recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

25. 9. 2013  Reportaža: Crust 'Em All  (7. 9. 2013, Komen)
Lepa vrnitev z malce žalostnim pridihom

Foto: Tomi Cepanec (na lastno iniciativo), Ivan Cepanec (ko je Tomi hotel biti na fotkah)

Fotke žal zajemajo le Kripl, Culto Del Cargo in Dickless Tracy. Ter veliko ljudi. Ostalo - pač bi morali biti tam.

Recenziran je le en dan festa, ker nismo bili tam dva dni. Kar je res škoda.

Če se prav spomnim, je Komen zadnjič gostil Krastival leta 2010. Takrat je nosil ime Balkanika Core Meets Krastival 2010, kar pomeni, da je šlo za sodelovanje različnih oseb, ki so poskrbele, da je komensko kultno igrišče gostilo imena a la Patareni (eden redkih uspelih reunion šovov), Bloody Phoenix, Uncurbed, Sotatila, Rüysteyt ipd. Uf, majica iz tega festivala, da ne omenjam za 10 € kupljene LP-jke ''Them'' od King Diamond sploh ne omenjam (all hail crust market), me nekako najbolj spominjata na ta dogodek.

Sam festival je potem – res je možno, da se motim, a zdi se mi, da se ne – poniknil. Kar še ne pomeni, da je crust zadnja leta v Sloveniji zaspal. Kurac! Če samo pogledam redne ponudbe kluba Gromka na Metelkovi in se obesim na dejstvo, da vse več metal bendov spet časti d-beat in prav tako worshipa Discharge ipd., lahko trdim, da se ima crust pri nas prav fino.

A festivala, kot je Krastival, hočeš nočeš, ni bilo. Do letos, ko sem že aprila sprejel ponudbo, da bi z Dickless Tracy nastopal na festivalu v Komnu, festivalu, s tako domačim, prijetnim in najbolj primernim imenom ever, Krastivalu.

V iztočnici sem napisal, da gre za lepo vrnitev z malce žalostnim pridihom. Zakaj? Ker je za razliko od dogodka leta 2010 ali pa posameznih metelkovskih crust eventov, tale bil bolj slabo obiskan. V bistvu je festival, ki je v 2 dneh ponudil same odlične bende in pri tem karto dvignil na celih, nezaslišenih 20 € (vemo pa, da najbolj zagreti pjančki porabijo več denarja za vino na vikend kot znaša ta vstopnina) – ZA DVA DNI!!! – bil obiskan slabše kot kakšen slabo obiskan koncert v klubu. Gledajoč tisti travnik, kjer se običajno bohotijo šotorji in pijan ter vesel folk, kako je prazen … človeka kar malce stisne pri srcu. Ne bom ocenjeval, kaj je razlog za to. Pač se je zgodilo.

Oziroma, kot pravi Broj 1 v neki cifri Alan Forda: ''Ne plače se nad prolivenim mlijekom.''

(organizator je rekel, da bo kljub temu nadaljeval z delom – čast i slava mu!)

Prvi septembrski vikend je bil prav lep. Prijeten sončen. A zaradi obveznosti sem žal izpustil prvi dan festivala, ko so nastopili Antirecesija, Devestated (ki so po besedah moje brežiške ekipe bili ''top shit!''), Kalo, Stigma, Warpath, Human Host Body in Midnight Crisis. Vsi so v soboto v tisti gostilni Paradiso al' kako je že samo govorili, da je kljub malem obisku bilo fenomenalno. In naj si ubodem pasuljče.

Organizacija je bila brezhibna, folka, ki bi težil, pa malo. Veliko starih prijateljev in ''legend'' scene (tako jim jaz rečem, čeprav si sami nikoli tako ne rečejo), ki so bili tam, ko sem še sam prvič šele prijemal za bobnarske palčke kakih 18 let nazaj in so igrali isto glasbo in imeli iste, močne, strastne svetovne nazore. Praznina placa, vonj po odlični vegekuhinji, sonce … in prvi bend.

Direkt iz Adelsberga so na oder stopili Veprous, Inebrion in Necroshredder (z blagoslovom Lorda Žlehta, ki je bil prisoten v stench of decay, ki je vel iz lokalnih dreves), znani tudi kot Kripl. Trio je odgovor na Mayhem obdobje Deathcruch, pomešano z najbolj enostavnimi Darkthrone in z attitudom Anal Cunt. S kitaro, ki ima tudi basovski zvok. Ker pravi bas je za pičke. 40 minut (škoda, da ne več) so satanisti žgali vse pred seboj. V počasnem ritmu. Odigrali so cel kup komadov, večino iz demota Adelsberg Frost, ki ga lahko za male pare dobite pri njih. Da ne omenjam, da so dečki iz Kripl predstavljali izredno prijetne sogovornike v naslednjih 16 urah – ko sem prišel domov, sem takoj moral iti poslušat prve Autopsy.

