recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

3. 7. 2013  Reportaža: Head je nazaj, kaj pa KoЯn?  (26. 6. 2013, Padova Italija)
Odgovor na vprašanje, na kakšen način so se s comebackom Heada vrnili tudi KoЯn, pa seveda ni odvisen le od takšne koncertne izkušnje, katero lahko ponavljajo še naslednjih ne vem koliko let, temveč predvsem od tega, kar so v preteklih mesecih uspeli ustvariti med štirimi studijskimi stenami.

Reportažo in obsežno analizo zasedbe, njenega dela, vplivov in še česa, je spisal urednik Redakcije za kulturo in humanistične vede (klik) na Radiu Študent, Robert Bobnič.

Fotko je podala Nina Grad @ Rockline.si (fotke lahko pogledate in report preberete tukaj).

Ko je Brian Head Welch, izgubljeni sin nu-metal mašine KoЯn, lanskega maja na Carolina Rebellion popolnoma nepričakovano stopil na oder in z nekdanjimi sobendaši odžgal finalni komad koncerta, je, ko je beseda nanesla na KoЯn, postalo relevantno le še eno vprašanje – kdaj, predvsem pa ali sploh, se bo Head vrnil na prazno mesto drugega kitarista? In res, na odgovor ni bilo potrebno čakati prav dolgo. Lansko jesen so namreč KoЯn uradno objavili, da bo Head z njimi odigral izbrane koncerte na letošnji turneji, potem da bo igral kar na celotni turneji, pred kratkim pa končno razkrili, da so z njim posneli novo plato, ki predvidoma izide septembra. Head je nazaj, kar je prva polovica odgovora, na kakšen način so z njim nazaj tudi KoЯn, pa predstavlja tudi aktualna turneja, v okviru katere so se KoЯn v sredo, 26. junija, ustavili v Padovi.

O tem, da bi se Head, ki je leta 2005 zaradi težav z metamfetamini in drugih osebnih težav življenje zaupal Jezusovi in ne več KoЯnovi pridigi, moral vrniti k očetom nu-metala, med kornovsko fenovsko bazo nikoli ni bilo pretiranega dvoma. Pa tudi prepričanja, da je v tem smislu bolj Juda Iškarijot kot Jezus. Kar ni nepomembno in veliko pove o tem, koliko viharjev so KoRn prebrodili v preteklih osmih letih: od tega, da so leto kasneje izgubili še bobnarja Davida Silverio, ki ga je šele tri leta kasneje dokončno zamenjal odlični Ray Luzier, do tega, da je druščina, ki jo sestavljajo še Jonathan Davis, James Munky Shaffer in Reginald Fieldy Arvizu, zvokovno in izrazno blodila od z industrialom navdihnjenega albuma See You on the Other Side do lanskoletnega poskusa križanja z (ameriškim) dubstepom. Niti eno niti drugo pa ni pretirano zadovoljilo še vedno dokaj obširne fenovske baze.

Vse to sem imel v mislih – in vse to je treba imeti v mislih – ko sem pred padovškim Gran Teatro GEOX pil pivo in se kljub neštetim obiskom KoЯnovih koncertov počutil kot da jih bom tisti dan videl prvič. Bil sem vznemirjen kot da bi še popolnoma golobrad prvič kupoval porno revijo (vsi tisti, ki so odrasli brez interneta, bodo ta filing še kako razumeli). V glavi sem še vedno imel slike z Metalcampa, pa ne da bi tam bil slab koncert, toda na Metalcampu niso bili pravi KoRn, še Fieldyja ni bilo, en sam simulaker. Vse to in še več sem imel v glavi, predvsem to, da gre za prav poseben koncert in da naj bi to bil nekakšen veseli dan vseh tistih, ki so, kot pisec teh vrstic, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zgrešili KoЯn v originalni zasedbi, da ne govorim o zgrešitvi zlatih in, kot izgleda, za veke vekov izgubljenih časov.

