recenzije

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

banner
banner

reportaža

23. 4. 2014  Reportaža: Hardcore teretana v Šiški  (11. 4. 2014, Kino Šiška Ljubljana)
In jasno vam je, da če greste ''into the pit'', kjer boste ''do the toxic waltz'', boste ''you pay the price!''

Odkar pomnim, sem vse koncerte v Kinu Šiška doživel v Katedrali, al' kako se že velikemu, glavnemu placu reče. Tako da je bilo super za spremembo videti koncert v Komuni, če se tako reče spodnjem manjšem placu, katerega pri ''velikih'' koncertih običajno uporabijo za svojevrsten backstage.

In prav tamali plac je bil idealen za petkov hardcore večer, ki so ga dan po Watain v Kranju in Sarcasmih v Ortu popestrili kanadski Comeback Kid, ameriški The Greenery in Xibalba ter angleški Malevolence. Namreč, HC koncert morate preprosto doživeti v malem placu. Le-ta vam namreč da občutek, da vas skušajo utesniti iz vseh štirih strani, da vas skušajo spraviti v kalup, si vas podrediti, vas nadzorovati. In naj me koklja brcne, če ni bistvo punka, punk rocka ali pa prav HC-ja to, da se takim zadevam upreš. In zmagaš.

Mislim, da pri razmišljanju prisotnih ni šlo v takšne ekstreme. Folk bi po moje enako užival tudi v večjem placu (z izjemo klasičnega šišenskega jamranja, da ima zgornja dvorana stopničke, buhuuu), ampak to so spet samo nekakšne domneve. Mali plac – hardcore uživalcev grob.

No, grob je bil – a ne kot samostalnik, temveč kot pridevnik. Namreč, če ste kdaj gledali kakšen spot/bootleg posnetek starih koncertov, potem vam je jasno, da je moshpit tam vedno bil stalnica. V Jugi so temu rekli šutka, v New Yorku ''the pit'', danes je mosh pit. In jasno vam je, da če greste ''into the pit'', kjer boste ''do the toxic waltz'', boste ''you pay the price!'' V malem placu Šiške se je tako osrednji del, obsegajoč dolžino od odra do varnostne ograje pri mizi za lučkarje in tonce, spremenil v bojno polje. Se gledali spot The Great Dividers od Unearth in se zamislili ob osrednjem delu komada, kjer publika začne popolnoma noreti? No, to je bila Šiška (za boljšo prezentacijo poglejte kak posnetek Agnostic Front ali Cro-Mags v CBGBs – na YouTubu jih kar mrgoli) tisti petkov večer. Norišnica. Mislim, da lahko enostavno napišem, da je VSAK bend – od Malevolence do Comeback Kid – imel norišnico pod odrom. In to ni bilo zgolj skakanje na mestu, veliko ljudi je utelesilo vse tisto, kar ste lahko videli v spotu Step Down od Sick Of It All. Tako smo imeli vse: circle pit, pogo, mosh, karate chops, pizza boy, picking up change, skank … Kar hočete. In šlo je v take ekstreme, da sem par nabildanih tipov že grdo gledal (samo gledal, ker sem pač pićkica), ker to niso mahali po zraku – če bi se kdo našel na poti njihovih pesti ali nog (še posebej ene 1,90 visoke nabildane budale, ki je mislila, da lahko brez težav povsod izvaja Liu Kanga v Mortal Kombat 2 (igrici, ne filmu)), bi tiste risbice iz Asterixa (z vsemi PUNCH! BOING! CIV-CIV-CIV! in zvezdicami) bile nič v primerjavi s tem, kar bi čutila prizadeta oseba. OK, v tej točki bi lahko moraliziral in rekel, da se to ne spodobi, ali pa da se da noreti tudi drugače, ampak – kdo sem jaz, da sodim? Je pa gotovo pustilo par čudnih odtenkov pelinskega okusa gledajoč ta ''monkey dance'' (uh, Exodus – ''used to do the monkey, but now it's not cool!''). Vsaka čast fotografom in fotografinjam, ki so brez foto pita tvegali poškodbe, ki bi zaznamovale še njihove vnuke in vnukinje. No-ri-ja!

