recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

4. 5. 2015  Reportaža: Dog Eat Dog 25 let kasneje  (21. 4. 2015, Orto Bar Ljubljana)
Več kot nostalgični večer. Več kot koncert!

Fotka by: Bor Carnelutti

Po številnih comebackih in reunionih ter poskusih obujanja stare slave mnogih bendov, še posebej tistih, ki so kar precej časa nazaj doživeli svoj ustvarjalni in popularni vrhunec, zdaj pa upajo, da bodo tudi sami uspešno ujeli vlak nostalgije in nanj potegnili še vrsto nekdanjih poslušalcev, je novica o vrnitvi newyorške zasedbe Dog Eat Dog v Slovenijo s strani tega recenzenta bila sprejeta z velikim dvomom. Marsikateri primer iz nedavne preteklosti, vsaj v ekstremnejši sceni, je pokazal, da bi nekatera trupla morala pač ostati zakopana in podobno sem sprva mislil tudi sam, ko sem se spomnil benda, ki je – vsaj kolikor vem – svoj vrh dosegel z albumom All Boro Kings, nato pa z vsemi nadaljnjimi izdelki, koncerti itd. skušal zgolj surfati po valu uspeha. No, priznati moram, da sem nekako po albumu Play Games izgubil stik z njimi, mi pa je jasno, da so po letu 1994, ko so v ljubljanskih Križankah razturali skupaj z Downset in Biohazard, obiskali Slovenijo še nekajkrat, nazadnje – če se ne motim – leta 2009, ko so igrali v Ravnah na Koroškem.

Dog Eat Dog, kolikor vem, nikoli niso prenehali z delovanjem, le poniknili so pod radar, tako kot drugi newyorški bendi tistega obdobja, npr. Biohazard, Merauder, Madball, Agnostic Front, Vision Of Disorder. Mogoče so na vsej tej sceni nekako najbolj vztrajali – in to uspešno, če sem iskren – zgolj Sick Of It All, ki smo jih lahko – ko smo že pri tem! – videli 24. Aprila letos v zagrebškem klubu Vintage Bar. Stik z Dog Eat Dog sem torej zgubil precej let nazaj, a ljubezen do na newyorški sceni precej svežega, hiphopovsko začinjenega, s pozitivno energijo in predvsem navidezno lahkotno sporočilnostjo besedil prepletenega EP-ja Warrant ter seveda že prej omenjenega blockbusterja All Boro Kings nisem nikoli pozabil. Zato sem dvomljivca poslal na pijačo, na plan pa povabil fanboya.

Hype, ki se je povečeval čim bolj se je bližal dan nastopa, ni bil brez učinka. Že udejstvovanje vokalista Johna Connorja na strani Facebook eventa, ki sta jo odprla organizatorja iz ekipe Dirty Skunks, je predstavljalo velik plus, saj smo svoje upe tokrat lahko položili direkt bendu v naročje. In že ta komunikacija je dala vedeti, da ne bomo zgolj priča dogodku, kjer bend na odru govori o 25 letih vzponov in padcev, temveč da bo šlo za pravi rojstnodnevni žur, kjer bomo vsi del dogajanja. Tako da ni niti najmanj nenavadno, da je spodnja dvorana Orta bila tako prijetno polna, ljudje pa precej navdušeni že ob prvem bendu, ki je prišel iz Finske, Ruffies.

Če so Biohazard leta 1994 z Downset in Dog Eat Dog predstavili tri različne obraze precej podobnega karakterja, je naveza Ruffies in Dog Eat Dog učinkovala podobno. Finski kvartet je poln funky melodij, groovy ritmov in precej lahkotno zvenečega vokala bolj kot na družbeno-kritične kričače spominjal na bend, ki skuša resne življenjske stvari prikazati bolj lahkotno, kar pa ne pomeni nujno površinsko. Ruffies so bili uigrani, celo dokaj ples prebujajoči, prebudili so zvoke Urban Dance Squad, Unlogic Skill, kakšnih Crack Attack ipd., le morda bi lahko bili bolj uspešni v motiviranju folka, da navrže kakšen ''move'' več. A nič ne dé – po prepotentnih in s testosteronom nafilanih novodobnih macho core bendih, ki vsak špil spremenijo v boxing match in ves čas zvenijo kot ura telovadbe in ne koncertno aktivna bitja, so Ruffies bili prijetna, pa čeprav ne preveč izstopajoča osvežitev.

Po drugi strani pa so Dog Eat Dog potrdili tisto, kar so rekli nekje na sredini seta: ''Dog Eat Dog smo bend, ki je 25 let nazaj nastal z namenom igrati glasbo, družiti se s frendi, pecati pičke in nasploh zabavati se. In tudi 25 let kasneje ni nič drugače.'' Dog Eat Dog so party bend. Pa ne samo bend, ki zabava, temveč tudi bend, ki se zna zabavati. In del te zabave je bil zelo poln spodnji del Orta, katerega vsak obiskovalec je bil pomemben člen v zabavljaški verigi tega norega koncerta.

V slabih dveh urah smo bili priča odlično odigranim hitom predvsem z albumov All Boro Kings in Play Games, kot so recimo Pull My Finger, Who's The King ali pa nesporni šampion večera, No Fronts, ob boku komadom tipa Cannonball, In The Doghouse, Step Right In ali pa Expect The Unexpected. Prav slednji komad s svojim imenom odlično opiše dogajanje – bend je ves čas presenečal: kadar niso igrali komadov s plat, ki so jih tu pa tam malce priredili po svoje, so Dog Eat Dog uprizarjali rap battle, battle kitare in saksofona, parodijo na kultni film Rocky ali pa bendovski mash-up, kjer je bobnar prejšnjega benda šel za boben Dog Eat Dog, medtem ko je bobnar zvezd večera prevzel vokalne dolžnosti in odrepal komad Step Right In, če se ne motim. Možno je, da se, ker se je podobno zgodilo, ko je mikrofon prevzel še tour manager.

Bend je drugače uigran v nulo, zvok pa je sploh bil samo kompliment temu dejstvu. Vsak član benda, vključno z gostujočim nemškim saksofonistom, je dal 100% vse od sebe in vsak trenutek koncerta je bilo jasno, da slišimo Dog Eat Dog verjetno v boljši izvedbi kot bi jih kadarkoli prej. Neke stvari se pač postarajo zelo dobro. Krono vsega oziroma The King pa je gotovo bil vokalist John Connor, ki odlično povezuje program z zgodbami, štosi in seveda nenehnim norenjem po odru ter dajanjem občutka, da je prav vsaka oseba, ki je prišla na koncert, pomembna in da bi brez nje večer bil res zanič.

Kot minus bi jim mogoče lahko šteli zgolj na trenutke malce že dolgočasne hip-hop vložke, a za razliko od marsikaterega MC-ja, ki prek beata ne zna povedati nič, so mnogi člani zasedbe Dog Eat Dog poleg omenjenega vokalista kiksnili mimo le tu pa tam. A na koncu koncev, to je tudi čar nastopa, mar ne?

Dog Eat Dog so vsekakor še več kot dovolj živi in zdravi, s to energijo in odnosom pa me ne bi čudilo, če bi doživeli še 50. obletnico obstoja. 

twitter facebook