recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

12. 2. 2015  Reportaža: Baptised in Fire and Ice  (4. 2. 2015, Escape Dunaj Avstrija)
Zaenkrat zgleda kot najbolj udaren paket, ki bo letos šel skozi Evropo, četudi je šele februar.

Vreme je cvikalo, da se bo usralo na naš del Evrope, izpitno obdobje je, povrh pa še nismo vedeli, ali se bo prijatelju uspelo živemu izvleči iz podaljšanega bivanja (da ne bo pomote, tam je zaposlen). Takoj, ko smo se zbrali v polni postavi, pa so zverino od Toyote Yaris začeli tresti ritmi klasik kova Celtic Frost, Bathory in Beherit. Cilj je seveda bil obisk dunajskega datuma turneje Ondskapt, Inquisition in Archgoat, ki zaenkrat izgleda kot najbolj udaren paket, ki bo letos šel skozi Evropo, četudi je šele februar.

In udarno je tudi bilo.

Čeprav smo "posebne goste", torej ruske Blackdeath, zamudili v celoti, nas je že takoj na Ondskapt pozdravil dober zvok v (pre)polnem klubu Escape. Vstopili smo na koncert, kjer je vzdušje v črnem podzemlju dunajskega metal kotička bilo kot nalašč za black metal koncert. Četudi so njihove pesmi dobre, Ondskapt niso najbolj učinkovito taktirali svojega nastopa, saj so najbolj razvlečene in težke skladbe proti koncu prav nizali, pa čeprav jih je že sicer bilo kar dosti. Na nek način gre pri Ondskapt bolj za studijski bend, vsaj kar se tiče glasbe. Pa tudi malce dolgčas je bilo že stotič videti kitarista in basista, ki sta se zadnje čase na turnejo prišlepala menda s čisto vsakim death ali black metal bendom iz Švedske.

Brez kakršnegakoli obotavljanja so s tonsko nadaljevali Archgoat, ki so v svoji enostavni podobi odlično dopolnili dvoranico Escapa. Betmen mejkap, tetovaže in strelivo so spremljali njihov neverjetno rušilen zvok - razen pri solažah nikoli nisem mel občutka, da bi bend imel samo enega kitarista, Sinisterror pa je bobne napadal nekoliko bolj umerjeno in umirjeno kot sem ga vajen, kar je rifaži dalo še dodaten občutek gravitacije in elastičnosti. Vizualna komponenta je pri Archgoat v bistvu precej pomembna, saj njihovim enostavnim skladbam da življenje, neke vrste občutek, da vseeno gre za človeško stvaritev, ki se mi sploh ni zdel napačen. Odigrano je bilo dobro, nabor pesmi in taktiranje koncerta prav tako, saj so odnehali ravno takrat, ko je postalo nevarno, da bi se koncert utegnil zavleči. Osebno pa mi je bil največja zmaga roadie, ki je za odškrnjenimi vrati zaodrja pušil čike in vsaketolk na klaviaturici sprožil zvok cerkvenega zvona ali pa skozi efekt recitiral besedilo.

Inquisition in ekipa so si vzeli nekoliko več časa za priprave, temu primerno daljši pa je bil tudi koncert ameriških legend black metala. Tradicionalna estetika benda-dvojca je postala jasna takoj, ko sta po uvodu oba stala na odru in razkazala svojo natančno narisano masko. Inquisition v svojih besedilih ne uporabljata izrazov, kot so "Satan" ali "Baphomet" zato, ker ne bi poznala česa drugega; enostavna knjižnica trikov prizemlji sicer vesoljsko zveneča Inquisition, ki sta z neverjetno cvrčečo kitaro in jasnimi bobni na previsoki glasnosti udrihala svojo pot skozi mešano setlisto. Ta se ni prekomerno opirala na novo ploščo, četudi je ta očitno bila uspešna, vsekakor pa je koncert bil nekoliko predolg, oz. nabor skladb premalo raznolik. Vse skladbe so kljub pomanjkanju drugih melodičnih inštrumentov poleg ene same kitare zvenele neverjetno polno, a so menda čisto vse temeljile na istemu odprtemu kitarskemu akordu. Dagon tako rešuje vprašanje dveh kitar na albumih, a bi si vseeno zaželel kake melodično odstopajoče skladbe, kakršne se npr. najde na plošči Magnificent Glorification of Lucifer. Sam nastop pa je bil neverjetno taktiran, saj je dvočlanska zasedba z osupljivo usklajenostjo vijugala med komadi. Po koncu prvega sta oba naenkrat utihnila, luč se je ugasnila, po kratki tišini pa se je koncert s presunljivo natančnostjo nadaljeval vse do konca.

twitter facebook