recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

15. 6. 2015  Reportaža: At The Edge Of Kino Šiška  (21. 5. 2015, Kino Šiška Ljubljana)
10/10!

Po dolgem času (oziroma, ker sem žal izpustil koncert nemških Majesty na Metelkovi marca letos) sem bil zelo vesel power metalskega koncerta, ki so ga za 21. maj najavili nemški staroste Blind Guardian. Bend, ki je nekaj let nazaj izdal odlični At The Edge Of Time in vmes še ponovno posnete komade (tudi zelo priporočam!) v obliki kompilacije History Of A Time To Come, je najprej popolnoma inkognito, nato z vsemi novicami in napovedmi seznanjal javnost o albumu Beyond The Red Mirror, ki ni izšel daleč nazaj prek založbe Nuclear Blast.

Resda sem Blind Guardian videl zgolj dvakrat (enkrat na Wacknu, drugič na Metalcampu, vmes pa sem jih vedno nekako uspel izpustiti) in ki mu bolj ali manj sporadično sledim, odkar sem slišal odlični Follow The Blind album – zato sem bil toliko bolj odločen, da si ogledam njihov nastop v Kinu Šiška, za kar mi še danes ni niti najmanj žal.

Nemški power metal kvintet je biološko gledano že kar v letih, a če lahko Iron Maiden, Saxon, Judas Priest, Accept ipd. norijo po odrih in konstantno potujejo po svetu, potem niti Guardian ne bodo izjema. To so dokazali s skorajda dve uri trajajočim nastopom, ki je poleg obsežne setliste, ki se je osredotočala na več/manj vsa obdobja benda, ponudil tudi izjemno energičen nastop in popolno sinergijo vseh metalskih duš v dvorani.

Koncert so odprli domači ShadowIcon, katere sem gledal zgolj par sekund, saj so mi taki bendi res totalno mimo. Nočem reči karkoli drugega proti njim, saj je jasno, da uživajo v glasbi, ki jo ustvarjajo, da znajo igrati inštrumente, da imajo tudi precej številno publiko, a vse skupaj mi deluje vse prej kot pristno. A jaz sem stari nergač, zatežen od konstantnega nabijanja Manowar, tako da se bom tu ustavil.

Kakorkoli že, raje sem počakal na Nemce, ki so seveda odprli koncert s komadom The Ninth Wave. Že oder je bil nekaj za pogledati – tri ogromne reflektorske konstrukcije, masiven set bobnov in strateško razporejeni možakarji, ki jih je vodil Hansi Kürsch, v ozadju pa seveda – zaradi temne podlage in prej omenjenih reflektorjev slabo viden – banner z naslovnico nove plate (možno, da se motim, ker je vseeno bilo precej temno, jaz pa precej zadaj). Ni bilo tako pompozno kot recimo oder Helloween par let nazaj, a vseeno – it did the trick. Ob omenjenem komadu je bend pokazal odlično zvočno sliko, pa tudi mladostniško energijo, ki je zagrabila publiko in je ni spustila do konca.

Energično in harmonično – mogoče je to najboljši opis dogajanja. Ob komadih tipa Banish From Sanctuary (nisem mogel verjeti, da so ga igrali) ali pa Cry For Tannelorn, ki so nam gnali kri po žilah, okronani seveda z odličnim Into The Storm ali pa novim hitom Twilight Of The Gods, je bend norel s takim vidnim užitkom na obrazu kot verjetno v času, ko so šele začeli osvajati svet. Publika je sprejela ponujeno in vračala nazaj z obrestmi. Mislim, da že dolgo nisem slišal toliko vokalne spremljave, kot jo je ponujal folk v Šiški. Bend je bil vidno navdušen, tako da si lahko mislite, kako smo v dvorani sprejeli novico, da se koncert snema (tako kot vsi na tej turneji!) za prihajajoč live album! Mislim, da je Šiška vzela stvar res k srcu – kot bi se prav tam snemal koncert, ki ga bo lahko slišal ves svet.

No, po storjenem hrupu sodeč (folk je pel, kričal, ''stompal'' s čevlji), je verjetno res ves svet slišal, kaj se dogaja v Kinu Šiška.

Če poznate komade, ki so jih igrali, vam je jasno, da jih ni lahko poustvariti v živo, a Guardian so to nalogo opravili brezhibno. Res je – vsak član je blestel! Hansi pa je vse skupaj še tako malce navihano, včasih otročje, a pristno navdušeno povezoval s svojo ''švarcenegersko'' zvenečo angleščino.

Dober presek niso bile samo pavze pred dvema bisoma, temveč tudi akustično odigrani komadi, kjer je dvorana lepo in spoštljivo dovolila strunam, da povedo zgodbo v komadu, kot je recimo Bard's Song.

Proti koncu se mi je zdelo, da ne bo več moč preseči vrhunca, a sta oba bisa tako napalila ljudi, da so Guardiani komajda zapustili oder. Mislim, če daš na koncu komada Mirror Mirror in Majesty, veš da ne boš tako zlahka šel stran.

Meni se je ves koncert zdel tak, da bi ga opisal z besedno zvezo ''popolnost v vseh pogledih'' in sodeč po odzivih na Facebooku ali forumih, nisem bil edini. Bolj kritična ušesa so seveda pogrešala neke stare hite ali pa so želela, da sing-a-long-i ne bi trajali tako dolgo kot so, a kaj češ.

Follow the Guardian – do konca!

Foto (Tina Ahačič)

twitter facebook