recenzije

Lacuna Coil

black anima

Enthroned

cold black suns

Hammerfall

dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

4. 3. 2013  Reportaža: Boiling Point Hardcore Festival  (2. 3. 2013, Gromka Metelkova Ljubljana)
Kratko, jedrnato in zašusano.

V soboto, 2. 3. 2013 je tudi v žabariji po dolgem času posijalo sonce. No, v bistvu je že dan prej,tako da to sploh ni pomembno. Je pa dobro za uvod. Ker je pozitivno in upanje vzbujajoče.

Podobno sporočilo je podal tudi sobotni večer na Metelkovi, ko se je v Gromki odvil nastop štirih HC-zasedb, ki so ga organizatorji krstili kot Boiling Point festival. Ali nekaj takega. Čeprav se je na isti zvečer na Metelkovi dogajalo še kozlanje oz. koncert zasedbe Milking The Goat Machine in nekakšna hipsterija v Channel Zero, smo se tisti, ki nam je bilo do pozitivne energije, šusa in enostavnih riffov zbrali kar lepo v Gromki. Za male pare. In dobili veliko glasbe.

Moje povedi so kratke, prav tako so bili kratki komadi zasedbe Positive Direction, ki prihaja iz Podbočja. To je blizu Cerklja in malce dlje od Brežic (v smeri proti Ljubljani – če greste po lokalni cesti). Podbočje je za nekoga manjša vasica, za poznavalce HC-scene je to pomemben slovenski center, kjer domuje old school hardcore bend Final Approach in ekipa, ki s srcem in dušo živi in obuja ideale ameriške zgodnje HC-scene, ko so carovali Black Flag, Descendents, Circle Jerks, Minor Threat in mnogi drugi. Positive Direction ga šopajo v tem duhu, čeprav tiste sproščenosti oz. samozavesti prekaljenih mačkov a la Final Approach trenutno še ni zaslediti. A ga šusajo. Hitri, kratki in udarni komadi, popolnoma v duhu prej omenjenih bendov in Negative Approach. Zvok precej dober, kitare razštelane, a podajajo jasne, enostavne in ''straight-to-the-point'' riffe. Bas je sekal ful in čeprav je basist zgledal, kot bi bil zadet ko mamba, je poleg pevca to bil najbolj živahen član. Kitarista sta na kitarah očitno opazila neke detajle v barvi, ki jih prej nista. Pa sta jih gledala ves čas. VES ČAS! Vokalist je mladi Henry Rollins, ki je pojedel Raya Of Todaya in se napil cvečka. Skače in nori za popizdit, super se dere, vmesni govori, kjer razlaga point oz. sporočilo pesmi, so brezveze. Zakaj? Ne zaradi vsebine, ampak zaradi načina podajanja informacij.

A LESSON IN HARDCORE ANNOUNCING: Ko podajam sporočilo, stojim z nogami pri miru. Vse geste opravljam z rokami. Gledam publiko. Ne tal. Govorim jasno in glasno.

Momljanje o tem, kako je vse v kurcu, kar se politike tiče ali pa, kako je sanjati pravilno in zaželjeno, nima smisla. Mmmmmmmrrrr, levo desno levo desno … Kot, da je tip plačan na kilometer. Vseeno – dober začetek koncerta, bend, ki bo sčasoma postal nekaj takega kot njihovi vzorniki.

Sledili so hrvaški Damage Is Done. DOLG-ČAS. Medtem ko bend ne špara z udarnostjo bobnov in kratkostjo komadov ter brutalnostjo vokalov, pa je vse ostalo predvidljivo, nezanimivo in medlo. In vleče se. Zelo. Namreč, bobnar podaja paleto istih treh ritmov, v katerih prevladuje dober d-beat in neroden ples po prehodih. Poslušanje začetkov komadov od Youth Of Today je nujno zanj. Vokalist ima agresiven vokal – udaren, a nerazumljiv. Vmesna komunikacija, ki je vsaj pri HC-ju, punku ali crustu ključnega pomena (ti bendi za razliko od Avantasie imajo kaj za povedati), je zreducirana na malo ali pa nič. Pa čeprav se vidi, da je človek čisto iskren. A en in isti način dretja in podajanja sporočil pesmi po 15-tih minutah prav mori. Svetla točka je razgiban in oster bas, ter njegovega lastnika back vokal. Največji minus je vidno zbediran kitarist, ki je komaj čakal, da gre dol z odra. Odlična kitara, igranje pa grozno. Takega žaganja nisem slišal že odkar sem si rolal demote od nekih tretjerazrednih black metalcev.

Vmes pomislim – zakaj so tako dolge pavze? Daljše od povprečnih kultnih 7'' kultnih HC-zasedb. Jebat ga, oprema ne zdrži tak naval. Včasih.

Okrog polnoči večer doseže vrhunec s posavskimi Growing Rats. Bendu se vidi in sliši kilometrina, odrske izkušnje dežujejo, bend nori, folk še bolj, bend prehiti folk v norenju, folk ne ostane dolžan bendu. Vsi norimo! Vsak član benda je izjemen v obvladanju svojega inštrumenta, ves čas pa delujejo skromno in iskreno. Želim si, da bi določeni domači metalski bendi naučili podobno obvladanje karakterja na odru. Pojdite jih gledat v živo – ne bo vam žal. Ludnica!

Za konec ostanejo precej zanimivi hrvaški Black Gust. Niso tipični HC. Mnogo bolj dinamični, mnogo bolj melodični, vokalno precej agresivni, a spevni. Zanimive pesmi, predvsem na bobnarskem področju, čeprav tudi ostali člani ne zaostajajo. A Growing Rats so vseeno bili jači. Vsaj meni.

Odličen koncert! HARDCORE LIVES!

twitter facebook