recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

11. 4. 2014  Reportaža: God Is An Astronaut  (8. 4. 2014, Kino Šiška Ljubljana)
Dež, ki se je vlil, ravno ko smo zapuščali prizorišče, pa je morda namignil na to, da se "astronavtek" oziroma sile izven naše atmosfere ne strinjajo z novim pristopom.

Irska post rock ambientalna zasedba God Is An Astronaut se je na oder Katedrale Kina Šiški tokrat vrnila že tretjič. Povratniki iz leta 2012, ko so nas fantje obiskali v sklopu turneje ob 10. obletnici delovanja benda in nam predstavili izbrana dela svoje bogate kariere, v kateri so izdali šest studijskih albumov.

Ponovnemu obisku pa je botroval njihov nov izdelek, naslovljen Origins. Poleg tega, da fantje ves čas pridno koncertirajo, so uspeli posneti nov album in izvedli tudi nekaj kadrovskih sprememb. Leta 2012 se je vrnil matični bobnar zasedbe, Lloyd Hanney, rekrutirali pa so tudi novega frontmana, Gazza Carra. Poleg igranja kitare je prevzel tudi ambientalni vokal, ki zapolnjuje vrzel med kitarskimi efekti in klaviaturami. Vseeno pa v Šiški nismo bili deležni polne zasedbe, saj je manjkal klaviaturist Jamie Dean. Njegovo vlogo je moral prevzeti Torsten, eden od bratov dvojčkov Kinsella (drugi je Niels), ki sta ustanovitvena in gonilna sila benda.

Koncert se je začel skoraj pol ure kasneje kot je bilo predvideno, verjetno zato, ker tokrat ni bilo predskupine. Leta 2012 je publiko v Kinu Šiška pred GIAA ogrela domača zasedba The Canyon Observer.

GIAA so nam postregli z dobro uro in pol programa, odigrali so deset komadov, praktično brez premora, po povratku na oder pa še tri za finale. Iz albuma Origins smo slišali Transmissions in Red Moon Lagoon, poleg klasičnih Forever Lost in All Is Violent, All Is Bright, pa smo bili deležni še povsem nove skladbe z naslovom Dark Passenger, ki bo najverjetneje uvrščena na njihov prihodnji album.

Množica obiskovalcev, ki je bila na oko manjša kot na zadnjem koncertu, je bila umirjena, zamaknjena, celo rahlo pasivna. Deloma to lahko pripišemo zvoku, ki ni bil ravno vrhunski, čeprav so fantje igrali dobro. Premočne bas linije in donenje so odvzemale čar ambientalnim zvokom ostalih inštrumentov in vokalu. Največja pomanjkljivost za popolno glasbeno izkušnjo pa je bilo pomanjkanje vizualnih projekcij, ki so do sedaj bile stalnica GIAA.

Prvič smo namreč doživeli "golo" igranje, brez provokativnih videov, ki so bili prirejeni za vsako skladbo posebej. Presenetljivo, glede na to, da je filozofija benda ta, da je vsak album "zvočna slika" tega, česar smo v tistem trenutku v času.

Morda so nam kozmonavti na ta način dali vedeti, kakor tudi s širitvijo zasedbe, da se postopoma odmikajo od svojega "trade marka", da širijo svoj spekter in eksperimentirajo v nove smeri.

Dež, ki se je vlil, ravno ko smo zapuščali prizorišče, pa je morda namignil na to, da se "astronavtek" oziroma sile izven naše atmosfere ne strinjajo z novim pristopom. Kdo bi vedel?

Foto: Goga Sarič

Avtor:
twitter facebook