Recenzijo nastopa zasedb Embryo in Resumed je podal Ivan.

Jesenska koncertna sezona se je letos začela zelo obetavno, saj sta Ljubljano le dan po jesenskem enakonočju obiskali dve eminentni imeni ameriške death metal scene. Govorimo seveda o Nile iz Severne Karoline in Newyorčanih Suffocation. Slednji so ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja praktično iznašli najbolj brutalen stil death metala, ki je skozi nadaljnji dve desetletji (iz)rodil nešteto častilcev in posnemovalcev. Nile pa so sredi devetdesetih let kot svež veter (no, ali pa kot zrak iz zatohlih tisočletnih grobnic) prevetrili ekstremno muziko s svojim orientalskim melosom, atmosferičnostjo in staroegipčanskim misticizmom.

Obe skupini sta v preteklih letih pri nas že kar nekajkrat nastopili. Nile prvič že tam davnega leta 1999, nazadnje pa smo jih jeseni 2012 lahko poslušali v spremstvu Kreator in Morbid Angel. Zanimivo se mi zdi, kako je spomin na prvi obisk Suffocation v Sloveniji leta 2007 ostal živ in anekdotičen. Kadarkoli že v kaki družbi beseda slučajno nanese na Suffocation, se vsi vedno spomnimo tistega presrečnega turškega študenta, ki je bil takrat na študijski izmenjavi v Ljubljani in je od navdušenja na njihovem koncertu čisto ponorel in se brez konca in kraja metal z odra. Bend se odsihmal rad vrača v Slovenijo, a večinoma brez svojega ikoničnega pevca Franka “The Tanka” Mullena, ki je zaradi svojih drugih življenjskih obveznosti primoran izpustit večino živih nastopov. V preteklih letih sta ga tako nadomeščala Bill Robinson (Decreptih Birth) in John Gallagher (Dying Fetus).  

*Koncert sta seveda otvorili dve italijanski zasedbi, Resumed in Embryo. Medtem ko so slednji bili žalitev za vsakega, ki posluša death metal, so Resumed vsaj bili nečemu podobni. Bend, ki bi ga vsekakor raje poslušal doma na CD-ju kot v živo, ni nastopaško energičen, je pa glasbeno precej dobro podkovan. Zamislite progresivni death metal v stilu Death s kančkom Gorguts in določenih mogoče modernejših death metal bendov predvsem ameriške šole. V živo torej niso vir razvrata in energije, glasbeno pa je jasno, da vedo, kako se zadevi streže. Dobro so torej predstavili svoj prvenec Alienations. Kot rečeno, smo drugo skupino, torej Embryo, po prvem komadu, ki nam je pokazal, kaj je vse narobe v moderni death metal sceni, preskočili in raje počakali na ameriške brutalneže Suffocation. (Ivan)

Tudi na letošnji evropski turneji so Suffocation nastopali z gostujočim vokalistom Rickyjem Myersom, bobnarjem skupine Disgorge. Ko so Katedralo Kina Šiške zapolnili prvi takti njihove klasike “Thrones of Blood,” je avditorij bil videti še nekam prazen, a množica se je hitro zgostila in razvnela. Suffocation so na odru sicer precej statičen bend, ki pa s svojo muziko vedno spravi občinstvo na visoke obrate. Na odru se med koncertom pozna odsotnost Franka Mullena, ki po navadi s svojimi vnetimi in tempiranimi nagovori še dodatno podžiga publiko. Ricky Myers, ki me s svojo odrsko držo spominja na Derricka Greena (Sepultura), je za primerjavo precej bolj zadržan, a povsem dostojno odpoje vse Suffocation klasike. Bend levji delež svojega enournega seta posveti starejšim komadom s prvih treh plošč, s poudarkom na prvencu Effigy Of The Forgotten (1991), odigrajo pa tudi dve skladbi z zadnjega studijskega albuma Pinnacle Of Bedlam (2013). Zvok je med koncertom na žalost precej zapacan, zato boben in kitare ne pridejo dovolj do izraza. Zavoljo tega mi pozornost nenehno uhaja k basisitu Dereku Boyerju, ki impozantno vkopan na odru s svojim jeklenim, hektičnim in sikajočim zvokom dobro demonstrira, kako mora zveneti bas v death metalu. Suffocation mogoče niso presegli odličnega koncerta, ki so ga lansko leto izvedli na festivalu Metaldays, so pa znova odžgali super koncert.

