recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

23. 10. 2015  Reportaža: Ko makovo seme vzklije v jedrsko vojno  (16. 10. 2015, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
Tuptuptuptutp! ARGH!!!

Dober teden nazaj je klub Gromka na Metelkovi, ki je znan po svoji stalni in vseskozi zanimivi underground ponudbi (v tem trenutku vam povem – pa verjetno že veste, a vseeno! -, da ga bodo 8. januarja 2015 v Gromki spet žgali legendarni angleški nažigači Doom, 26. novembra pa Hell Bastard in Extreme Smoke 57), gostil dva srbska in eden češki bend. Kar je seveda rezultiralo v zanimivem večeru.

Oglaševan nastop zasedb Kalo in Atomski Rat iz Srbije ter Poppy Seed Grinder iz Češke je napovedoval avdio razvrat, katerega bi ex-Morbid Angel frontman David Vincent komot opisal kot ''too extreme''. Na več načinov ''too extreme'', seveda. Namreč, vsi trije bendi so ravno prav različni, a toliko podobni, da jih lahko gledaš na istem odru in pri tem le malokrat pomisliš, iz kako različnih področij prihajajo. Čeprav – ne spet toliko.

Če pogledamo oz. poslušamo Kalo in Atomski Rat, predstavljata oba benda tisto stopnjo grinda ali proto grinda, ki je v osemdesetih imela utelešenja v obliki bendov Discharge, Extreme Noise Terror, Nausea, Anti-Cimex, Cryptic Slaughter ipd. S tem, da so Kalo bližje pankovskim oblikam prvotnega grinda, medtem ko so Atomski Rat že tapravi grind, ki je recimo v osemdesetih že začutil vpliv določenih brutalnosti thrash bendov.

Vem, kompliciram, ampak že ves teden me dotično razmišljanje fascinira in mi pomaga razumeti še enkrat, kako dober večer sem pravzaprav doživel.

Verjamem, da bralci in bralke Profanityja poznate grind sceno (tisto, ''ta pravo'' that is) do obisti, folk v Gromki pa je itak, in my opinion, specializiran za dotične zadeve. Zato sem dejstvo, da je basist zasedbe Kalo bil pijan kot čep doživel kot napad smeha. Kalo so žgali na polno, kljub temu, da je ''subsonic devastator'' zgledal, kot da ne ve, zakaj je tam. Ali kako se igra bas. Ali kdo so ljudje okrog njega in zakaj se mu Mićo meče pod noge v stilu Stargate worshipinga. Na bobnu je bil eden najbolj udarnih bobnarjev za tistim, ki so ga opisali obiskovalci koncerta Napalm Raid par let nazaj, kitarist je imel tisto tipično sramežljivo pozo, ki jo poznamo iz kakšnih starih bendov v Sloveniji v 90-ih, vokalist pa je vse skupaj reševal s poslušljivim vokalom. Pank, treš, alkohol, grajnd – vse je bilo v zvoku benda, ki ne porabi v povprečju več kot minuto in pol na komad. In se skorajda ne ponavlja. Res – na trenutke so bili Anal Cunt, na trenutke Šaht, na trenutke Panic Overdose … kar hočeš. Šus!

Atomski Rat so bend, ki ga je član organizatorske ekipe Human Beans toplo priporočil. In če komu zaupam, da pozna pravi treš, je to Mazinga. In seveda se ni zmotil.

Udarnost tega benda je neverjetna!

Komadi so eksplozija bobnarskih ritmov, kričečega vokala, nuklearnega basa in kot britev ostrih, pa čeprav cheap riffov, ki jih proizvaja tip v Darkthrone majici. Ki hkrati zgleda, kot bi popolnoma na blef pristal v ekstremno zvenečem pank bendu, a ga za to boli kurac. Ker njemu je važno, da se žge. On se tolaži, da s tem oživlja albuma World Downfall ali pa Circle The Wagons, bend pa vidi čupavca, ki žge riffe na puno. In uživa. In z njim vsi v bendu in prav to se čuti v vsaki noti in kriku. Ko smo že pri krikih – manijakalnost Kevina Sharpa na Mick Harris način; to je opis krikov vokalista zasedbe Atomski Rat. Glasba? Super!!! Meni so zveneli kot dobri stari thrashcore s kar nekaj boleče odbobnanega grinda.

In potem smo se iz osemdesetih prestavili v pozna devetdeseta, pravzaprav v leto 1997, ko so na Češkem, državi, kjer je grind šel v vse ekstreme (od porna do deatha), svojo pot pričeli Poppy Seed Grinder, ki trenutno ohranjajo originalnega le kitarista, medtem ko so ostali trije člani novejši. Vsaj glede na leto 2003, ko so nas dotični Čehi navdušili skupaj s Cerebral Turbulency takrat še v Channel Zeru pod Gorkičevo organizacijo, če se ne motim. Gorkič, as in Idila ter Deca Debilane Gorkič. In če so se Kalo in Atomski Rat zdeli kot ljudje, ki so skupaj komajda napraskali opremo za buko, so PSG kar lepo podkovani z novejšimi instrumenti. Pa ne, da bi se zdaj oziral na to, koliko činel ima bobnar ali koliko blestenja še zdrži kitara – pomembno je to, da je oder postal čisto drugačen z impozantnim bobnarskim setom, zvok pa je šel za par decibelov gor, ko je zažgal prvi đn-đn riff.

In seveda je temu primerno pavza bila tako dolga, da sem na klopci (trezen!) kar zakinkal.

No, pa so me Čehi prebudili z death grind baražo, ki na srečo ne živi v ameriški šoli zadnjih let in ki se vneto izogiba brekdownom (vsaj tistim tipa All Shall Perish). In na srečo ima kaj pametnega povedati o svetu in vidno uživa, čupira, kaže rogove, dela manijakalne face, raztura, švica, ne da bi pričakovala, da bo vsak človek pod odrom govoril Hey! Hey! Hey! ali pa da bodo po koncu koncerta od ''fanov'' poslušali, kako je super zvenela 5. struna kitare, kako je blast bil natančen in kako je bas bil ful prog, medtem ko so vokalistovi pig squeali bili kopija nekega xy-Američana. Nope!

30 ali 40 minut šusa v glavo.

Hitri ritmi, ostri, čeprav klišejski riffi, udarnički bas in Cannibal Corpse barva vokala. Uf! Pesmi o izkoriščanju ljudi, uničevanju planeta, o virusih, smrti in še čemu. Hitre in morilske. Dobro, bend sčasoma mogoče rata rahlo monoton, a ko vidiš ekipo iz Železnikov, Ljubljane, Ormoža in drugod, kako se ji trga na vsako sekundo igranja Poppy Seed Grinder, si znotraj sebe srečen kot Mićo, ko spet najde kakšno referenco na Jovota ali Cvetota. Pa da ne bi dlakocepil (see what I did there, hr hr hr).

Teden dni vtisov, da sem utrdil prepričanje, da je petkov grind večer bil zadetek v polno. Resda je v teh sedmih dneh šest dni bilo posvečenih poslušanju dobrih starih Napalmov, Brutal Truth, Discharge, Bolt Thrower, Disrupt ipd. in torej ne pisanju reportaže, kar pa je seveda posledica semena, ki je v meni vzklilo v jedrski ogenj.

Gromka, sedi, 5!

Fotke kmalu!

twitter facebook