recenzije

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

Več izvajalcev

Menhir

Benighted

Dogs Always Bite Harder Than Their Master

Cryptopsy

The Book Of Suffering - Tome II

Aborted

Terrorvision

Embassy 516

Correlation

Kevlar Bikini

Rants, Riffage, and Rousing Rhythms

Zlobnik

Zlobnik

Nightbearer

Stories From Beyond (EP)

Carnation

Chapel Of Abhorrence

Grob

Metanoia

Immortal

Northern Chaos Gods

Dalstroy

Bite the Spirit

The Canyon Observer

NØLL

banner
banner

reportaža

6. 3. 2016  Reportaža: Barbarian metal attack!!!  (5. 3. 2016, Klub Gromka Metelkova Ljubljana)
''Crush your enemies. See them driven before you. Hear the lamentations of their women.'' In zasedbama Tulsadoom in Black Reaper je to popolnoma uspelo!

Conan s Schwarzenneggerjem je pač kultni film. Morate ga videti, če vam je heavy metal osnovni element DNK-ja. Divji barbar, demonski nasprotnik, neukročena prvinska pokrajina, brutalne bitke, herojske sage, tone grozljivih smrti. Manowar, Conan, Thor in marsikateri drug bend verjetno ne bi bil to, kar je, brez Conana. Filma, knjige, risane nanizanke ali stripov.

Kar seveda ne pomeni, da sem sobotni večer preživel doma ob gledanju omenjenega filma. No, če bi ga, ne bi zgrešil, ampak to velja pač za vsak dan, ker sem Conan fan, ne pa, ker bi koncert, o katerem bo slej ko prej šla beseda, bil za kurac.

Ker.je.bil.zakon!

Klub Gromka je v zadnjih mesecih skoraj moj ''drugi doma'' in še preden bo naslednjega tedna konec, ga bom obiskal vsaj še zaradi odličnih Magrudergrind in Primitive Man (8. 3. 2016 ob 20:00 – be there!) – tam najdem vse, kar zahtevajo moja ušesa in po čem hrepeni moja duša: grind, metal, crust, doom (OK, po tem ne hrepenim ful), drone, experimental, jazz … DJ-večeri, super ekipa in tako dalje.

In zato je bil obisk napovedanih domačih Black Reaper in avstrijskih Tulsadoom pač ''no brainer''.

Koncert ni bil preveč obiskan, a so publiko tvorili tisti, ki so hoteli biti tam, zato je filing bil toliko bolj pristen. No, bili so tudi starši, ki so pripeljali precej (po letih) mlado zasedbo Black Reaper – z goriških koncev. Ali to, da so kronološko gledano ''mladi'', pogojuje, da so slabi in neizkušeni ter zmedeni? Prav nasprotno.

Black Reaper so mulci, tega ne moreš zanikati, a oder zasedejo kot izkušeni veterani. Organizator je rekel, da so na oder stopili ob minuti natančno, torej ob 20:30, nato pa nas zagrabili za betice in kot pijani Conan neusmiljeno tolkli v tla s svojim peklenskim thrashem. Sloveniji na srečo dobrih thrash bendov ne manjka in že nekaj časa lahko Black Reaper, ki so nastopili tako na otvoritvenem večeru Metaldaysa v Tolminu na terasi bara Črv lani, kot na festivalih tipa Hole Of Metal ali pa Winter Strike Festu, štejemo med aktivne thrash zasedbe, s katerimi ni zobati češenj.

