recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

8. 8. 2014  Reportaža: METALDAYS dan 2  (22. 7. 2014, Sotočje Tolmin)
Kdor preživi 1. dan, bo tudi ostale.

Reportažo smo sestavili Ivan, Jernej, Petra in Marko.

Reportaža, ki jo bomo razdelili na 5 delov glede na 5 koncertnih dni, ne bo pokrila vseh bendov. Vsekakor ne more preseči sprotnih objav obiskovalcev, ki so prost dostop do Wi-Fi-ja in moderne telefone izkoriščali na vsakem koraku. Mogoče bomo podali kakšen video link, vsekakor veliko fotk (nekaj izbranih pod tekstom, večino pa na našem Facebook profilu, ker jih je res ogromno).

Nekatere stvari ste že prebrali drugje, nekaterih še ne – vsekakor pa – spet verjamem – bo tale 5-delen report tu-pa-tam osvetlil vaše zgodbe, zgodbe, ki ste jih slišali od drugih in ki bodo verjetno obujane na večini metalskih srečanj v sledečih mesecih.

Če vas zanima dan 1, je report tukaj.

DAN 2

Kdor preživi 1. dan, bo tudi ostale. Zdaj so dnevni rituali že utečeni, čeprav se za norčije vedno najde kaj novega. V tem smislu se obrnem na naše vsakodnevno občevanje z moderno tehnologijo – Facebook, Twitter, telefoni, ki glih, da ti ne naredijo večerje ali pa zgradijo hiše. V torek že poznate nekaj več ljudi kot par dni prej. Že veste, kdaj je treba iti pod tuš, da ujamete toplo vodo, kdaj je treba pognati telo do najčistejših dixijev. Konzerve s tunino vsak dan na novo sveže. Ste že nategnili luštno sosedo iz angleško govorečih teritorijev? Kdaj bodo On Parole odprli štant, da boste šli končno kupiti tisti CD od Vader, ki si ga ogledujete že sto let?

Vsa ta vprašanja postanejo del vsakdana, ki je verjetno drugačen od dni tistih, ki nad dlanjo ne nosijo zapestnice Metaldays. In tako je tudi prav, saj gre že za drugi dan najdaljših metal počitnic v Evropi in drugod.

Kadar za svoje delo niste plačani denarno, vas nič ne sili, da si morate kot novinar ogledati vsak bend na festivalu. Zakaj pa bi? Da bi potem pisali kaj o Zarii ali Vanderbuyst, kar bo kazalo, da nimate pojma? Da ste morali napisati tistih nekaj vrstic, da se zapolni kvota mizerne novinarske plače v Sloveniji. No, razen, če delate za tabloid. Ampak še potem boste verjetno prej posegli po pisanju o Satyricon in novi Satirjevi čupici. Bluzim, zato se tudi posipam s pepelom.

In skušam že večino časa ugotoviti, kako za vraga naj se kloniram in si na glavnem in stranskem odru pogledam meni ljuba slovenska benda, ki oba brutalizirata vse pred seboj – Within Destruction in Armaroth. An ban pet podgan, odprl sem s. p. in upal zaman. Odločim se za Within Destruction oz. odločim se, da jim bom pogledal prve. Ta slovenski death core kvintet – mogoče raje moderni death metal kvintet – je lani imel samo smolo, kadar se je zajebaval s čim bolj profi nastopom na second stageu. Takrat jim je oprema kazala rogove, prav tako jih je bičal čas, na koncu pa verjetno še vreme. But not this time. Within Destruction so definitivno bili material za velik oder, kar se je pokazalo, ko se je na placu pod odrom zbralo veliko število ljudi že ob prvih testih Rokovega kruljenja. Mladeniči so eni tistih, ki so sčasoma naučili pošiljati klišejske As I Lay Crying riffe vse bolj v kurac in začeli vse bolj objemati death metal zapuščino, prepredeno z diaboličnim imaginarijem. When two worlds collide … So pa tudi tisti, ki so oder in njegove čare spoznali do obisti. Nismo bili priča situaciji, ko se nek zelen bend znajde na mega odru z možnostjo narediti vtis, da bodo še babice govorile o njem vrsto let, ampak priča dejstvu, da Slovenija lahko ponudi bend, ki je konkurenčen in jebeno uničujoč kaliber, kadar ga postavite ob bok drugim. Ekipa je tako predstavila material iz albuma From The Depths, verjetno še kak novi single, kar pa ni tako pomembno, kot kaos, ki so ga ustvarili dobro zveneči težki kitarski riffi, naspidiran boben in celo Skumavčev alpsko subsonični bas. Crown of the damned je bil Rokov vokal, ki je primerno sliki, ki je krasila njegovo majico, odpiral vseh devet krogov pekla. Jebemti, sem mislil, da je Deni iz Mefistotov medved na dveh nogah. Tale malce manjši fantè mu kar krepko konkurira. Ljudje pod odrom pa mosh, circle pit, vse, kar si odrski bojevniki lahko želijo, se je pod odrom uresničevalo.

