recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

17. 11. 2013  Reportaža: Death Metal Sunday - part 1: Obliteration, Degial, Penitenziagite  (10. 11. 2013, Channel Zero Metelkova Ljubljana)
Želel sem si intimnega koncerta z novimi bendi najvišjega mednarodnega kova, Degial in Obliteration pa so mojim pobožnim željam več kot ustregli.

Disklejmr: Penitenziagite, Degial in Obliteration je bil prvi koncert tuje glasbe, ki sem ga videl po dolgih mesecih abstinence od dogodkov, kjer nisem imel afiliacij z nastopajočimi. Pa ne zato, ker bi se namerno ogibal tujih bendov, le dolgo ni bilo nič takega na sporedu, kar bi me res pritegnilo. In čeprav je voda na koncu puščavske poti osvežilna ne glede na to, kakšne kakovosti je, moram priznati, da je bil nedeljski black/death metal dogodek v Channel Zero najboljša prekinitev posta, ki bi si je lahko želel.

No, čisto mimo domačih zasedb razumljivo ne gre, tokrat pa so kot ogrevanje za brutalno bonanzo, ki je še sledila, služili Penitenziagite. Stara kranjska death metal zasedba je v svojih devetih letih obstoja dosegla zavidljiv nivo tehnične spretnosti na svojih glasbilih, ki ga je tudi solidno predstavila v živo - tu je dodatno izstopal lead kitarist, ki je z vidika tehnike do konca večera nedvomno pometel z vsemi ostalimi ljudmi, ki so bili vštekani v ojačevalce in se dotaknili strun. V drugih pogledih pa so Penitenziagite pustili mlačne vtise. Njihova glasba je namreč tako hitra in prepolna informacij, da se kljub točni izvedbi ni najbolje prenesla v okolje z živo publiko. To misel je podkrepil tudi nekoliko krotek nastop benda, ki se je šele proti koncu vsaj malo bolj razgrel, kot pritiče tako ekstremni glasbi. Penitenziagite niti zdaleč niso slab bend, vendar njihov glasbeni in odrski pristop morda ni bil idealen par bendoma, ki sta sledila.

Rad imam prljave, hitre in thrasherske zvoke podzemlja. Marsikdo takemu glasbenemu okusu pripiše zgolj pridevnike, kot so vzdušno, ekstremno, včasih celo hrupno. Saj ne da to ni res, nikakor pa to ni vse; resnično malo bendov preživi samo na teh treh faktorjih. Novo leglo podzemnih razbojnikov mlajših generacij je to k sreči poštekalo, za kar je bil že skrajni čas - preteklo desetletje je namreč videlo čisto preveč bendov, ki so se zanašali na to, da je njihova glasba dovolj "kultna", da ne rabi dobrih pesmi, kaj šele solidnega igranja. Degial so tu odkljukali vse točke. Štirje švedski fantje s svojim disharmoničnim pristopom do ultra-prvinskega black metala nikakor ne dajejo vtisa, da so "tight" ali kaj podobnega, a obenem velja opomniti, da to tudi ni edino veljavno merilo kvalitetnega nastopa v metalu. Degial po svojih glasbili udarjajo z gorečnostjo, a vseeno pokažejo dovolj kontrole, da niti en ton ni bil prav zares "fouš". Temu primerno je tudi bobnar sledil z enostavnimi ritmi, ki pa jih je pogosto menjal in nenehno popestril s svetlobno hitrimi vložki, ki so istočasno bili dinamični kot tudi natančni, ter s svojim silnim udrihanjem uveljavljal svoj edinstveni stil. Ostali so gradili na tej robustni hrbtenici ter ustvarili amorfno maso ekstremnega metala, na katero resnično gledajo z edinstvenim pogledom. Skupina nikakor ne skriva svojih afiliacij z Watain, vplivov Necrovore in Morbid Angel najbrž niti ni potrebno omenjati, zato je tudi povsem jasno, da je publika bila deležna navala mladostniške energije, ki je služila kot gorivo slogi okultnega nastopa, podobe in glasbe skupine Degial. Usran corpsepaint, renčanje in satanizem, vse zapakirano v pristno in prvinsko, a vseeno kvalitetno glasbeno enoto.

Norvežani Obliteration so imeli težko nalogo, a so na koncu le uspešno nasledili svoje švedske sosede. Začetek je sicer bil nekoliko počasen, saj sem nenazadnje tudi sam do benda pristopil s sledovi dvoma, a so si tokom koncerta počasi le priborili celotno publiko na svojo stran. Sam nisem bil izjema, saj sem njihov mrk odnos do ravno tako mrke glasbe takoj povezal z jesensko temo, ki me je čakala zunaj, in se tako zatopil v njihov izpiljen nastop. Na odru so delovali suvereno, a obenem njihova glasba standardnemu '80s death metalu doda ravno dovolj vplivov iz drugih glasbenih smeri in unikatnih pridihov, da so skladbe s sveže izdane plošče presenečale znova in znova. Sabbathovski zanos pomešan z arhaičnim death metalom pa je poganjal live bobnar black/thrash junakov Aura Noir, Kristian Valbo. Človek je nedvomno petarda neokrnjene glasbene energije, saj je preprosto kitarsko osnovo nenehno nadgrajeval s salvami neverjetnih prehodov, med koncertom pa ga smisel za ritem in dinamiko nista izdala niti za pol takta. Že za stolčkom Aure Noir je navdušil, Obliteration pa resnično dvigne na drug nivo, sploh v živo. Pa ostali nikakor niso slabi - kitari sta doomali z rušilno silo in takoj zatem zažgali s prekaljeno rifažo v stilu Autopsy, medtem ko je bas nenehno grmel z okusno popačenim zvokom. Zabavalo me je dejstvo, da se lead kitarist menda niti pri sleherni solaži ni izognil wah-wah efektu, a je njegovo igranje vseeno bilo melodično, okusno in točno. Le frontman Sindre Solem je na trenutke svoj specifičen kričav vokal spustil iz nadzora in zašel v nadležno hreščeče burzumovske vode, ki so nekako le udarile malo mimo glasbene podlage, čeprav ne gre za melodično petje - njegov vokal je na ploščah vse boljši, vseeno pa bi v živo in kot tudi na posnetkih v prihodnosti od njega želel slišati odtenek več želodca. Kar ni lahko, če imaš težko gibsonko okrog vratu; Obliteration so presenetili z vintage glasbili, ki so odlično pristajala njihovim '70s pridihom že itak starošolskemu zvoku.

Maloštevilna publika je želela še, Obliteration so ustregli. Četudi imata sloga, kot ju predstavljata Obliteration in Degial v Sloveniji le malo privržencev, je brez dvoma moč trditi, da smo prisotni zagotovo uživali še za tisoč drugih. Ki jih niti nismo potrebovali. Želel sem si intimnega koncerta z novimi bendi najvišjega mednarodnega kova, Degial in Obliteration pa so mojim pobožnim željam več kot ustregli. Da ne gledam le nase, je za konec treba izpostaviti sledeče: Skandinavija ima nadvlado nad današnjo metal sceno, le malo globlje je treba pobrskati za prave dragulje. Mladi bendi iz severa namreč svojo veljavo dokazujejo z ubijalskimi nastopi in močnimi ploščami, ne pa s plastično podobo oziroma kvazi-vikinškimi marketinškimi triki, kot to počno njihovi bolj znani tovariši.

twitter facebook