. letos (z Gonobo v Gromki na Metelkovi). In moram reči, da nisem bil najbolj navdušen nad rezultatom ta večer pred Downom. Medtem ko mladeniči resnično obvladajo svoje inštrumente in izpeljejo nastop karseda energično, je tale ''thinking man's metal'' mogoče bolj za privat zadovoljstvo, kot za javne manifestacije. Ampak, nisem fer – mogoče Paragoria izpadejo bolj prepričljivo na koncertu tipa Atheist ali Cynic kot pa živalskega klanja, ki bi ga povzročili Mephistophelian ali prej omenjeni GMB. Mogoče sem pač grumpy in star. Vsekakor velja tole – kvartet obvlada svoj posel v nulo. Igrajo res dobro, še posebej vokalista sta res wow! Da kitarskih pasaž in norega basa ter mogoče prepičkasto odtolčenega, a kompleksnega bobna ne omenjam. A čez čas je bilo kar dolgočasno. Mogoče bi lahko citiral Jella Biafro – ''It's like a bad laxative – it doesn't move me at all.'' Tudi folk je bil vidno manj aktiven kot pri GMB, a to ni merilo, saj vseeno gre za dva različna ekstremna koncepta. Vsekakor odličen bend, ki me ta večer pač ni prepričal.

Nato so oder zasedli Dead Dildo Drome, bend, ki me s svojim FUCK OFF! ''etitjudom'' resnično navdušuje. Igrajo modernejši metal, ki vokalno skače med deathcorom in nekakšnim metalcorom in so polni žanrskih klišejev in groova. A to ni nujno slaba stvar. Ker zadevo obvladajo. Medtem ko pri Last Day Here ali Inmate imam občutek, da poslušam Fall Out Boy in medtem ko se mi recimo kakšni Heretic zdijo še vedno ne toliko suvereni, so DDD ubijalska sila. Bend je nor! Ti tipi niso na miru niti minute – bobni, bazirani na gruvu, bombardirajo. Bas ga žge sinhrono z bobni, medtem ko kitari nista melodijsko ali riffaško tako izvirni, kot sta vseeno efektivni. Axemana res žagata, pa čeprav ste večino riffov že slišali drugje. A raje poslušam prežvečen riff prek DDD kot pa drugod. In na koncu ni vsak riff prežvečen, če sem čisto pošten. Potem pa pride vokalist Šero, ki ima nepredvidljiv, iskren in zajeban(tski) nastop. Z veliko humorja. In vidi se, da je možakar že precej časa na sceni – nepretenciozno vodi publiko in bend, kar se je mogoče izkazalo za malce annoying, ker pač ni odgnal nekega pijančka, ki je potem izkoristil vsako priložnost, da je pobral mikrofon in kričal ''I PRAISE SATAN!!!''. Super popestritev je bil recital Slavka Manfrede, kranjskega ''umetnika'' oz. če sem prav zasledil celo ''župana'' (?), vsekakor pa wall of death in komad Death By Dildo vedno zadeneta piko na i. Odlično!

Resda je isti večer v Škofji Loki dogajal black metal koncert in resda je dosti folka nepravično Dildojem pokazala sredinec in šla v Loko na pijanščino in black metal, a nič ne de – Downtownski metal večer je uspel v celoti.

In bo naslednje leto spet – v to srčno verjamem.

twitter facebook