Zato sem s toliko težkim srcem šel pod drugi oder, kjer so Armaroth, drugače prejebeno nalezljivi death metalci, za katere komaj čakam, da bodo posneli naslednik EP-ja False Vision, bili pravo nasprotje prej omenjene gorenjske diaboličnosti. Tokrat je dober zvok Metaldaysovega second stagea razkril vse pomanjkljivosti tega benda. Govekar in kompanija so imeli tenak kitarski sound, bas je bil nekje, bobni žal tudi niso prepričali, medtem ko je najbolj najedal Fifsov prepit vokal. Ne rečem, da je fant bil pijan na odru, buhvarji, ampak le to, da je od tistega cookie monsterja, ki ga zna Fifs izvabiti (kadar se ne znajde v objemu šnopca), ostal le … mah, niti cookie, bolj bread crumb. Kot tisto, ko imate res dobrega kruljača, ki si spije malce preveč in pozabi, da alko in taka zvrst oglašanja ne gresta z roko v roki (razen če ste strenirani na tem področju, a la Benediction). Da ne omenjam konstantnih govorov o kajenju trave, ki se med vsakim komadom nezanimivo ponavljajo v več različicah – dude, za vzor si vzemi Cephalic Carnage. Or shut up! Velika škoda, ker so Armaroth sila, s katero običajno ni moč zobati češenj. No, na Daysih ste jih lahko žal res le še obmetavali s koščicami le-teh.

Vmes sem slišal celo Vanderbuyst, ko sem iskal zatočišče pred dežjem, a vse, kar mi je prišlo do ušes, so bili riffi, ki so enkrat zveneli kot Danzigov hit Mother, drugič Maidnov hit Two Minutes To Midnight …

Omenjal sem dež – no, ta ni bil nevihten, je pa vztrajno padal do krepkih nočnih ur. Na srečo, nekateri nismo iz cukra.

Tudi Egipčanom Scarab ni uspelo priklicati Ra-ja in njegovih sončnih žarkov, so pa vseeno navdušili rahlo razmočeno publiko pred malim odrom Metaldays. Bržkone je to edini bend z afriškega kontinenta, ki je nastopil na festivalu. Ob tem bi lahko pripomnili, da bi bilo v prihodnje lepo videti še kakšno skupino več z bolj obrobnih lokalnih metalskih scen. Tudi taki bendi so namreč del globalnih kulturnih tokov, a so na žalost dostikrat zapostavljeni. Vsekakor bi popestrili festivalski program, mi pa bi izgubili občutek, da na festivalih gledamo vedno iste bende. Scarab so se sicer že nekoliko uveljavili v evropskem glasbenem prostoru, igrajo pa glasbo za ljubitelje orientalsko obarvanega metala in skupin, kot so Melechesh, Orphaned Land in Nile. Prav primerjava s slednjimi je pri Scrab neizogibna, saj se navdihujejo pri klasičnem ameriškem death metalu, svojo muziko pa začinijo z vzhodnjaškim melosom in kančkom atmosferike. Kljub temu zvenijo precej drugače kot Nile. Pevec Sammy Sayed nosi okoli vratu še večji ankh kot Karl Sanders in s horusovim očesom srepo zre v publiko. Izkaže se tako z growl kot clean vokalom in nam hitro da vedeti, da Scarab niso le entertainment. V svojem 40-minutnem setu so nam predstavili tudi novo skladbo s prihajajočega albuma Seprents of the Nile. (Jernej)