Zdaj pa k bendom. Niti enega nisem poznal, zato je vsak bend bil toliko bolj zanimiv za ogled in doživetje. Malevolence so mlad bend iz Sheffielda v Angliji in igrajo precej zmetaliziran hardcore. Mogoče kar klasičen metalcore. In igrajo ga res dobro. Ta bend ubija! Zahvaljujoč bobnarju, ki bi lahko igral tako v Decapitated kot Lamb Of God ali pa Ryker's, so Malevolence res razturili. Temu dodajte zmetalizirano mastne riffe, občasne pederske sulašce in res grmeč vokal, pa dobite – vsaj v živo – zelo dober kvintet. Pesmi je folk poznal, temu primerno so pevcu kradli mikrofon in seveda odprli areno ob vsakem breakdownu.

Sledili so ameriški The Greenery iz Kalifornije. Nekdanji pisec Profanityja, zdaj Rockline.si, Primož, je bend komentiral takole: ''Kaj je to? Nonstop trije riffi?'' Mislim, da se temu reče punk? Ali pa HC? Kakorkoli že, The Greenery, ki so običajno kvintet, tokrat pa so igrali zgolj štirje, so pičili res odbit old skul HC, ki je postregel predvsem s hitrostjo, ki je bendom, ki danes stavijo predvsem na težke vmesne dele (breakdowne ipd.), na žalost precej tuja. Takšna kombinacija je spominjala na klasičen West coast HC seveda z modernim pridihom (pač, bend je nastal leta 2007) in kljub temu, da niso bili tako heavy (kot recimo sledeči Xibalba), so folk pognali v dir. Jeps, tudi tukaj je bilo bojišče, a ne tako močno, saj bend s svojimi hitrimi komadi ni dovoljeval počitka in nekih počasnih napadov. Deri brzina! Vse skupaj je popestril pevec z iskrenimi nagovori in dobrim humorjem, ki je prej kot na nekega wrestlerja spominjal na Iggyja Popa s pridihom zgodnjega Henryja Rollinsa (še v Black Flag cajtih). Zakon!

Nato je sledil bend, ki ga je prej omenjeni vokalist opisal takole:

''Xibalba are probably the heaviest band we've ever toured with. They are incredibly heavy. It's like this (pokaže – op. I. C.): It's heavy – then it gets heavier and heavier and heavier and heavier and then – you die!''

Najboljši možen opis. Kalifornijski kvintet Xibalba je tako težak bend, da je oznaka ''HC'' za takšno glasbo isto zgrešena kot strel v stopalo in potem skakanje po sobi, medtem ko se derete ''Call Me Skippy!!!'' Kvintet, ki nima samo mračne podobe že s samimi mrkimi obrazi in črnimi majicami, na katerimi se vidijo zgolj beli ali sivi napisi, ki te majice spremenijo bolj v bootlege od Darkthrone ali pa Eyehategod, ampak tudi z naslovom plošče Hasta La Muerte (ki jo je grafično opremil taisti Dan Seagrave, ki se je proslavil z naslovnicami od Suffocation, Gorguts in Dismember), gradi na počasnih, masivnih ritmih in riffih, ki jim poveljuje težak, kričeči vokal. Zamislite si vibe in flow Crowbar, ki ga zavijete v duh Integrity in ga zvokovno oblečete in ojačate s Sunn O))). To so Xibalba!

Mislim, to je bilo tako heavy, da me ne bi čudilo, če bi takrat Ljubljano sesul potres.

In igrali so izredno masivno, folku pa se je spet trgalo. Od kod jim energija? Folku, mislim. Seveda Xibalba temam navkljub ne furajo nihilizma, kar je dokazal vokalist z iskreno prijetnimi nagovori, čeprav je hecno, ko vsem frendom in podpornikom posvetiš komad, ki se mu reče Živela Smrt! Pač, ne morejo vsi biti Downset ali pa The Beatles.

Za zaključek so oder zasedli kanadski punk rockerji ali pa hardcorovci mehkejše duše, če hočete, Comeback Kid. In če se vam je zdelo, da so tri ure pred tem vzele svoj davek ljudem, se motite – folk je bil skorajda na odru, dvorana je bila nabito polna, ob odličnem zvoku pa so Comeback Kid postregli z novimi hiti iz aktualnega albuma Die Knowing, kot s starimi pesmimi, ki jih je folk znal do pike na pamet. Odličen nastop, super sound in nasploh odlična vibra!

Še takih koncertov!

Fotke: Drago Čigon @ Captured Area (L-R): Malevolence, The Greenery, Xibalba, Comeback Kid

Za več fotk in videoposnetek pa obiščite še tole stran na Rockline.si!

twitter facebook