Za razliko od predhodnikov so Nile nastopili z bolj izčiščenim in definiranim zvokom. Tako dobro kot tokrat v živo najbrž še niso zveneli. Vsaj po mojih izkušnjah ne. Njihov nastop, kot vedno, variira med brutalnostjo in atmosferičnostjo, vsa napetost, ki jo gradijo s svojo pobesnelo muziko pa se nekako uravnoteži z zelo sproščeno odrsko prezenco, ki je še posebej izrazita pri vedno nasmejanem kitarskem dvojcu Karl Sanders – Dallas Toller-Wade. In prav ta sproščenost je ena od odlik njihovih koncertov, bend namreč na odru izjemno uživa in publika to nedvomno začuti.

Nile v živo igrajo s studijsko natančnostjo. Lepo je videti Karla in Dallasa, kako se z vso vnemo in preciznostjo prebijata skozi zapletene kompozicije klasik, kot so “The Howling of the Jinn,” “Defiling the Gates of Ishtar” ali “The Blessed Dead”. Novi basist Brad Parris je zelo dostojno stopil v precej velike čevlje nekdanjih Nile basistov, kot sta Chief Spires ali Jon Vesano. George Kollias je vsem znani boanarski stroj, ki je izjemno hiter in natančen, a morda vseeno nekoliko monoton. Tudi tokrat mu je, kot že dostikrat prej, uspelo zlomiti nekaj na bateriji. Podobnega pripetljaja se na primer spomnim z njihovega koncerta na festivalu Brutal Assault 2012. George pač tolče na vso moč. Da se mu to pogosta dogaja, poudari tudi Karl z opazko v stilu “Every fucking goddamn time...” Množica pod odrom pa na prigovarjanje Dallasa navihano vzklika “Don’t break your drums, George!!!” Skratka, super vzdušje.

Le izbor komadov je bil nekoliko predvidljiv. Od mrtvih so sicer obudili dva, tri komade, ki jih niso igrali že vrsto let, a jedro njihovega seta že predolgo ostajajo iste skladbe. Še posebej zato, ker imajo sedaj že res obsežno diskografijo in bi lahko imeli bolj variabilen program. Tokrat so seveda predstavili tudi nekaj novega materiala s še zelo sveže plošče What Should Not Be Unearthed. Novi komadi v živo delujejo dobro, mogoče celo boljše kot na plošči, a vseeno zvenijo, kot sem zapisal že v recenziji albuma, kot reciklaža starejših idej. A nič ne de, Nile vedo, kako se rečem streže. Vedno znova jih dobro videti in slišati v živo.

Sufffocation seltist:

Thrones of Blood

Breeding the Spawn

Mass Obliteration

As Grace Descends

Catatonia

Liege of Inveracity

Abomination Reborn

Pierced from Within

Effigy of the Forgotten

Funeral Inception

Purgatorial Punishment

Infecting the Crypts

Nile setlist:

Ushabti Reanimator (Intro)

Sacrifice Unto Sebek

Defiling the Gates of Ishtar

Kafir!

Hittite Dung Incantation

Call to Destruction

In the Name of Amun

The Blessed Dead

Ithyphallic

The Howling of the Jinn

The Inevitable Degradation of Flesh

Evil to Cast Out Evil

Sarcophagus

Lashed to the Slave Stick

Invocation of the Gate of Aat-Ankh-es-en-Amenti/Black Seeds of Vengeance

Khetti Satha Shemsu (Outro)

Fotke: Tina Ahačič (L-D): Suffocation, Nile