Vsako uro je nastopal en bend in ne glede na čas, kdaj je bend končal, je nov vedno začel ob omenjeni uri. Zato je vse teklo kot bi namazal. Če je Kripl gledalo vsega 13 ljudi (in ti so bili true!), je italijanske Culto Del Cargo gledalo mnogo več. Odličen bend, ki ste ga lahko gledali kot predskupino Warcollapse in True v Gromki, se je spet odrezal. Ljudje so noreli, noro uigran bend tudi. Ozvočenje, ki je prišlo (skupaj s toncem, če se ne motim) iz kultnega koprskega MKC-ja (ne vem, kako se zdaj imenuje ta klub), je pomagalo, da je že tako dober bend izpadel še boljši. Moshpit se je odprl, maček je izginil iz glav, nove pive so že padale. Tehnično obarvani crust core. Uf!

Acrid Sunday so odpičili svoj d-beat session, kot se šika. V tem času se je vnel kuhinjski šotor, ki so ga pogasili in hkrati rešili hranljive dobrote, tako da se je kuhalo do konca! PAASULJ PAASULJ ŠAMPIOOOON! Acrid Sunday so pičili v pravi tup-ta maniri z res močnim kitarskim napadom in grmečim vokalom. Deri! Takrat sem priznal malce spizdil v kamp na debato ob spiritualnem healingu in flaši … vode! Hipster!

Iz Slovaške so oder uničevali Alea Iacta Est, ki so bili prejebeni. Tehnični death grind v stilu zgodnjih Terrorizer, s pridihom Cerebral Turbulency in Lock Up. V slovaščini. Z metronomom. In takšno brutalizacijo, da jo je moralo biti konec v 30 minutah.

Za njimi so sledili srbski punk-rockerji, odlični Concrete Worms, ki so vsi po vrsti res jebeno dobri muzičisti, z vrhunsko vokalistko, ki z lemmyjevsko držo razbija basovske strune in še poje skupaj s kitaristom, ki se tudi ne šlepa zgolj na treh akordih. Bobnar pa sploh uf. Če bi rekel, da zvenijo kot NOFX, bi se zmotil. Mnogo bolj kompleksno je bilo tole. V prvi vrsti je moril nek folk, al' jebat ga – kapljica naredi svoje, haha.

Nastop z Dickless Tracy ne bom ocenjeval – lahko le povem, da smo odpičili set starih komadov, vključno z dvema Küzlavec coverjema in ognjenim šovom, v sklopu katerega je Rok iz ŠlosArt zažgal nekaj metrov velik pentagram. Take that, Satyricon.

Srbski Dishumanity so politično angažirani šus, kateri zaradi kričečega bobnarja spominja (tudi zaradi barve vokala) na Absu. Žal ni toliko Proscriptor, ga je pa treba občudovati, kako vodi bend, ki piči žal malce preveč tipične d-beat in crust serenade. Al' vseeno – bend je šusal do konca.

Marsikdo je mislil, da bodo odpadli kultni češki, nekoč goregrinderji, danes bend a la Gehhenah, Speedwolf, One Man Army itd., Malignant Tumour. Kljub temu, da so možakarji v lasuljah, džekijih z našitki itd. imeli vso svojo opremo, je menjava vsega na odru potekala razmeroma hitro. Bend je pičil iskreno in udarno, lemmyjevske viže pa so nas pognale v pogačino. In k čevapom in pasulju. Obenem! Je pa res, da je ta ''outta control rock n roll'' zdaj že res dosaden. Jebate, Motörhead so še tu, thank you very much.

Zaključek je bil hiter, udaren in 25 minut kratek. Da, kratek. Odlični slovaški grinderji Controlled Existance z vokalistko in manijakalnim bobnarjem, so zveneli kot Anal Cunt. Le malce bolj tehnični in bolj filantropski.

Noč je imela svojo moč, tako da sem kmalu omagal. A jutro se je še nadaljevalo debatno, razen za tipe, ki so nas gledali in spraševali, če mi pijemo vodo kar tako … čisto …?

Naslednje leto – spet! Upajmo …

twitter facebook