Pa vendar, pustimo nostalgijo vnemar. Sicer pa: Silverio smo z odličnim Luzierjem enostavno pozabili, Heada pa imamo očividno nazaj – in to celo v podvojeni vlogi. Ni se vrnil le kot manjkajoči člen trdnega kitarskega tandema, temveč tudi kot frontmen Love&Death, s katerimi je nastopil kot prva predskupina. Moramo pač vedeti, da Head zadnjih osem let ni bil le pridigar, ampak tudi kitarist – in vokalist. Pravzaprav, bil je troedini – pridigar, kitarist in vokalist obenem, najprej pod lastnim imenom, od lanskega leta pa pod imenom Love&Death, ki ima danes fiksno postavitev in tudi prepoznaven recimo temu krščanski nu-metal sound. Kar ne preseneča, saj Head tudi v novih, z razkritjem navdihnjenih časih ni počel nič drugega kot to, kar najbolje zna – igrati generične nu-metal riffe. Hkrati pa izvajal tudi opravila, ki mu gredo malce slabše: pisal je besedila – knjige bom tu kar preskočil – in jih pel. Predvsem pa se je počasi skuliral, nemara spoznal, da mu odrešitve ni treba omenjati v vsakem komadu, intervjuju ali profanemu koraku in da lahko dobro muziko dela tudi malce mimo lastnega verskega prepričanja. Vse to se pozna na drugi solo plati, ki so jo Love&Death promovirali v Padovi, navkljub – oziroma ravno zaradi – izraziti sorodnosti s kornovskim izrazom pa doživeli boren odziv.

Dobro, malo smo pa vendarle gruvali, tu in tam poskakovali, opletali z dredi … Sploh pa so vse to počeli fantje na odru, ki so sicer malce ponesrečena stilska mešanica, a o tem tu ne gre izgubljati besed. Vsekakor pa gre omeniti energičen in kakovosten nastop z dobrim Headovim vokalom na čelu. In če se ob tem spomnim na ono polomijo od Fieldyevega stranskega projekta Stillwell, s katero je kot predskupina matičnemu bendu nastopal pred dvema letoma in od katerega me na takratnem koncertu v Zagrebu niso bolela le ušesa, ampak me je oblival tudi občutek sramu, potem moram kar reči, da so Love&Death vendarle dobra in primerna uvertura v kornovsko koncertno izkušnjo.

Težko pa bi to trdil za drugo (pred)skupino tiste sončne srede v Padovi – Bullet For My Valentine, namreč. Že res, da so v debelih tridesetih minutah uspeli zanimirati takrat že malce napolnjeno dvorano, vendar zmes neke vrste novega melodičnega heavy metala s tu pa tam metalcorovskim vložkom – oziroma bolj heavy kot core – folka ni mogla povsem prepričati. Preprosto rečeno, žanrske prepreke so tu pač prevelike, BFMV pa KoЯnom privajenim – kaj privajenim, vzgojenim – ušesom ne preveč poslušljivi. Kakopak pa so takšni časi, ko začne človek pošteno mencati in namesto na oder gledati na uro, še kako strateško dobrodošli bodisi za nakup še enega piva bodisi za še eno praznjenje mehurja. Namreč, hočeš nočeš oboje treba opraviti še preden se za eno uro in pol podaš v izkušnjo, ki težko dovoli pitje, da o scanju sploh ne govorim. Kot spodoben človek sem spoštoval nenapisana pravila in hipno opravil oboje.

KoЯn so koncert začeli tako kot se spodobi. Po nekajminutnem rajcanju z videom in uvodnimi elektro-simfonijami smo zaslišali tolkaško dr(a)žanje tempa na rideu, kateremu je sledila izmenična vpeljava disonantnih kitar, potem preizkus globokega in kovinsko zvenečega basa ter naposled legendarni Davisov Are you ready?, s katerim je bend družno sprožil intenziven zvočni curek enega izmed najbolj prepoznavnih riffov zadnjih dveh dekad. Skratka, KoЯn so koncert začeli tako, kot so leta 1994 začeli pionirsko istoimensko plato in posledično idiosinkratičen večžanrski derivat, kasneje krščen za nu-metal – začeli so s komadom Blind in nemara še enkrat spoznali, da je Are you ready? kljub vsemu bolje vprašati na začetku kot pa na koncu koncerta, kakor so to počeli na zadnji in še kakšni turneji vmes.

