recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

14. 8. 2014  Reportaža: METALDAYS dan 3  (23. 7. 2014, Sotočje Tolmin)
S headlinerjem na slabem glasu.

Reportažo smo sestavili Ivan, Jernej, Petra in Marko.

Reportaža, ki jo bomo razdelili na 5 delov glede na 5 koncertnih dni, ne bo pokrila vseh bendov. Vsekakor ne more preseči sprotnih objav obiskovalcev, ki so prost dostop do Wi-Fi-ja in moderne telefone izkoriščali na vsakem koraku. Mogoče bomo podali kakšen video link, vsekakor veliko fotk (nekaj izbranih pod tekstom, večino pa na našem Facebook profilu, ker jih je res ogromno).

Nekatere stvari ste že prebrali drugje, nekaterih še ne – vsekakor pa – spet verjamem – bo tale 5-delen report tu-pa-tam osvetlil vaše zgodbe, zgodbe, ki ste jih slišali od drugih in ki bodo verjetno obujane na večini metalskih srečanj v sledečih mesecih.

Če vas zanima dan 1, je report tukaj.

Če vas zanima dan 2, je report tukaj.

Tretji dan festivala Metaldays je po dveh dneh sivine prinesel dolgo želeno in pričakovano sonce. Zanimivo je, kako Tolmin sam oz. Metaldays prizorišče dobi čisto drugačen občutek (hotel sem uporabiti izraz ''sij'', a potem bi moral dati še ''no pun intended''), kako bolj živahno postane vse skupaj. No, če bi se zgledoval po ostalih 11.999 ljudeh, ki so omogočili razprodanost tega festivala, se za vreme ne bi sekiral toliko dolgo, dokler mi ne bi dež vedno ugašal žar za čevape ali pa dokler mi ne bi Soče naredil take, da ne bi krvava, temveč ledena tekla. Soča … skupaj s Tolminko naredi Metaldays območje unikatno v Evropi. Čez dan je lahko še tako vroče, po noči je prijetno hladno. Vam je dovolj hrupa in dosadnih Nemcev, ki so par tisoč kilometrov stran od svojih rigorozno urejenih domačih vrtičkov na vsakem festivalu, tudi na Metaldays, utelešenje vsega, kar predstavlja termin ''neumnost''? Pojdite do Soče. Mir in spokoj, pa čeprav niti 500 metrov stran mali ali pa veliki oder gostita kar ušesa razbijajoč bend. Kava ob Soči? Pir ob Soči? Pir v Soči? Debata na obali? Treznjenje na obali? Poslušanje, ko Musto in Gianni tekmujeta, kdo bo kot DJ bolj old ali pa bolj new school. Odbojka, čeprav letos nanjo nisem dal toliko pozornosti. Prestavite festival stran od Soče and it's all doomed, I guess. Ampak, preženimo črne misli stran in se posvetimo obujanju spominov na vroč poletni dan, tretji dan festivala Metaldays.

Cordure žal nisem utegnil videti, Space Unicorn On Fire sem pa na srečo le slišal. Se opravičujem, ampak Tavto bi najraje videl spet z Mungom v Ground Zero, Space … pa mi nikoli pač niso sedli. Black Diamond, ki so tokrat bili okrepljeni z bobnarjem Markom Soršakom iz Elvis Jackson, so mi žal pobegnili iz fokusa, saj sem tiste trenutke raje posvetil ameriškem rock 'n' roll napadu v obliki benda Valient Thorr.

Bend iz Severne Karoline, ZDA, ki je Slovenijo obiskal že večkrat, je tokrat predstavljal album Our Own Masters. Kvintet, ki ga vodi pevec Valient Himself, je po moči, živosti in dinamiki gladko peljal scat marsikateri zasanjani bend, ki jih je letos bilo kot gob na dežju. Mastna kitara, visokooktanski ritmi, raskav vokal, odlične vmesne šale (''You have to exorcise your demons!'' in nato pevec začne telovaditi na odru, npr.) in zvrhan koš hitrih komadov, s čigar sporočili se lahko poistoveti vsak obiskovalec festa. Ali pa človek nasploh. Vrhunska izbira za fest!

Po standardno dolgi pavzi so oder zasedli danski thrasherji Artillery, za katere vem, da imajo kultni status kot eden najstarejših evropskih thrash bendov, a so me zares pritegnili šele z lani izdanim albumom Legions (Metal Blade). Mislim, da so odprli s Chill My Bones (Burn My Flesh) iz najnovejšega albuma, nato pa nas peljali po vseh živih obdobjih. Bend vodi mlad in karizmatični pevec Michael Dahl, katerega vokalne sposobnosti so res zavidljive vsaj v žanru thrasha in katerega gibanje je definitivno pomemben kontrapunkt statičnosti ostalih članov, z izjemo kitarista Michaela Stützra, ki kljub letom ves čas nori po odru. Mogoče imajo za v živo malce predolge komade, a njihov thrash attack je gotovo bil paša za ušesa in oči.

