recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

2. 12. 2012  Reportaža: Ljub-Vagina  (30. 11. 2012, Kino Šiška Ljubljana)
Koncert Fear Factory je publiko pustil z malce grenkim priokusom, a oboževalci Devina Townsenda so bili s koncertom nedvomno zadovoljni.

Turneja The Epic Industrialist, ki je vključevala Fear Factory in Devin Townsend Project, je ustvarila velika pričakovanja. Obe skupini sta, namreč, na slovenska tla stopili prvič. Glede na renome, ki so ga Fear Factory pustili v preteklosti, je bilo za pričakovati le največ. Devin Townsend pa se je v zadnjih letih izkazal predvsem z Devin Townsend Project, a seveda je veliko oboževalcev dobil v času, ko je še delovala skupina Strapping Young Lad. Vendar si je tudi v sklopu solo kariere in seveda aktualne skupine neverjetno povečal bazo oboževalcev.

Ko je bila turneja The Epic Industrialist najavljena, je za predskupino bila navedena angleška zasedba Sylosis, ki predvsem privlači oboževalce metalcora in novodobnega thrash metala, a Sylosis so turnejo odpovedali, ko so v ZDA dobili priložnost turneje z Lamb of God. Z odpovedjo Angležev je koncert utrpel najmanj 100 obiskovalcev manj. Na turneji so zato predstavljali predvsem lokalne skupine, kar pa je tudi ustrezalo.

Pri nas so se kot prvi predstavili koroški ZircuS, ki so v pol ure pokazali veliko nenavadnosti. Za slovensko sceno izviren in unikaten bend. ZircuS so bili polni nepredvidljivih obratov, progresivnih momentov, na čase pa je glasba delovala avantgardno. Skladbe ZircuS so bile obarvane tako rockersko kot tudi metalsko, začinjene pa so bile z veliko količino efektov, ki so prihajali v ušesa preko klaviatur ali računalnika, ki je proizvajal nezemljanske zvoke. Vsekakor je Zircus zasedba, ki bi jo bilo lepo videti večkrat. (bend ima zunaj že dve plati, v  večini primerov pa jih poznate kot udeležence Klubskega maratona izpred nekaj let nazaj – definitivno jih počekirajte – op. ur.)

Ob deveti uri in petnajst minut je bil čas za prvo glavno skupino. Na oder je stopil kanadski posebnež Devin Townsend (foto: Marko Engelman) s svojo zasedbo, s katero sodeluje že slabih 10 let. Gre namreč za isto zasedbo, s katero se je Devin predstavil leta 2003 na albumu Accelerated Evolution. Devin je tokrat predstavljal zadnji album Epicloud, s katerim pa ni pretiraval, kar se tiče izbora skladb; namreč, njegova diskografija je precej obsežna (mogoče ni nanizal toliko albumov kot Frank Zappa, a nedvomno gre za enega najbolj produktivnih ljudi v glasbeni sceni dandanes), zato je Devin smiselno predstavil skladbe iz cele diskografije, kljub temu da bi potreboval mnogo več kot 70 minut, da bi nekako zajel bistvo svojega ustvarjanja. Publika je definitivno bila na nogah. Devin je za to poskrbel tako s svojim natančnim igranjem, točno ritem sekcijo, usklajenostjo med člani ter seveda s smešnimi napovedmi, v katerih je mnogokrat poudaril, da so neumna in retardirana skupina. Med drugimi se je pošalil na ime Ljubljana, pri čemer je ime težaveizgovorjave, zato je preprosto izgovarjal: »Lub-vagina!« A Devinova komunikacija s publiko je bila neverjetna: pred skladbo Lucky Animals si je privoščil tudi pravoverne metalce, ki poslušajo Manowar (tokrat nisem imel te majice! – op. ur.), a šala je bila dobro sprejeta, Lucky Animals pa podprt z dvignjenimi rokami večine publike, ki je ob refrenu morala predvsem z dlanmi veselo mahati. Skupina je uspela prepričati z raznolikostjo skladb, odigrane so bile epske skladbe a la Supercrush, Planet of the Apes, Kingdom, udarne a la Juular ter umirjene, kot sta Where We Belong in zaključna Deep Peace.