Gledati Obituary v rahlo padajočem dežju ima svoj čar, še posebej, če je rahlo soparno oz. če je vlaga v zraku dovoljšnja. Imaš feeling, da si v Everglades, kjer Obituary že od osemdesetih let ustvarjajo death metal, ki je globoko inspiriran s Celtic Frost riffi in vokalom, ki na sceni nima primerjave. Ali konkurence. The Swamp Things so na pričujoči turneji odločili proslaviti 25 let floridskega death metala, zato je center dogajanja predstavljal legendarni triptih albumov Slowly We Rot, Cause Of Death ter The End Complete. Okrepljeni s kitaristom Kennyjem Andrewsom, ki se je bendu pridružil leta 2012, so spet bili sila brez primere. Kvintet, ki ga vodijo John Tardy, Trevor Peres, Donald Tardy in Terry Butler, je z Andrewsom zasijal kot nož v sceni s tuširanjem v Psihu. Slišali smo vse hite in še kak komad, ki ga ne slišimo tako pogosto, kadar se obrnejo k prvim trem albumom, ki tvorijo njihovo nesmrtno zapuščino, dodali pa so še 4 komade iz prihajajoče plate, za katero zdaj vemo, da izide 27. oktobra prek založbe Relapse (oz. prek samozaložbe, a s pomočjo Relapse) in se mu reče Inked In Blood. Bend v vrhunski formi, z zvokom, za katerega bi marsikdo storil zločin, ki ga Tardy idr. opisujejo v več različicah na vseh svojih platah.

Žal sem zaradi tega izpustil Brutality Will Prevail, ki so po besedah kolega, ki mu glede tega zaupam, bili res nori, a sem vsaj našel čas za večerjo (mehiška, mmm) in francoske Nocturnal Depression. Če obstaja bend, ki si zasluži siv večer in dež, je to francoski suicide squad, Nocturnal Depression, ki so dali vedeti, da je življenje res vredno, kadar ga ni več in to podprli z res dobro zvenečim, včasih morbidno, včasih žalostno obarvanim black metalom. Ne morem verjeti, da so iz iste države kot Alcest.

Veliki oder so medtem zasedli Borknagar, ki jim tukaj posvečamo nekaj več besed. Borknagar, kaj sploh je Borknagar? Skupina Borknagar je v mojih očeh predstavljala popolno formulo za ljubitelje tiste podzvrsti metala, ki smo jo ob koncu prejšnjega tisočletja ponosno označevali kot pagan metal. Zakaj popolna formula? Najprej zato, ker je band imel kreativnega vizionarja in ustvarjalno gonilno silo (Oystena G. Bruna), ki je vedel, kaj in kako početi, da je band zrasel v endemitni biser znotraj širše gledano takrat še (black)metalskega undergrounda. Potem zato, ker je band imel žanrsko glasbeno odlično podkovane glasbenike (Ivar Bjornsson iz Enslaved), unikatne pevce (Garma iz Arcturus, I.C. S. Vortexa ter Vintersorga) ter nenazadnje tudi zato, ker je imel stilsko jasen in prekrasen logo. O Borknagar pišem v superlativih zato, ker pripadam tisti maloštevilni in skoraj nevidni skupini ljubiteljev metala, ki je častila viking metal, kot so ga zakoličili dedje Bathory, z nesmrtnim albumom Eld začrtali očetje Enslaved ter v poznejši in širši pagan obliki širili sinovi Forlorn, Borknagar in nenazadnje tudi Vintersorg (in ne v obliki, ki jo prodaja zlajnana melodična švedska kopija, glej ga no zlomka, Švedov Unleashed). Glasba Borknagar nam je z vsakim novim albumom in z vsako spremembo na vokalu ponudila nekaj novega, nekaj več panteistične poganske in kozmične mistike, ki je presegala surovo opevanje pokola v Lindisfarnu ali klice bogovom v Asgaardu. Glasbene mojstrovine in unikatni vokali so blackmetalsko osnovo njihove glasbe dvigovali v nove in nove dimenzije ustvarjalnosti in zvočnih užitkov: poganska prvinskost samonaslovljenega prvega albuma, vsemogočnost ciklov začetka in konca, iz katerega se poraja nov začetek albuma The Olden Domain in kozmični kaos albuma The Archaic Curse, to so le površni opisi avtorjevih doživljanj njihovih glasbenih kreacij.