OK, ne prenaglimo se v deljenju pohval – bend ga na trenutke še vedno biksa, bobnar niha v hitrosti in s tem vidno izzove ves bend, ki mu potem sledi v zajeb, vokalist (ki je bil prehlajen) je na trenutke bolj sramežljiv od back vokalista in glasba je tisto, kar ste dostikrat že slišali. Ampak zavedajte se, da mnogi od nas (me included) v teh letih (od 13 do 17, če se ne motim) nismo znali prav prijeti inštrumenta, kaj šele ustvarjati glasbe take intenzitete in dinamike. Black Reaper so oder Gromke žgali dobre pol ure. Publika je hotela in dobila pravi thrash napad, ki je bil predvsem suveren, iskren in nearoganten, bend pa je pridobil kar nekaj novih oboževalcev. Kvartet suvereno žge surov thrash predvsem evropske šole, zato ob nihanju tempa in občasnih kaotičnih trenutkih nostalgično pomislim na Sodom, ko je za njih bobnal Witchhunter, s pridihom švabske navidezne ''trdote'' bobnanja, ki pritiče predvsem zgodnjim Kreator. Malce prehlajeni vokalist na srečo ne vleče na ameriške pevce thrash metala, kajti teh imamo kar nekaj v Sloveniji. Nope, vokalist, ki tudi basira, vleče na Milletovsko govoreče petje, kot smo ga vajeni iz zgodnjih Kreator obdobij, malce potegne na zlovešče govorečega Toma Arrayo, predvsem pa v prehlajenem vzdušju in surovo kričaškem vzdušju izpade precej Darkness, Holy Moses in Assassin. Govori so rahlo nerodni, a mladenič ne trosi veliko besed – raje žge z bendom. Kitarista nemško intenziteto obogatita z ameriškimi nalezljivimi riffi, tako da kaj kmalu pred nami poleg nemške šole bruha ogenj ameriškega thrasha Bay Aree, čeprav se najde tudi kak crossover trenutek newyorške šole. Solaže so ostre, riffi strupeni, moč maksimalna.

Kar je pa super videti, je to, da bend res deluje kot enota in čeprav občasno biksa, kar spomni na čudoviti album Morbid Visions od Sepulture, se vidi in sliši, da je pred nami zasedba, ki res lahko brez težav ustvari svet, ki ga opevajo komadi tipa Suicide Pact ali pa Nuclear Strike. Deri! Po Lintver verjetno najboljši primorski thrash, v Sloveniji pa po intenziteti že počasi gredo v višave, kjer trenutno kraljujejo Panikk.

Po krajši pavzi pa so oder zasedli Avstrijci Tulsadoom. OK, čeprav na veliko uživam v poslušanju njihovih sonarodnjakov Pungent Stench in Dysharmonic Orchestra (prva plata slednjih, seveda) in čeprav se zavedam ''slavnosti'' Belphegor ter zaslužene slavnosti Summoning ali Abigor, me avstrijski bendi nikoli niso preveč prepričali. OK, obstajajo izjeme, kot so Mortal Strike, Enclave, Groteskh, Prediction, Rotten Cold in še kdo, ampak predvsem pri Avstrijcih ne morem mimo občutka, da je vse nekako fake. Grdo fake.

Ampak, potem imam pred seboj kvintet, ki je identiteto benda zgradil na Conanu, bolj natančno, na njegovem arch enemyju, Thulsa Doomu (ki ga je, kot veste, odigral odlični James Earl Jones). In ko sem jih prvič videl na Dunaju junija lani, sem bolj kot ne takoj šel stran, pa čeprav so mi kot ljudje OK. Avstrijci  + barbarski kostumi = ?!! Ta predsodek se me je držal do včeraj.

Zakaj?

Obstaja mnogo bendov, ki pojejo o herojih, barbarskih napadih, pitju in vsem, kar pritiče besedni zvezi ''rape, pillage and burn'', ki častijo bogove itd. Ogromno jih je – od Turisas prek Arkone do Manegarm in Korpiklaani. A razlika je v tem, da Tulsadoom v celoti verjamejo in živijo v tem svetu, vsaj ko so na odru. Od prvega do zadnjega člana in trenutka.

Najprej so tu kostumi – celoten bend je opremljen barbarsko. Bobnar je kromanjonsko oblečen, kar pritiče trdosti in divjosti njegovega bobnanja. Pevec je obdan z lobanjami, oblečen kot kužno bitje, za pasom se mu blešči simbol ''Two snakes, but one – facing each other!'' Deluje kot dementni prerok, ki svoje berserkerje brez težav pošlje v strašno smrt. The true power lies within the flesh! Kitarist in basist sta v škornjih, brez majice, spuščenih las in v nekakšnih črnih pajkicah. Drugi kitarist je v pajkicah, škornjih, oklepu in plašču. Cosplay? Ne, barbarian metal attack!

