recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

2. 11. 2013  Reportaža: Metal Koroška  (31. 10. 2013, Kompleks Ravne Na Koroškem)
Beats Of Aggression

Fotke: Suzana Vrbač

Cenjeni bralci in bralke, opravičujem se, ker tale reportaža ne bo reportaža v klasičnem smislu. Že zaradi tega, ker igram v enem od treh bendov, ki so nastopali, le-to ne more biti reportaža kot taka. Mogoče bi lahko rekli potopis, mogoče doživljajski spis. Kakorkoli že – v sledečih vrsticah boste prebrali marsikaj, kar ni tipično niti za že tako ''out-of-the-box'' stvar, kot je ''klasična'' reportaža na Profanity.si.

31. 10. je kljub temu, da gre za precej metalski praznik (poleg pusta torej edini dan, ko black metalcem in glemerjem ni treba razlagati, zakaj so se našemili), bil precej slab, kar se koncertov tiče. Če se ne motim, sta bila prisotna le dva dogodka koncertnega tipa – eden je bil Glamoween v Ortu z Broken Arrow, drugi pa release party koroške thrash metal zasedbe Thraw v Kompleksu. A to je po svoje čisto OK, ker verjamem, da sta zaradi tega oba dogodka več kot dovolj profitirala s številom ljudi, ki je obiskalo prvi ali drugi dogodek.

Sam sem se – ker sem pač nastopal z Eruption – odpravil na Koroško. Lep dan je 9-člansko ekipo z dvema avtoma zvabil v Ravne na Koroškem že dovolj zgodaj popoldne. Mirna pot, polna dobrih debat, poslušanja Immolation in Pantere, konstantno začudenje nad ovinki pred Slovenj Gradcem, ki sem jih resda prevozil ogromnokrat, pa me še vedno presenetijo. To je nekdo moral biti res pijan, ko je risal načrt. A to ni pomembno.

Koroška … od bogov in politikov pozabljena dežela. Prelepa v vseh pogledih in kar se glasbe tiče, polna zanimivih in strastnih ljudi, ki pa mogoče delujejo precej hladno in odsotno. Dokler jih pač ne spoznaš. Koroško in metal sem prej povezoval zgolj prek kultnega benda Xenophobia (nujno poslušajte odlični album Last Fragments Of Morbid Reality), kasneje sem je začel spoznavati, ko sva z bratom najprej sama obiskovala metal kolega v Ravnah (all hail Nosferatu!), ki je prirejal prave in pristne, pa čeprav outsiderju navidez skromne metal žure pri sebi doma. Potem smo tam začeli redno prihajati z Dickless Tracy in enkrat ali dvakrat celo s projektom Tenacious Zhgantsi. In točno 10 let nazaj sem na tak način spoznal obširno koroško metal ekipo, strastne, zanimive in metal as fuck ljudi. Ki jih še zdaj videvam (ene na redni, druge na izredni bazi), v Kompleksu ta četrtkov večer pa sem se jih res nagledal, haha.

In 10 let nazaj je na koncertu v Slovenj Gradcu (če se ne motim?) nastopal tudi mlad bend Ferum Noricum, v katerem so igrali zelo zagnani in obetavni muzičarji, ki danes posekajo večino ljudi, ki jih poznam. Vsaj trije so danes del benda Thraw. In že takratni koncert je pokazal, da Koroški koncerti v takšni količini, kot so v Ljubljani, niso usojeni. Dobro, niso tudi marsikje drugje, a zdaj je v fokusu ta tako (vremensko) hladna in hkrati (glede na metalski živelj) prijetno topla dežela.

Thraw – eden boljših slovenskih thrash metal bendov, ki je – če se ne motim – nekaj let nazaj razpadel ali pa šel na res doooolgo pavzo, se je vrnil (že nekaj časa nazaj). In že okrog božiča lani so nas začeli dražiti s prihajajočim albumom, ki je izšel ravno 31. 10. prek založbe Metal Tank Records. Domen, Bojan, Ožbej, Tilen in Aleksander so zato povabili še en bend, Endeavoured, ki jih vodi nekdanji bobnar Lenart Mlinar, ki zdaj kruli tak dobro, da glava peče, poleg pa še Eruption, ki jim je bojda doslej trikrat spodletelo uzreti obličje Uršle gore in predela mesta, o katerem poje slovenski Wu Tang Clan v eni osebi, Milenko.

Tokrat nam je uspelo.

Fast forward – kosilo, kofe v pretepaški gostilni (tokrat mirni), obisk starega kolega (in gledanje DVD-ja od Tankard), tonska in prihod milijone ljudi. Od Frogibusa do avtov, prek Kompleksom in kasneje v njem se je trlo raje. Eni namaskirani (kot lahko vidite na fotkah spodaj), drugi že naravno izgledajoč kot ''the walking dead'' (all hail primorska ekipa!, haha).