 

Sedaj pa se iz meglic čustvenih doživljajev velikega fana banda vrnimo na planet Zemljo, na blatna tla pred velikim odrom festivala Metaldays 2014. Črno platno z velikim nepozabnim belim logotipom s stiliziranim Thorovim kladivom na sredini je napovedovalo, da bodo vsak trenutek nastopili Borknagar. In nastopili so in … nastopili niso. Zamazanost zvoka, izginjanje kitar v valovih ter to, da je pevčev vokal lahko zaznal le netopir z zelo ostrim sluhom, sem najprej pripisoval dežju in oblakom, potem vetru in nesposobnosti tonskih mojstrov in nazadnje celo temu, da je Janez Osamosvojitelj (beri: Janša) v zaporu (OK, tole zadnje res ne mislim resno in le karikiram ). Na odru, razen na smrt utrujenih starih prdcev, ki se nekaj trudijo odigrati na silo, ni bilo ničesar: ne zvoka, ne kurjo polt povzročajočega clean vokala, ne unikatnih growlov in ne vrtincev melodij. Band si je očitno prizadeval, da bi odsotnost Vintersorga na vokalu nekako nadomestil, a je žal vse skupaj zvenelo, kot da bi se pet pijanih in prekurjenih Švabov (ki na dopustu nekje v Dalmaciji že pet dni po kafičih v kampu žulijo prošek in slabo žganico), v občutku vsemogočnosti, ki sta jo sprožili sončarica in zmaga Elfa na nogometnem prvenstvu v Braziliji, odločilo začeti prepevati dalmatinske narodne pesmi... z eno besedo: grozno. Pesmi s prvih treh albumov, ki so jih igrali in ki jih poznam od prvega do zadnjega tona, mi je nekako uspelo na približno prepoznati šele po refrenih. Skratka, med nastopom banda, sem doživel potop Titanika. Saj po njem, kot za Titanikom ni ostalo ničesar, razen imena oz. v našem primeru prekrasnega logotipa z imenom nekoč mogočnega banda, ki je potonil v oceanu povprečnosti, Borknagar. (Marko)

 

Medtem ko so nekateri skušali razbrati, kaj pravzaprav igrajo Borknagar na odru tolminskega festivala in se prebiti skozi najslabše govore, kar jih je iz sebe spravil Vortex, smo drugi čakali na nastop legendarnih hevićev Manilla Road. Za detajlnejši opis njihovega nastopa gotovo obiščite report na straneh Paranoid Zina, saj jih sam res ne poznam toliko. A toliko sem že slišal o njih, pa tudi že iz samega respecta, da tolminski second stage za kakšno urco zasede bend, ki je v metal krogih prisoten že dobrih 30 let, zato mi je tudi bilo smiselno žrtvovati čas za Manilla Road. Bend je ponudil precej dolge pesmi, ki pa so ravno dovolj dinamične, da šele po 7 minutah dobite občutek, da bi tu-pa-tam zdaj lahko bil že konec komada. Tevtonsko zveneč, a vsekakor ameriško red-white-and-blue dihajoč power metal, je namesto na nebu, odprl nevihto na Zemlji. Galopirajoč boben, distinktivno na trenutke annoying vokal, riffi, ki so nastajali v sedanjiku, ko so izpod prstov Judasov nastajali nesmrtni hiti ter zgodbe, ki namesto illuminatijev, zalivske vojne, hudiča raje na dan vlečejo boje, ženske in pošasti, ki jih opevajo potujoči pevci v stripih o Conanu. Bend, ki bi si – skupaj z Riot – bolj kot kdorkoli drug zaslužil dominirati glavnem odru. A žal živimo v časih, ko so taki biseri res stvar legend, medtem ko se večinska ''metal'' publika odloča za Sabaton.

 