Havok na drugem odru so imeli podoben efekt, a čeprav marsikdo trdi, da je šlo za enega njihovih najboljših nastopov, se osebno s tem ne strinjam, ker pač res težko presežejo masaker, ki so ga izvedli nekaj let nazaj, ko so obiskali Ljubljano z Goatwhore. Vsekakor Dave Sanchez in ekipa vedo, kaj delajo in tudi folk pod odrom je dal vedeti, da koloradski thrash napad ni izveden zaman, a vseeno se mi je zdelo, da je nastopu manjkalo tisto nekaj, kar te dvigne v kaos. Setlista je bila precej dobra, logično usmerjena tudi v najnovejši album Unnatural Selection, čeprav se še vedno vidi, da imajo največjo težo komadi iz kultnega albuma Time Is Up. Ostanek benda je za razliko od Sancheza deloval mnogo bolj divje, še posebej bobnar Pete, ki je slavil 30. rojstni dan.

O italijanskih metal bendih dobrih besed ne slišimo prav pogosto. Tudi osebne izkušnje mi ne govorijo kako drugače, v preteklih letih sem namreč videl kar precej skropucal. Forgotten Tomb so v tem primeru gotovo izjema, ki potrjuje pravilo. Na drugem odru Metaldays so se iskazali s solidnim koncertom. Forgotten Tomb ne odstopajo od black metal toposov, a se bolj kot blast beatov in šumečih tremolo riffov poslužujejo mid-tempo ritmov, počasnih riffov, disonančnih akordov in čistejših melodičnih vzorcev. V živo zvenijo kot kombinacija zgodnjih Samael in švedskih Shining. Večinoma pišejo daljše kompozicije, zato v živo ne morejo izčrpenje predstaviti svoje diskografije. Tokrat so igrali komade s plošč Springtime Depression (2003), Negative Megalomania (2007) in Under Saturn Retrogarde (2011). (Jernej)

Amorphis so se v jekleno knjigo prispevkov heavy metala k razvoju človeštva vpisali z nepozabnim drugim albumom Tales From the Thousand Lakes.  Gre za stvaritev, ki je v počasen death metal vpeljala finske etno elemente ter vse skupaj zavila v celofan popolnosti s prekrasno naslovnico. Po naslednjem, ravnotako dobrem albumu Elegy, je skupina pričela iskati novo pot z vpletanjem vedno več elementov alternativnega rocka ter z menjavami v postavi. Ime je ostalo, vendar se z naslednjimi stvaritvami niso mogli približati svojim najboljšim izdelkom ... vse do prihoda novega pevca in izida albuma Silent Waters.  Potem je band kot prebujeni feniks spet poletel visoko in še vedno visoko leti, držeč se preverjene zmagovalne formule, katero je uporabil  že pri albumih Eclipse in Silent Waters.

Tokrat Amorphis v Sloveniji niso igrali prvič. Če sem zaradi izvedbe njihov prvi nastop na Metalcampu označil za malo katastrofo zaradi slabega zvoka ter nezainteresiranosti banda, bom letošnji nastop označil za povprečno generiko.  V uro in četrt dolgem nastopu z dobrim zvokom nam niso ponudili nič novega: znane in že neštetokrat slišane pesmi s Karelian Isthmus, Tales from the ... itd. Servirali so nam same 'hite' iz starejšega (Vulgar Necrolatry in Into hiding ...) in novejšega obdobja (Silverbride, The Sky in Mine ...) ustvarjanja, z nekaj dodatki z zadnjega albuma oz. pesmi, ki jih preigravajo na vsaki turneji. Nikjer ni bilo zaznati nobene variacije ali improvizacije, ki bi koncertu dala kako posebno noto: prišli so, odigrali, kar je bilo dogovorjeno, in odšli: just business, no feelings. Če se izrazim nekoliko figurativno, je bil koncert po setlisti podobnem prejšnjim skoraj tako, kot je konzerva tune podobna drugi konzervi tune iz iste serije. Tako nam niso ponudili prav ničesar, kar bi nekoga, ki jih je videl že enkrat, prepričalo, da jih gre pogledati še enkrat.  Zavedam se, da je produkcija plošč posel in ustvarjanje metalske glasbe za velike skupine, kot je Amorphis, že (skoraj) prava služba, ampak vseeno – fani smo tisti, ki poleg promotorjev naredimo oz. delamo bande velike, zato imamo pravico od bandov, ki smo jih povzdignili do zvezd, na nastopih pričakovati in dobiti potrditev, da se nismo zmotili, ne pa zgolj generični 'best of and fuck off'.  (Marko)

Asphyx je bend, ki ima dolgo in komplicirano zgodovino. Nizozemska zasedba je v zadnji četrtini stoletja kar nekajkrat razpadla in ponovno zaživela v različnih postavah. Zadnja inkarnacija benda obstaja od leta 2007, ko sta se bobnarju in ustanovnemnu članu Bobu Bagchusu pridružila nov kitarist Paul Baayens in nekdanji vokalist Martin van Drunen. Bagchus je skupino sicer letos zapustil, zato zdaj le-ta nastopa z novim tolkalcem Stefanom Hüskensom. Kvartet je na malem odru v starošolski maniri odžgal svoj set, poln headbangerskih death metal riffov in ritmičnih groovov. Igrali so predvsem komade s prvih dveh plošč The Rack (1991) in The Last One on Earth (1992), dodali pa so še nekaj skladb z zadnjih dveh albumov Death… The Brutal Way (2009) in Deathhammer (2012). Največ pozornosti je požel karizmatični pevec Martin s svojim značilnim zariplim vokalom, humorjem in zabavnimi vmesnimi komentarji. Old school. (Jernej)