Če kaj, potem v Padovi niso bili na novo pripravljeni le KoЯn, temveč predvsem mnoštvo norečih teles pod odrom, ki je poleg eksplozivnega mosh-pita komad za komadom izkazovalo še eruditsko poznavalstvo Davisovih samoizpovednih lirik. In to tako zelo, da bi lahko Davis večino koncerta enostavno iztegnil mikrofon nad publiko in pustil, da posel opravi kar poslušalstvo samo. Kar pa je bila tudi posledica tega, da ni šlo za festivalski špil, ampak za nastop pred tri tisoč glavami, ki so imele tisti večer eno in edino željo – videti in slišati bakersfieldski nu-metalski kvintet. Z drugimi besedami, tam smo bili bolj ali manj odrasli otroci koruze (Children of the KoRn), malo pa ni bilo niti drugih odraslih otrok, z napisi na majicah KoЯnom ne tako zelo sorodnih metalskih ali celo kakšnih drugih rokerskih ansamblov. Še en znak, da KoЯn niso le komercialno nadvse uspešen izvozni artikel korporativne glasbene industrije, ki smo ga mladci konzumirali v času, ko je bil MTV – sicer v poznih urah – še dokaj gledljiv, ampak predvsem bend, ki je redefiniral zvočni milje devetdesetih, pa tudi to, kaj sploh pomeni glasba kot izkušnja.

Kakorkoli bomo obračali, ni zgodovine metalske in druge kitarsko inspirirane (z)godbe brez benda, ki sliši na ime KoЯn. KoЯn so pod magično producentsko palčko famoznega Rosa Robinsona ozvočili manifest novega crossover sounda devetdesetih, fuzijo trdih in nizkotonskih repetativnih kitarskih riffov, hiphopovsko in funkijaško zvenečega basa, eklektičnega bobna in izrazito ekspresivnih besedil. Zvočna in izpovedna forma, kakršno so definirali na prvih dveh platah, preden so postali konzumentski hit, namreč ni sledila klasični rokerski formi, nasprotno, KoRn so klasično postavitev boben-bas-kitara izkoristili za produkcijo eklektičnega zvoka, katerega so napovedali že bendi, kot so Rage Against The Machine, in s katerim so v glasbo vnesli izkušnjo urbanih generacij, prihajajočih po Nirvanini generaciji X. Če rečem še drugače, KoЯn so z metalskimi in rokerskimi elementi proizvedli takorekoč ne-metalsko in ne-rokersko muziko, bazirano na napetem ritmu in gruvu. Odtod gre razumeti tudi odsotnost kompleksnih in progresivnih struktur, predvsem posamičnih solo elementov, ter sočasen fokus na glasbo kot izkušnjo, ki lahko, pa naj se sliši še tako klišejsko, spremeni posameznikov odnos do sveta. K temu je pripomogel tudi Davisov vnos osebne in realne izkušnje, ki je nastopil v kontrapunktu s konvencionalnim rokerskim mačizmom.

Če so potemtakem KoЯn epohalen bend, so to v enostavnem pomenu glasbenega izraza, s katerim lahko merimo neko epoho. Vsaka epoha ima pač nek dominanten glasbeni izraz in če ta izraz žanrsko zamejimo, potem zvočno zastavo popularnih metalskih zvrstih v devetdesetih nosi ravno nizkotonski kornski gruv. Dokazov za to ni malo, spomnimo se lahko le množične uglasitve kitarske godbe na nizkotonsko basovsko bazo, da o vplivu na druge sodobne izraze, kot so deathcore ali new deathcore niti ne govorim. Mimogrede, ravno Chelsea Grin so pred kratkim napravili priredbo KoЯnovega Right Now. Konec koncev pa se nu-metal ni iztekel le v na eni strani dobičkonosne bende tipa Linkin Park in na drugi trše in neodvisne variante tipa Otep, ampak v globalno in marsikje neodvisno ter notranje diferencirano sceno. Scene, ki je bolj ali manj ni več, kar pa največ pove ravno o generičnosti, ki jo ta scena nikoli ni uspela preseči.