Težko je reči, da je bil koncert DTP popoln. Vsekakor je manjkal še kakšen starejši in kakšen bolj kaotičen komad. Motilo je to, da so bili nekateri vokali nasneti, še posebej ženski od Anneke Van Giersbergen, ki je pela na Addicted in zadnjem albumu, Epicloud. Tudi klaviature so bile predvajane preko matrice. Pohvaliti pa je potrebno odlične projekcije, v katerih se je mnogokrat pojavil tudi Ziltoid, priljubljena maskota oz. Nezemljan, ki ga je Devin ustvaril leta 2007 z albumom Ziltoid the Omniscient. Sicer pa je bilo odigrano in odpeto z neverjetno točnostjo. Zaključno solažo pri skladbi Deep Peace je Devin odigral pravzaprav brez napak. Skratka, Devin je s prvim nastopom navdušil, mogoče ne prav vsakega, še posebej metalce, a večina se je strinjala, da je Devin več kot zaželen na naših tleh.

Fear Factory, pomemben del industrial metala, sinonim za moderno produkcijo, obstajajo že 23 let. Na sceno so se izstrelili z deathmetalsko Soul of a New Machine leta 1992, a bistvo skupine sta povedala albuma Demanufacture in Obsolete. Leta 2002 je iz skupine letel kitarist Dino Cazares, a FF so delovali dalje. A nekako to pevcu skupine Burtonu C. Bellu ni najbolje ustrezalo, zato je 2009 povabil Cazaresa nazaj, ostala dolgoletna član,a Raymonda Herrero in Christiana Olde Wolbersapa pa je odpustil. Prenovljeni Fear Factory so tako leta 2010 izdali album Mechanize, letos pa je bil izdan konceptualni The Industrialist, ki so ga predstavljali na tej evropski turneji.

Prvič v svojem več kot dve desetletji dolgem obstoju so Fear Factory le obiskali Slovenijo. Tla Kino Šiške so se zatresla z rušilnim The Industrialist, ki je odlična otvoritvena skladba, nadaljevalo pa se je s presekom diskografije, ki je izpustil albuma Archetype in Trangression, ker tu Dino Cazares ni ustvarjal. V prvih dveh skladbah, The Industrialist in Shock, se je pokazalo, da je skupina zelo uigrana. Bobnar Mike Heller (System Divide, Malignancy) se lahko pohvali z metronomsko natančnostjo, kljub temu da neke pretirane energije iz sebe ni spravljal. Kitarist Dino Cazares je z rokava kar stresal hitre in ostre riffe, dober podpornik pa je tu bil tudi basist Matt DeVries (Chimaira, Six Feet Under, Ascension). Pevec Burton C. Bell se je izkazal, kar se tiče grobega vokala, a pri čistem vokalu je škripnilo. Grozno škripnilo.

Burtonu se poznajo leta, sliši se, da ne zmore več odpeti zahtevnih spevnih linij, ki so naredile FF posebne. Burton je pri uporabi čistega vokala tako fušal, da je bilo mučno zdržati do konca. Zaradi Burtonovega vokala so legendarne skladbe, kot so Shock, Resurrection, Scapegoat, Demanufacture, Self Bias Resistor in Replica izpadle tako slabo, da smo si mnogi želeli, da bi bili čisti vokali nasneti ali pa da jih preprosto ne bi bilo. Če si za primer vzamemo skladbo Resurrection, se lahko trdi, da kolikor ima ta skladba epsko razsežnost in mogočnost spevnega vokala, se lahko le reče, da je Burton s svojim skurjenim vokalom uničil vse, kar lahko ponudi skladba. Tu želimo Burtonu, da naj gre na lekcije ali pa naj se upokoji, ker zgodba postaja podobna kot pri Maxu Cavaleri (Soulfly).

Koncert Fear Factory je publiko pustil z malce grenkim priokusom, a oboževalci Devina Townsenda so bili s koncertom nedvomno zadovoljni. Povratek slednjega je vsekakor zaželen. Za Fear Factory pa bi težko trdili, da bi si jih še želeli gledati.

Avtor:
twitter facebook