Vsi vemo, da je stage show res cenjena stvar, ako je storjen dobro. Tulsadoom mogoče nimajo pirotehnike, na odru nimajo niti ladje ali gradu, temveč le banner z logotipom in dva droga z lobanjami in zastavami, tako da imajo vizualije kostumov toliko močnejšo nalogo. Če niste Ghost ali Slipknot ali še kdo, so maske lahko kvečjemu tisto, kar vas resda sprva vleče ven, ampak folk vas itak spregleda. Poglejte, kako to uspeva Amon Amarth. Kaj imajo oni vikinškega? Brade, čupe in mjolnir okoli Heggovega vratu. Pa glejte, kako jim jedo iz rok. Zato so imeli Tulsadoom kot bend z nekaj rekviziti popolnoma težko nalogo, namreč prepričati nas, da smo vstopili v Konanov svet. In še ko pomislimo, da v Gromki light show res predstavlja zgolj štiri luči, ki svetijo zdolgočaseno ves večer (in dobro vemo, da ima Gromka a) več luči, ki bi jih pod b) lahko uporabljala za ustvarjanje odrske dinamike in s tem storila kompliment glasbi), so Tulsadoom imeli res težko nalogo. Kako za vraga naj avstrijski zamaskiranci prepričajo rigidno slovensko true metal publiko, da le-ta ne bo doživela epic fail?

Z glasbo, seveda.

Tulsadoom so odpičili tak set, da je grmelo. In žgalo. In ostala so le trupla. Kot so rekli, tukaj niso bili, da bi si nabrali zapornike, tu so bili, da nas pobijejo do zadnjega. Kar jim je uspelo v uri in desetih minutah, kar so žgali brezkompromisno, odlično in zanimivo. Po prvih parih minutah je glasba prevzela vodilno pozicijo, vizualije so bile le dopolnilo, ki je izkušnjo naredilo več kot dovolj dobro.

Bend ne samo, da skuša delovati barbarsko, tudi obnaša se tako. Zabavljaško, a hkrati resno, pijano, a hkrati prekleto trezno in hladno natančno, od publike zahtevamaksimum, nazaj da še več. Zabijajo se drug v drugega, zbijajo štose, a ves čas zvenijo prekleto dobro, vse je razločno (vsaka čast toncu Tinetu, ki v Gromki nikoli ne razočara!), jasno, surovo in suvereno. Deluje. Do potankosti.

Glasba ni war metal, niti barbaric black metal, ampak nekakšen miks med NWOBHM, thrashem, blackom, klasičnim evropskim power metalom (brez pocukranosti in klaviatur!) in seveda dobrim starim heavy metalom. Vokal Sototh Dulta je surov, barbarski, včasih da kak falsetto, dostikrat deluje grandiozno in celotna pojava novega vokalista (takrat junija so igrali zadnji koncert s prejšnjim!) zahteva poslušnost. Kot Thulsa Doom, ki zapove brhkem dekletu naj postane eno z leseno platformo par deset metrov pod njenim položajem, s čimer zlikovec Konanu pokaže, da jeklo ni močnejše od mesa. In ukazu je seveda ugodeno brez pardona. Kitarista Virgin Penetrator ter Skullcrusher Volkov pičita zanimive riffe, odigrane natančno in surovo, riffi in solaže so – bodimo iskreni! – na trenutke prežvečeni, a po drugi strani tako prekleto domači, da ne moreš, da ne bi headbangal že po parih minutah. Bas je nevsiljiv in možakar z imenom Rick Thunder deluje, kot da je on tisti, ki drži ves bend pokonci in na trenutke resnično prevzame spotlight pozicijo. Pa ne na vsiljiv način. Medtem tečejo pive, bobnarju Doktharrju Radiovodniku pa teče švic, saj se ne špara in je res povsod. Deri!

Komadi nas na trenutke spomnijo na Hammerfall, na trenutke na Judas Priest, včasih na Huntress, celo na Manowar, Exodus, Sodom, Bathory in še kaj. In ta miks dejansko deluje. Možje imajo več kot dovolj izkušenj, pod pasom pa albuma Barbarian Steel ter Storms Of The Netherworld, za katera skrbi založba Nihilistic Empire Records. Ura igranja je minila prijetno, divje in zabavno in zato je bis bil več kot zaslužen.

Po koncertu so možje kar šli med folk, debatirali, pili – bojda se je končalo z alkoholokavstom – in tako pokazali, da resda niso velik bend v smislu svetovne poznanosti in neštetih turnej itd., a si to gotovo zaslužijo biti.

Fotke: Nina Grad (Rockline.si)

twitter facebook