So se pa to bolj ali manj uspešno trudili KoЯn in bili pri tem, to treba priznati, kar uspešni. To se sicer trudijo pokazati tudi v reprezentativni setlisti, še najbolj na lanskoletni turneji, ko so špil pravzaprav razrezali na tri dele: oldskool set, dubstep set in set singlov. No, tokrat so ubrali drugačno taktiko, ki je, če že ne drugega, ponudila vsaj večjo dinamiko koncerta. Po uvodnem Blind, ki je bil hvalabogu odigran v originalni verziji, brez kakšnih nepotrebnih preigravanj, kakršne so se šli pretekla leta, so brez predaha – in res se zaradi eksplozivnosti publike ni dalo niti zadihati – odžgali Ball Tongue, Twist in pa Chi. Odličen starošolski uvod v koncert, med katerim gre pohvaliti predvsem vrnitev klasike Twist in za živo izvedbo zelo primernega Chi, ki ima, mimogrede, ime po nedavno preminulem basistu Deftonesov, Chi Chengu. Ball Tongue pa zaradi izrazitega in močnega gruva definitivno pomeni eno izmed najboljših priložnosti za razgibavanje okončnih na KoЯn koncertih, kar smo tisti dan pod odrom definitivno dokazali. Niso pa to v polni meri dokazali na odru, vsaj zdelo se ni tako. OK, Davisu nimamo kaj očitati, saj je še enkrat dokazal, da ne jebe niti let niti kaj drugega in da mu koncert še vedno predstavlja posebno ekstatično izkušnjo, da pa to ni več leto 1996 ali odfukani nastop na Woodstocku pa nam tudi mora biti jasno; Munky se je prav tako trudil in uprizarjal svojo značilno kitarsko pozo, Fieldy se je glede na statičnost in ležernost, kakršne smo bili pravzaprav vajeni od odhoda Heada dalje, pravzaprav precej razgibaval, s statiko pa je presenetil Head. No, morda gre le za drugačno odrsko prezenco – in ta je bila pri KoЯnih vedno zelo pomembna – ki ni toliko eksplozivna kot nekdaj in kateri se bo očitno treba privaditi. Je pa bila ta poza, vsaj meni, ki sem precej pogledaval na levo, Headovo stran, kar malce antiklimaktična. Pričakovanja so bila pač velika.

Kot je velik tudi eden izmed KoЯnovih najbolj znanih komadov, Falling away from me, s katerim so presekali uvoden oldskul traktat. Pa ne samo presekali, marveč tudi malce umirili tempo. Falling away from me namreč izrazito dobro ujame dinamiko med emotivnim in melodičnim delom ter značilnim KoЯnovim disonantnim gruvom/riffom, sploh pa pride Davisova vokalna in telesna ekspresija tu še nekoliko bolj do izraza. Prav zato gre Falling away from me venomer šteti za enega izmed vrhuncev koncerta. Nič drugače ni bilo v Padovi. Drugače pa lahko trdim za Narcissistic Canibal, single z zadnje polemične dubstep plate, ki je bil sicer v Padovi kar lepo sprejet, pa vendar ga, tudi če bi ga KoЯn črtali z liste, ne bi pogrešal(i). To sicer ni trditev proti KoЯnovem eksperimentu z dubstepom, dasiravno mislim, da lahko upravičeno rečem, da je bila plata narejena prehitro in s premalo angažmaja.

So pa zato velik angažma vložili v živo izvedbo Dead Bodies Everywhere, ene izmed boljših stvaritev z plate Follow the Leader, za katerega lahko fantom samo čestitamo, da so ga ponovno uvrstili na listo. KoЯn so bili v tem momentu odlični, prav tako pa tudi publika, ki ni in ni popustila, še več, skandirala je in divjala, tako da je bend značilno pavzo pred spustom v končnico komada še podaljšal, z Davisa pa so leteli znaki odobravanja, kar sicer ne počne na čisto vsakem špilu. Prav nasprotno pa se zgodi s Coming Undone, edinim komadom z njihovega najbolj neznačilnega albuma See You On The Other Side, ki je bil odigran v Padovi in ki se vedno znova znajde na setlisti. Postavlja se resno vprašanje, zakaj KoЯn vztrajajo pri tem komadu, ki ni efektiven niti na plati niti v živo, pa tudi sama plata premore kakšen bolj primeren komad, čeprav ne veliko. Kakopak zato, ker gre za koncert sila uspešnega benda z desetimi platami pod kapo, ki si pri setlisti ne upa veliko dlje od nabora singlov, kot da bi pred sabo imeli le neko nevedoče občinstvo, ki jih prepozna le po tem ali onem uspešno prodanem hitu. Pa dobro, to so že obča vprašanja, ki presegajo konkreten bend in konkreten koncert.