Čeprav sem jih že gledal v Kinu Šiška, mi bluzenje po festivalu z marelo ni najbolje dišalo, zato sem noge in hrbet pripravil za prihod norveških Satyricon, ki so si definitivno zaslužili headlining spot. Pa ne toliko zaradi nastopa samega – v zadnjih letih sem že skorajda 100% utrdil občutek, da ti možje vadijo vsako sekundo nastopa in da je že sam premik vsakega opranega lasišča posebej vnaprej naštudiran. Še posebej,ko se spomnim nekega trenutka tega Metaldays koncerta, ko je malce preblizu Satyrju stopil najeti basist, pa ga je ta (pa ne prav živalsko ali neotesano) odrinil, temveč bolj potisnil stran in mu dal vedeti, da je njegovo mesto pač nekje drugje. Vsekakor ne v spotlightu! Tako da so vsi premiki bili popolni, vse pozicije skorajda šahovsko izračunane, pa naj kdo reče, da je bend spontan. Še govori so bili kratki, jedrnati, mogoče pristni, a vsekakor ne bi škodilo, če bi možakar Satyrjevega kova povedal še kaj več. Kaj je torej bilo tako dobrega? Najprej, zvok, ki je paral mojo metal gato in zaradi katerega sem slišal vsako nianso komadov. Potem pa sama setlista – ob takem zvoku in s kamerami prepredenem odru sem lahko večplastno doživel komad Possessed iz albuma Volcano, ali pa Forhekset iz Nemesis Divine, da ne omenjam meni ljubih hitov iz najnovejše, samonaslovljene plate, ter predhodnic Now, Diabolical in The Age Of Nero. And then some. Tudi mama Sever na koncu ni umanjkala in iskreno rečeno – vedno jo paše slišati (ali pogledati spot, hrr hrr hrr).

 

Satyricon na travnik pred glavni oder niso privabili tolikšne množice kot nekateri bendi v naslednjih dneh, mogoče tudi po zaslugi dežja in zaradi dejstva, da tridnevnih obiskovalcev festivala še ni bilo na prizorišču. Kljub temu smo videli soliden headlinerski koncert, vsaj kar se tiče zvočne slike in glasbene izvedbe. Satyricon so dobro uigran bend. Žal so nekoliko razočarali s programom. Igrali so predvsem novejši material, kar je sicer razumljivo. Njihov glasbeni izraz se je skozi čas spreminjal in trenutno se držijo koherentnosti zadnjega ustvarjalnega obdobja. Začeli so z novejšima eksplozivnima hitoma Now, Diabolical in Black Crow on a Tombstone, v nadaljevanju pa predstavili kar nekaj komadov z nove plošče, presenetili s skladbo Possessed z albuma Volcano in odžagali še klasiko Forhekset s kultnega Nemesis Divina. Popolnoma so pozabili na muziko iz obdobja albuma Rebel Extravaganza, ko so skandinavsko black metal tradicijo postavili na preizkušnjo in so po mojem skromnem mnenju imeli enega najbolj zanimih ustvarjalnih momentov. Komadi z novega, samonaslovljenega albuma v živo delujejo utrujeno, na momente že kar dolgočasno in razvlečeno, saj so popolnoma brez vsakršnega groova. Koncert so zaključili s trojčkom komadov, ki že desetletje predstavljajo njihov železni repertoar. Mother North v kontekstu novih komadov deluje neumestno in v živo izzveni precej pocukrano. Komad je povzdignjen (zreduciran?) na raven zlajnane fenovske himne v stilu mejdnovskega Fear of the Dark. Na kratko, Saytiricon bi lahko, če bi želeli, pokazali dosti več. (Jernej)

 

Za konec še poljski Vader, ki so nedolgo nazaj izdali odlični album Tibi Et Igni. In na Metaldays igrali samo dva nova komada, pred tem pa same hite. Peter in ekipa so v vrhunski formi in po mnogih Vader koncertih lahko trdim, da mi je tole bil eden najboljših. Če je v death metalu maksima, da je bend močan toliko, kot je zanesljiv njegov bobnar, potem je Anglež James Stewart tisto, kar je Peter potreboval precej časa. Po Docu (RIP!) in Darayu (Pavela ne štejem, coz he sucked!), je James že večkrat pokazal, zakaj tako dobro paše v Vader, s setlisto, ki je v uri in 15 minut obsegala skorajda vse albume, pa je celoten bend pokazal, da je še vedno relevanten za sceno. Kitarska perfekcija, bobnarska ultra-perfekcija, vokalna dominacija in komunikativna iskrenost. Need I say more? OK, Vicious Circle in Chaos. Če jih imate možnost videti, poglejte Vader v živo. Jebejo vse živo!!!

Dež vzame več kot dovolj energije, stanje z marelo pa tudi. Za pussyje, ki včasih rabimo spanec, je koncert Vader bil zaključek drugega dne.

Fotke by Tina Ahačič (prvih 19 fotk) in Simon Pelko (ostale).

Link do galerije na FB.

twitter facebook