recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

26. 6. 2016  Reportaža: Ko Zakk zabrenka na prave strune  (6. 6. 2016, Kino Šiška Ljubljana)
Pred nami je le stal človek, ki hočeš-nočeš ima ikonični status. Naslednik Randyja Rhoadsa v bendu Ozzyja Osbourna, človek, ki ga še zdaj omenjajo kot edino možno zamenjavo za pokojnega Dimebaga Darrela v morebitni ponovni združitvi kultne Pantere ter kitarist, ki se ga verjetno res ne bi branil nihče, ki stavi na dušo dotikajoče se solaže in mastno riff baražo.

K pisanju te reportaže sem se spravil ekstremno težko, predvsem zaradi zdravstvenih okoliščin, deloma pa zaradi tega, ker enostavno nisem vedel kaj napisati o koncertu, ki sem ga moral zaradi spet drugačnih okoliščin zapustiti veliko prezgodaj. A še vedno je bolje videti nekaj kot nič – vsaj v slučaju obiska Zakka Wylda.

Dvorana Kina Šiška je bila kar lepo napolnjena, pa naj si bo s strani mladeničev v Black Label Society majicah ter brezrokavnikih, ali pa od že malo starejših parov ter posameznikov, ki so na svetu že dosti več časa kot pa prej omenjeni mladci in jaz sam. Koncert na žalost ni bil razprodan (pa bi si to definitivno zaslužil!), a, kot že napisano, si je nastop prišlo ogledat kar nekaj ljudi, ki jih je seveda zanimalo, kaj nam bo stric Zakk tokrat pokazal ter pripravil s svojimi kitarskimi vložki in stvaritvami.

Če začnem torej kar pri uvodnem aktu, torej gospodu Jaredu Jamesu Nicholsu ter njegovima dvema pomagačema, Eriku Sandinu ter Dennisu Holmu. Slednji so mi kot trojica in celoten projekt bili slišati fantastično in sproščujoče. Ravno prava mera solaž, ki nas je ogrevala do tistih daljših, pa tudi že samo vzdušje, kot da bi se vrnil nekaj let nazaj, ko je ta zvrst, ki jo preigravajo, imela najbolj udaren moment. Pa kljub dejstvu, da sem osebno ljubitelj bolj temačnih in mističnih zgodb, me je slednji akt močno prepričal.

Nastop se mi je zdel tako umirjen ter dinamičen hkrati, prepričal pa me je v tej meri, da sem si stvar dejansko natančneje in bolj poglobljeno preveril tudi doma. Posebno bi tukaj rad izpostavil bobnarja Dennisa Holma, saj sta me prav on ter njegov bobnarski takt vedno bolj prepričevala v nadaljnje spremljanje nastopa, prav tako pa dvigovala moje navdušenje nad le-tem.

Po krajši pavzi je na oder stopil Zakk Wylde. Tu pa tam bi si sicer kdo mislil, da je vseeno prišel na Black Label Society koncert, saj so imeli prav vsi člani na hrbtih značilne lobanje (kar je logično, saj so to bili prav ljudje iz dotičnega benda), sam nastop pa so tudi začeli z komadom Sold My Soul, ki je sicer BLS komad. Zakk je seveda kmalu pričel z vrsto svojih dolgih solaž, kar je logično, glede na to, da ga prav te najbolj odlikujejo kot kitarista, sprehodil pa se je tudi med publiko  in tudi tam kakopak soliral na svojo kitarsko lepotico ter razkazoval svoje nabito mišičevje, pri tem pa ustvaril sproščen vtis in v naših srcih občutek, da smo na kakšnem manjšem druženju in ne dvoranskem koncertu.

To seveda ni kar tako samoumevno. Pred nami je le stal človek, ki hočeš-nočeš ima ikonični status. Naslednik Randyja Rhoadsa v bendu Ozzyja Osbourna, človek, ki ga še zdaj omenjajo kot edino možno zamenjavo za pokojnega Dimebaga Darrela v morebitni ponovni združitvi kultne Pantere ter kitarist, ki se ga verjetno res ne bi branil nihče, ki stavi na dušo dotikajoče se solaže in mastno riff baražo. In tak možakar se je lepo sprehajal med nami ter brenkal na svoje strune in naše duše.

Koncert je bil torej neka mešanica Black Label Society ter tega, kar ustvarja postransko. Seveda je predstavil nežnejšo plat, torej frišni album Book of Shadows. Nekateri pravijo, da je vse skupaj bil en velik izbor balad, a na koncu koncev je to tudi smiselno, saj ostale stvari verjetno bolj udarno tolče s svojim matičnim bendom. Vsekakor pa ni šlo spet za koncert, kot smo ga mogoče vajeni, če pred nami stoji kakšen Joe Satriani, Yngwie Malmsteen ali kdo, temveč bolj intimen dogodek, ki bi – drznem si reči, pa ne me razumet narobe! – mogoče bolj sedel v kak od dima zakajeni in bluesa prekajeni bar, kjer bi doživel popoln efekt.

Kot že zapisano, si koncerta nisem mogel ogledati v celoti, je pa bilo vredno videti in slišati, kar smo tisti ponedeljkov večer v Šiški.

Več pa povedo fotografije (fotke by Simon Pelko).

twitter facebook