Ko sem prvič videl novico, da bodo kot headlinerji nastopali Volbeat, sem se počutil, kot bi dobil strel v stopalo. Nekako se je namesto bolečine v stopalu v telo prikradel nelagoden občutek, ki ga dobiš, ko pogoltneš nekaj grenkega, a pričakujoč nekaj popolnoma drugačnega. Preprosto sem bil žalosten, misleč, da so organizatorji zagrabili Volbeat iz prav istih razlogov, kot so leta nazaj JBO, Die Apokalyptischen Reiter in podobna skropucala (čeprav le-teh takrat niso dali za headlinerje, če se ne motim). A na koncu koncev, nisem tu, da bi sodil o odločitvah organizatorjev. Na koncu koncev, Volbeat so iz meni neznanega razloga pritegnili veliko število ljudi in moram priznati, da je bend, ki je v zadnjih letih zrasel tako visoko, da so Iced Earth njim predskupina in ne obratno, ponudil zelo dobro zvočno sliko, osupljiv lightshow in pristen, iskren nastop. Pa tudi ex-Anthrax Rob Caggiano seka na pune. A dlje, kot sem gledal bend, ki namesto metala strelja generično glasbo, ki jo včasih najraje poimenujem college rock, manj sem razumel, čemu tak boom okrog njih. Še zdaj ne razumem. Zato sem šov kmalu zapustil, tako da žal nisem videl, kaj se je v resnici zgodilo na odru, čeprav se mi je zdelo sumljivo, da so oder možje zapustili po slabih 30 minutah. Kasneje sem izvedel, da je pevec zgubil glas in da so neprofesionalno spizdili z odra, ne da bi rekli ne bev ne mev, organizator Boban pa je moral namesto njih prisotnim razložiti situacijo. Volbeat? Deadbeats.

Če bi metal bogovi bili pravični, bi mesto Volbeat zasedli Possessed. Vem – kulten in legendaren, a vseeno obskuren in množicam običajno nevšečen bend. Jasno mi je, da niso material za glavni oder (tudi na Wacknu leta 2007 so igrali na enem od dveh glavnih odrov, a ob 16.00 popoldne – WTF?!!). A kot iskreni poslušalci vemo, trenutna popularnost, PR in število prodanih kart avtomatično ne pomenijo statusa kultne klasike. Pa če se postavite na trepalnice … Possessed so entiteta, ki je v osemdesetih scala proti vetru in pokrita s smradom urina divje napadla sceno, odločna, da bo delala najbolj ekstremno glasbo ever. Kar ji je uspelo. Poglejte katerikoli extremni metal bend in videli boste, da vse poti vodijo k možem, ki so podpisani pod plato Seven Churches. Če bo kdo čez 20 let isto rekel za Volbeat, bom – kot se reče v stripih – pojedel lastni klobuk.

Jeff Becerra, možakar, ki je zaradi posledic ropa in napada s strelnim orožjem primoran ostanek življenja preživeti na invalidskem vozičku, je popeljal svojo diabolično vojsko nad Tolmin in ogromnemu številu ljudi pokazal, kakšno moč ima diskografija, ki so jo v osemdesetih poleg Becerre ustvarili še Mike Torrao, Larry Lalonde in Mike Sus. Trenutno postavo Possessed tvorijo basist Robert Cardenas (ki smo ga pri nas nekaj let nazaj videli z Agent Steel, drugače vodja kultne death metal zasedbe Coffin Texts) ter kitarista Daniel Gonzalez in Mike Pardi, bobne pa je na tej turneji igral Nick Barker (preveč bendov, da bi jih tu naštel). Možje so opalili brutalno dober, glasen in dinamičen nastop, ki je med drugim obvezno obsegal klasike a la Swing of the Axe, The Exorcist, My Belief in zaključni Death Metal, medtem ko so v setlisto porinili tudi najnovejši komad, ki bo del albuma, ki izide naslednje leto.

Jeffov vokal ni izgubil na moči in še vedno zveni zlovešče kot v osemdesetih, medtem ko ga tudi sedenje ne ustavlja, da ne bi norel z ostankom benda. Šele s takim zvokom sem dobil občutek, da so Possessed dejansko napisali res jebeno dobre komade in šele s takimi člani je Becerra lahko pokazal sredinec vsem, ki so mislili, da so Possessed zgolj kup mulcev, ki ne znajo igrati svojih inštrumentov. Vrhunsko in gotovo – po mojem mnenju – eden najjačih nastopov festivala.

Noč je seveda bila mlada. You know the drill …

 

Fotke by Tina Ahačič (prvih 22) in Simon Pelko (ostalo).

Link do galerije na FB – klik!

twitter facebook