recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

28. 9. 2015  Reportaža: Lombardo v Gromki  (11. 9. 2015, Gromka Metelkova Ljubljana)
Nedvomno je bilo kul videti folk, ki je prišel poslušat skupino kot celoto in ne zgolj njenega bobnarja ...

11. 9. 2015 je bil precej nenavaden večer za klub Gromka, saj je plac gostil najbrž najbolj slavnega glasbenika v svoji zgodovini, ki pa je nastopil z mnogo bolj nizkoprofilnim bendom. Govora je seveda o koncertu eksperimentalne rock skupine Philm, kjer bobna Dave Lombardo, spremljata pa ga frontman Gerry Nestler in basist Pancho.

Že prvi pogled ob vstopu v Gromko je bil nekaj neobičajnega; predskupina Jegulja je svoj nastop izvedla kar na flooru. To je nedvomno prispevalo k njihovi neposrednosti, v vsakem slučaju pa me je ob odprtih vratih pričakal zvok Marshallov in udrihajoče bobnanje. Pozornost mi je nemudoma zgrabil kitarist Kozel, katerega sem do tedaj poznal zgolj kot knjižničarja, tokrat pa me je šokiral s tem, da je vihtel fenderco lesene barve. In vihtel je kar primeren opis – čeprav Jegulja igrajo dokaj minimalističen stoner, ki na trenutke zapelje v bolj filmsko-epske vode, Kozel mota čez vse možne vrste solaž, od rockerskih tja vse do shredderskih izletov v vode '80s metala. Soliden ritem, mastne kitare, basista in vokalista niti da imajo, niti da rabijo. Stoner, sludge ipd. so pridevniki, ki zadnjih deset let veljajo za učinkovit izgovor, da imajo lahko tudi metalci, ki se jim ne da vadit glasbil in pisati zahtevnejše glasbe, svoje bande. Jegulja pa so dobri glasbeniki, ki spontano uživajo v tem, kar delajo, za ostalo pa jih boli tič. Zvezde večera, thumbs up.

Sledili so torej filmski Philm, kjer lahko brez kakršnegakoli celovečernega ovinkarjenja trdim, da je bil svetla točka nastopa nedvomno Dave Lombardo. Njegovi kubanski vložki, hitrost in odlična dinamika, ki je ne bi pričakoval od nekoga, ki se je v glavnem zadrževal v rocku, v tako majhnem klubu zvenijo mnogo bolje kot v velikanski dvorani. Drži pa, da model v bistvu zasenči ostala člana benda. Basist Pancho je sicer nedvomno mojster svojega glasbila, Nestler je pač tip s kitaro, ki spušča zvoke v mikrofon, glasba pa je včasih zanimiva, drugič monotona in suha. Nedvomno je bilo kul videti folk, ki je prišel poslušat skupino kot celoto in ne zgolj njenega bobnarja, a moram priznati, da vseeno sam štejem pod večino, ki je pač prišla špegat, kaj dela dandanes tip, ki je igral na številnih legendarnih ploščah s prejšnjim bendom. Vsi trije so vsekakor super ekipa in so se še dober čas pogovarjali z obiskovalci koncerta in podpisovali plošče ter odgovarjali na vprašanja. Klasa.

Fotke by: Tina Ahačič (Jegulja, Philm)

twitter facebook