recenzije

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

banner
banner

reportaža

9. 6. 2013  Reportaža: M B V – Ko se krvavega Valentina sploh ne sliši  (7. 6. 2013, Kino Šiška)
Če bi vedel, kako se bo koncert odvijal, bi o udeležitvi dvakrat premislil.

Petek je bil že sam po sebi precej muhast. Recimo to, da se je iz lepega dne kot nalašč vlila ploha, in to ravno takrat, ko se nimaš kam skriti, ampak na srečo še vedno najdeš tisto malo garažno zaklonišče.

Pa recimo da so to nekakšne malenkosti, kajti še vedno sem si mislil ''No, zvečer pa greva na koncert.'' Ves dan si ponavljaš: ''Varstvo za malo – check, akreditacija – check (hvala, urednik Ivan), denar – check, žena v sexy, poželjivih oblačilih  - check'' (podrobnosti izpustimo) ...

Prevrtimo dan na uro 21:00, kraj Kino Šiška.

Prva negativna točka je bil napis Danes na željo skupine My Bloody Valentine fotografiranje prepovedano.

Prva misel: ''Pizda, a se hecaš?!''.

Druga misel: ''Ni problema, se bomo fotografsko osredotočili samo na slovensko skupino Werefox.''

Kaj povedati?

Čeprav njihovega albuma ne poznamo ravno najbolje oz. poznam samo določene skladbe, so me Werefox, priznam, pozitivno presenetili. Zadeva je bila dobro ozvočena, dober pristop do glasbe vseh članov skupine (mogoče malce manj od basista, ki je nekako bil v svojem svetu – pozitivno mišljeno). Skladbe, katere sem poznal, se pravi Give Me A Life, Did You Kill The Devil In You ter A Shitload Of Love so odigrali nad pričakovanji in po nastopu se nekako zaveš, da je Slovenija dodobra napoljnjena s skupinami, ki občinstvu ponudijo ogromno. Werefox so svoj album I Am Memory predstavili v celoti in naj me vrag, če po nastopu niso prodali vsaj nekaj CD-jev.

Werefox za nami, pred nami MBV oz. My Bloody Valentine (foto: Maja Weinberger Kovačič), kar pomeni fotoaparate stran.

Preden se spustimo v ogled nastopa, se vrnimo k zgodbi o fotoaparatih. Torej, kot rečeno, je pred vhodom pisalo, da je fotografiranje skupine MBV prepovedano. Ok, spoštujeva željo skupine in fotoaparat pospraviva. Po drugi strani pa - WTF?! Ljudje okoli nas konstantno fotografirajo?! Fuck  it, draga moja, fotografiraj!!!''

Par fotk (katere si lahko ogledate spodaj), in že pride baterija in varnostnik, ki takoj reče, da naj pospravi fotoaparat. Ponovno misel: ''Kje si našel naju?!'' Slikanje z novim Sony Ericssonom je dovoljeno, ampak s fotoaparatom pa ne? Skratka, nedokončana misel zgodbe.

Nazaj k nastopu.

MBV po mojih pogledih niso izpolnili pričakovanj, ker je bilo - vsaj tako sem jaz to videl - kar precej napak in ''kiksov''. Začetek koncerta je bil obetaven: noisersko obarvano igranje shoegaze žanra, ki naj bi ga dodobra popestril vokal pevca Kevina Shieldsa, ampak ga ni. V bistvu smo samo videli, kako je odpiral usta. Škoda. In misel ... ''Mogoče ima tremo?'' Sarkazem. Pa tudi, če mislite, da je to mogoče začetna nesreča, se motite, ker je pri drugi skladbi (meni eni ljubših) When You Sleep zadeva padla v vodo.

Igranje super, vokala Shieldsa nikjer, vokal Bilinde Buthcer precej boljši in potem kar nekakšen kiks in vse se ustavi ... Eden izmed članov skupine je malce zamudil in zadeva se ustavi. Malce šokiran, ampak so čez par sekund  že nadaljevali. Prihajajoče skladbe so mogoče malce bolj uspele, ampak samo zaradi igranja, ker so se člani skupine res osredotočili le na igranje. Moje razočaranje je bilo vidno.

Osebno mi je manjkal tudi odnos do publike. Skladbe so kar šle dalje brez kakršnih koli zahval, komentarjev ... Znak za pavzo je bilo tisto vmesno menjanje kitar (za vsako skladbo so menjali kitare), seveda to ne velja za tiste, ki so vse skladbe dobesedno poznali. Koncert leta tole definitivno ni bil. Instrumentalno seveda je bilo izredno dobro poslušati žanrsko mešanje med shoegazeom, noise rockom, indie, dream popom, ... ampak seveda instrumentalno, ker tisto, kar smo pogrešali, so seveda bili vokali.

Foto: Maja Weinberger Kovačič

twitter facebook