Gloomy afternoon in peklensko jasna in razmeroma hladna noč. V Kompleksu pa vroče ko sam satan.

Oder so najprej zasedli death metalci Endeavoured, katere bobnarsko dopolnjuje bobnar Thraw, Bojan, vokalno pa Lenart Mlinar, ki je – če mene vprašate – kruljač par excellence in boljši vokalist kot je bil bobnar (pa že kot šlagcajger ni bil slab). Bend na srečo ne kopira Whitechapel (ja, dejansko igrajo death metal), ampak črpa predvsem iz švedske death metal šole. Ne stare šole, ker obstaja samo ena švedska death metal šola, pa čeprav ne zvenijo toliko kot Dismember ali Unleashed (čeprav imajo občasno ta punkerski, predvsem ritem pridih), ampak vokalno in instrumentalno bolj kot Bloodbath, Vomitory, Anata ali Aeon. Jeps, tu ni in-flamesovskih kitarskih melodijic, tu so riffi, baby. Igrali so mogoče malce predolgo, vsekakor pa energično. Že njihovi komadi so zveneli super, a priredbe a la Ripe Cadavers od Vomitory (dobim minus, ker je trajalo, da sem se spomnil, od koga je komad) so bile pika na i. Veliko folka je ostalo zunaj, a notri so bili pravi death metal entuzijasti. Ki bi jih Lenč lahko vodil malce bolje, če bi bil še bolj entuzijastičen, kot je bil. A nihče se ne rodi kot Frank The Tank. Bend bo sčasoma vsekakor sekal glave, a lagal bi, če bi rekel/pisal, da mi je njihov nastop bil ravno prav dolg. Lahko bi malce skrajšali. A vsekakor je bend uigran, brutalen in sčasoma bo gotovo neustavljiv.

Eruption? Berite na FB ali kje drugje, kako naj jaz ocenjujem, kako smo igrali? Vem le, da je bilo folka na tone pod odrom, Buco pa je večkrat verbalno sprožil moshpit. Sem pa imel masko. Edini v bendu. Pičkice.

Btw, pred samim koncertom je kompleksna ekipa zarolala spot Fractured od Eruption, ki sem ga zdaj končno videl na platnu, in making-of-Decoding-The-Past, ki je precej zabaven.

Po špilu sem kar nekaj časa lovil atome kisika in se prenažiral s toplimi sendviči v prečudovitem zaodrju. No, kolikor sem videl Thraw, so le-ti naredili tak koncert, kot se za Thraw spodobi. Se spominjate, kako je bilo, ko ste kot mulci gledali Exodus, Slayer, Vio-Lence ipd. zadeve na Headbanger's Ball ali kje drugje? No, tako je bilo. Če ste gledali live posnetke, seveda. Zvok je bil udaren, folk pa udarjen. Mamma mia, bi rekli Taljančki. Ne vem, kdo je bolj norel – bend ali folk? Glaževina se je raztreščila po tleh, a folk je še vedno moshal. Potem je oder postal avditorij, ko se je nekaj entuziastov prerinilo med člane benda. Pa je bend to motilo? Hell no! Še več so noreli. Bojan za bobni hladen ko špricer in natančen kot ostrostrelec. Kitarski napad Domna in Ožbeja je opisala popolna baraža hitrostrelnih in tankovskih riffov, ki jih je dodatno torpediral Tilen, ki je meni mnogo boljši v Thraw, kot je bil Rok (Vrčkovnik, zdaj v Panikk) pred njim. Jebat ga, bratska kemija se pozna takoj. Edino Aleksander na vokalu … OK, tako bom rekel – zanj sem vesel, da bolj zdravo živi. A tako kot pri Jamesu Hetfieldu, si tudi pri Smodiju želim, da bi spet bil razgrajaška, alkohol infested žival, ki je bil prej. Komunikacija je bila na mestu, folk je užival, a sam nastop ni bil pol toliko ubijalski kot je znal biti prej.

Avtorski komadi so zamikali praznjenje denarnice ob nakupu CD-ja, priredbe pa so bile pika na i. Suma summarum: JEBEM JIM SUNCE ŽARKO, ZAKON!!!

Zunaj intervenirala policija, glaževina po tleh. Nek pijan par tečnari varnostnikoma, ki ju konstantno mečeta ven. Nekako vseeno prideta noter. Folk komira, folk nori, folk blebeta. Živelj se nikakor ne spravlja domov. V zaodrju kaos v pozitivnem smislu – pitje in debate po uspešno opravljenem večeru.

Ob pol treh smo se odpravili domov … ob pol šestih pa nikakor nisem mogel zaspati.

Thrash 'em all!

twitter facebook