Kljub temu da skušajo KoЯn z današnjo setlisto odpreti dežnik, ki bi čimbolje pokril, kaj so kot nu-metal institucija, ki gode in rjove že dve desetletji, smo v Padovi pogrešali kakšen komad s kar dveh plat, z nemara njihovega najslabšega produkta sploh, imenovanega kar neimenovano, Untitled, in pa Remember Who You Are, ki so ga pred štirimi leti posneli z legendarnim Rossom Robinsonom. Treba namreč vedeti in to tudi povedati, da je Robinson na sredi devetdesetih poskrbel za dve iniacijski plati nu-metala, KoЯn – KoЯn in Limp Bizkit – Three Dollar Bill, Yall (odlična dokaj nepoznana Bizkit plata, ki bistveno odstopa od njihovega kasnejšega dela), prste pa je imel vmes tudi pri Deftones – Adrenaline, poleg tega pa je produciral tudi notorično Sepulturino Roots in prvi dve Slipknotovi plati. Skrajšano rečeno, Robinsona lahko krivimo za agresiven novo-metalski in z drugimi žanri zvezan zvok devetdesetih. In če rečem agresiven, potem to tudi mislim, saj je bil Robinsonov princip takšen, da je iz benda dobesedno izžel agresivno izraznost tako na instrumentih kot na vokalu – OK, pustimo v oklepaju razne core bende tipa Converge. Da je temu res tako, priča tudi to, da so številni bendi to agresivnost izgubili, ko so kasneje, že malce važni in polnih žepov d-d-denarja, prestopili k drugim producentom. Tudi zato so se KoЯn leta 2009, polni žepov denarja in praznih glav glasbenih idej, vrnili k Robinsonu, da bi se skupno vrnili h – koreninan. Kot pravi bend, so se maksimalno trudili, Robinson jih je maksimalno maltretiral, korenine pa so pognale v izdelek, ki začuda pri fenovski bazi, hlepeči po koreninah, ni požel veliko afirmativnih besed. Da bend na aktualno setlisto ni uvrstil nobenega komada s te plate, pa morda pomeni, da tudi sami do Remember Who You Are ne goji pretirane naklonjenosti. Kar je škoda, ker Remember Who You Are brez dvoma v živo zveni bolje kot na sami plošči. To pa tudi zato, ker je Robinson, da bi dosegel večjo agresivnost v samem kitarskem prijemu, Munkyju v studiu znižal gain, zato smo dobili KoRn s premalo distorzije – kar pač ne gre. Drugi razlog je v tem, da plata ni optimalno zmiksana, tretji v tem, da Munky brez Heada ni bil zmožen doseči KoЯnovih kitarskih korenih, in potem četrti v tem, da so bila Davisova izpovedovanja malce prisiljena in ena izmed njegovih slabših.

Sicer pa so se KoЯn h koreninam vrnili že leta 2003 z agresivno in prav nič kaj spolirano ploščo Take a look in the mirror, s katere smo v Padovi v posluh dobili Did my time – in takoj odgovorili z še eno razpaljotko pod odrom. Mogoče pa niti ni tako slabo, da na listi ostanejo komadi tipa Coming Undone, pri kateremu sem se malce spočil, pritegnil noge, stisnil na novo pridobljenim italijanskim kolegom roko, jim sugeriral, da gre vendarle za dober špil. Po Did my time pa so si spočili še naši maliki: malce zatemnitve in kratke pavze in vsi, ki smo setlisto znali na pamet, ker KoЯn z izborom in potekom koncerta na turnejah le minimalno variirajo, smo vedeli, da prihaja Shoots and Ladders – in da po pod pazduho Jonathana Davisa prihajajo nepogrešljive škotske dude. In res, Davis je pihal uvod, ga podaljševal, ritualno z nogo nakazoval tempo, folk mu je sledil, udrihal, kolikor se je le dalo, dokler ni Munky začel s sila enostavnim, a zelo efektivnim mastnim uverturnim riffom. Vokalno pobudo je spet prevzelo poslušalstvo, odpelo skoraj cel komad, zlepljen iz raznih ljudskih verzov, in se iztrošilo v enemu izmed najjačih breakdownov, če si dovolim tako reči, kar jih premore KoЯnov repertoar. Komad, ki so ga nekdaj zaključili z Metalicinim One, so tokrat speljali v Somebody, someone, točneje, v finalno skandiranje I need somebody, someone.

Če bi analiziral narativno strukturo koncerta, bi lahko rekel, da je bil Shoots and Ladders vrh, zaplet, kateremu je sledil spust s Here to Stay z Untochables, zvočno večplastne in izrazito dodelane plate, in pa še dvema starošolskima učnima komadoma, Helmet in the Bush in No Place to Hide. Pri Helmet in the Bush je sicer presenetil mlahavi odziv publike; sicer je res, da je komad počasnega tempa, vendar v živo izrazito dobro funkcionira, sploh pa ima dobro vokalno, lirično in riffovsko bazo. Nekoliko drugače je bilo pri No place to Hide, ki s hitrimi nizkotonskimi slidi in za KoЯn značilnim prehodom na sredi komada predstavlja dobro mosh-pit osnovo. Bendu pa lahko samo čestitamo, da so na setlisto uvrstili štiri komade s prve plate in tri z druge. Bi pa lahko, če rečem še enkrat, pri izbiri pokazali kakšno mero drznosti več, Life is Peachy ima vendarle kopico za živo izvedbo efektivnih in ne tako znanih komadov, že nekaj let pa bend ne igra več nekdaj obveznih Faget in A.D.I.D.A.S. V internetnih fenovskih kuloarjih se sicer govori, da tudi zaradi tega, ker tako zahteva Fieldy, ki je prav tako kot Head na ramena vzel križ krščanske veroizpovedi in da se mu sedaj ob besedah faget in sex malce zatika tako v grlu kot na basu.

