recenzije

Paradise Lost

Obsidian

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

banner
banner

reportaža

22. 6. 2013  Reportaža: From crust til dawn  (15. 6. 2013, Klub Gromka)
Kje pa ste prejšnjo soboto vi pustili borih 10 € vstopnine?

Tekst sta sestavila Matevž Weinberger Kovačič in Ivan Cepanec.

Kaj je najboljše zdravilo za vročino? Vrč ledenega piva? Prosti pad v mrzel bazen? Poslušanje Immortal albuma At the Heart of Winter? Ali pa mogoče obisk R. A. F. A. L. Festa v poznih večernih urah?

Odvisno od posameznika. Vemo, da bi pač mnogi izbrali Immortal album. Ostale pa nas je ohladil obisk crustersko obarvanega koncerta v Gromki, ki se je odvil v sklopu petega rojstnega dne ekipe R. A. F. A. L.!

Preskočimo izven koncertno dogajanje in začnimo kar s prvo skupino, imenovano Gelo. Prva misel, ki mi pride na pamet, je, kaj sploh lahko povem o skupini, ki mi je povsem tuja oz. mi je praktično nova? Glede besedil lahko rečem, da mi ni prav nič jasno, ker vse kar sem dojel, je bila beseda ''grazie'' na koncu vsakega komada. Glasbeno pa je zadeva povsem drugačna. Gelo so preigravali grindcorovsko obarvan crust s pridihom punk ritmov. Super zvok, super nastop, ampak osebno malce prekratko, ker bi z lahkoto Gelo še nadaljne pol ure. Saj veste - there is always room for Gelo :)

Ivan pravi: Kar se tiče zvoka, je ta skozi ves večer briljiral. Deri, Skumawc!

Po kratki pavzi na oder priletijo apokaliptični slovenski crusta (in malenkost grinda), Đornata. Njihov nastop je bil, kar v redu. Ne sedaj na vrhuncu, ampak popestren in v redu. V malo več kot pol ure so predstavili njihov prvenec Simple, Fast and Good..., na katerem sem si zapomnil nekaj ključnih skladb, in sicer Lepi smečki ter Funky-Punky. Ivan še dodaja, da ima Dan čudovit prekajen lemmyjevski vokal, da so ritmi razgibani, kitarske linije pa ostre kot britev. In ob Danovem žaganju po basu bi Steve Rowe lahko samo ponosno prikimal. Tako, da se Ivan ne strinja z Matevžem – Đornata so sekali za popizdit.

Za njimi pa so ljudstvo – publiko v vajeti vzeli Culto Del Cargo in njihova jezna verzija grindcora. ''Grind Your Fucking Head In !!!'' Čeprav sem si od Culto ... želel več, je bobnar – vidno utrujen, rekel vsemu konec, kajti v soparno vroči dvorani ti energije kar hitro zmanjka. Škoda. Ivan pravi, da mu je še posebej sedel pevčev malce bolj deathmetalsko obarvani vokal. In da je dolžina nastopa bila ravno pravšnja. Namreč, v Gromki se je nabrala množica folka, ki je norela, pila, krulila tekste in tu pa tam porabila kak težko pridobljeni evro, na kvalitetnem, a res poceni merchandiseu. 6 € najdražja majica? Fuck yeah! No, ker je bilo folka ful, je temu primerno bilo vroče za znoret.

Po Gelo pa so na oder priskakljali težko pričakovani Warcollapse. Mogoče je marsikdo skupino že videl v živo, ampak zame je bilo to prvič. Warcollapse so mi prvič prekrižali pot dobrih 10 let nazaj, ko sem v roke prejel CD-r Wandering In Darkness. Čeprav je bila zadeva daleč od tiste, v kateri sem se takrat vrtel, me je nekako skupaj z Amebix in izdajo Monolith! seznanila z žanrom crust. Pričakovanja kar velika, ampak prvi pogled na oder bolj ali manj razočaran. Zvok mi je ugajal in je bil takšen kot se predstavnike crusta spodobi – umazan. Teksti žanru primerno kritični do vojn in politike. Zmotilo pa me je dejstvo, da je recimo njihov nastop nekako zmotil pevčev kontakt s publiko. Resda je imel trenutke, ko je podal roko oboževalcem in je te recimo pogledal, ti tu pa tam pokazal pest, ampak je v celoti deloval precej zdolgočasen. Kot da se mu ne da biti tukaj. Ivan dodaja, da je verjetno bil mačkast od večera prej.

Počasen sprehod po malem odru je po eni strani malce razočaral, po drugi pa se še vedno bil v trenutku, ko rečeš: »Jebeš, prišli so v Slovenijo pa niti turneje nimajo!« Ivan dodaja, da so res imeli ekskluzivni nastop. A ga glede na ostale bende niso niti najmanj navdušili. Metalec, pač.

In zdaj sledi še popolnoma Ivanov trip: Sem pa toliko bolj užival na True iz Hrvaške, ki so se po lanskojanuarskem koncertu končno vrnili v Ljubljano. Predstavili so novo ploščo Symptoms, ki jo lahko dobite prek njihovega Bandcampa in kljub brutalnemu release partyju dan prej v Močvari, odžgali skorajda uro dolg set, v katerem so najprej predstavili nov komad, potem pa skupaj z Danom iz Đornate odžgali hit Legal Robbery iz albuma Serum. Sledil je še kak komad iz albuma Still Life, tako da smo dobili zelo razgiban set, ki nas je popeljal po vseh možnih, a vselej morbidnih zvočnih pokrajinah. Benda vročina ni skurila, čeprav je drugi vokalist in povratnik (ker je on bil pravzaprav prvi pravi vokal benda), Štikla, pred bisom od Amebix (I. C. B. M.) obupal in šel v zaodrje. Tamburica je brnela, bas je rohnel, boben je tolkel kot bi bil armagedon, kitarske linije pa so nasploh zvenele jebeno. In potem seveda še dvojni vokal napad.

Zaključiva lahko samo z: vse najboljše ekipi iz R. A. F. A. L.-a in ''Samo buka, falš i tremolo.'' Ja, Patareni imajo idealen citat za vsak zaključek.

Fotk žal ne bo, ker se nam je zjebal fotoaparat!

 

twitter facebook