Tem nepreverjenim govoricam v brk govori Y'all Want a Single, komad o glasbeni industriji – s katero so, mimogrede, KoЯn vedno plavali s tokom in ne proti njem – v katerem Davis v nedogled ponavlja heretično (BU!) besedo fuck. Očividno Fieldy in Head s tem nimata težav, tudi če vidita v zraku tritisoč fakičev z enim samim napevom Y'all want a single, say fuck that. Nekako ideološko v slogu pa so KoЯn koncert kot-da-zaključili s priredbo Pink Floydove Another Brick in the Wall – ideološko mislim zato, ker so tudi Pink Floyd vedno plavali v toku s glasbeno industrijo in ne proti njej, kot so si nemara mislili sami – pri kateri je Munky tudi malce kazal, da zna odigrati tudi kakšen dober solo, zanimivo pa je, da tega ni, kot v starih časih, odigral Head – nasploh je Munky kljub vrnitvi Heada še vedno odigral večino nekdaj Headovih delov.

Po bisu, standardnemu elementu vsakega velikega, pa tudi manjšega koncerta, s katerim se bend pusti malikovati, so KoЯn prav zares zaključili z še enim singlom z aktualne plate The Path of Totality, Get Up in pa dvema velikima hitoma Got the Life in kakopak Freak on a Leash. To, da so na setlisto uvrstili še en aktualen komad, sicer ne preseneča, vendar pa bi lahko končno že odprli ušesa, še enkrat poslušali, kakšen komad so sploh naredili in namesto Get up zaigrali kakšno bolj dodelano KoЯn dubstep stvaritev. Pa vendar, konec dober, vse dobro, še posebej, če bend zaključi s Freak on a Leash, z onim med feni ponarodelim verzom Feelin like a freak on a leash in refrenom Something takes a part of me … A cheap fuck for me to lay, Davisovom Boom na da … Da boom na da in izbruhom v Fight!, ki mu sledi globok linearen riff, Munkyevi in Headovi dredloksi v zraku, v ritmu katerih se je tisti trenutek dvigovala in padala prav vsa dvorana. Nekateri pa smo se tudi na polno tepli. KoЯn pa so se potem še zahvalili, rekli, da je bilo fajn – kako pa drugače; no, zares so bili kar navdušeni nad nami, obiskovalci – med publiko zmetali trzalice in palčke, povedali, da nas imajo radi in da se vidimo, ker bodo itak prišli nazaj.

V to ne gre dvomiti, KoЯn že dvajset let ekscesivno koncertirajo, pri čemer so si pridobili sloves benda z zelo intenzivno in energično koncertno izkušnjo ter odličnim zvokom. Kar so znova dokazali – razen tega, da so morali malo popravljati jakost Headove kitare – tudi v Padovi, dasiravno so na momente delovali netipično statično, da ne rečem utrujeno. Odgovor na vprašanje, na kakšen način so se s comebackom Heada vrnili tudi KoЯn pa seveda ni odvisen le od takšne koncertne izkušnje, katero lahko ponavljajo še naslednjih ne vem koliko let, temveč predvsem od tega, kar so v preteklih mesecih uspeli ustvariti med štirimi studijskimi stenami. Kaj potemtakem pričakovati od nove plate, ki bo bistveno zaznamovana z vrnitvijo Heada, ki je bil tako v izrazni kot odrski dinamiki izrazito pogrešljiv? Nemara od benda, ki je zavezan nekemu ne več aktualnemu glasbenemu izrazu in ki je za takratne čase kaj hitro iz garaže prešel v sam vrh glasbene industrije, ne veliko. Pota glasbe (industrije) so očitna čudna – morda pa ravno zato lahko pričakujemo veliko.

Avtor:
twitter facebook