recenzije

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

banner
banner

reportaža

17. 7. 2015  Reportaža: Agnostic Front  (15. 7. 2015, Gala Hala Metelkova Ljubljana)
Večer prijetnih melodij in neskončnega mosh pita

Reportaža: Klemen Kalin

Agnostic Front je bend, ki ne potrebuje uvoda, kar se je pokazalo tudi na koncertu samem. Ob mojem prihodu je bila pred dvorano kar lepa množica, a na moje presenečenje sem uzrl le malo znanih obrazov.

Nekaj minut po predvidenem začetku so oder zasedli Convict. Belgijski bend, ki igra nekakšen radio friendly hardcore, je nastop začel pred skoraj prazno dvorano, kar se skozi nastop pravzaprav ni bistveno spremenilo. V pičlih 30 minutah ali celo manj so nam sicer postregli z zelo energičnim nastopom. S tem so proti koncu celo razgreli mladi kvartet v manjši mosh pit, večino publike pa so žal pustili ravnodušne. Škoda, fantje so vsekakor z vsem srcem pri stvari, od sebe dajo vse, a enostavno jim nekaj manjka.

Ker je bil nastop Convict precej kratek, je bilo do Agnostic Front veliko časa za osvežitev na prijetnem ljubljanskem zraku. Še dobro – dvorana se je kar lepo napolnila, v trenutku, ko se je na odru pojavil Vinnie Stigma, pa je temperatura v že tako vroči Gali Hali narasla na peklensko! Mosh pit, circle pit, divjanje, stage diving. Praktično od prve sekunde koncerta pa vse do konca – za razliko od večine metal koncertov tudi nihče od ostalih v publiki nad tem početjem ni vihal nosu. Pot je lil dobesedno v potokih. Neverjetno, kako je ta bend pri svojih letih še vedno divji! Zvok se mi je zdel sicer med Convict nekoliko boljši, čistejši. Roger Miret ima letom primerno že nekoliko načet vokal, na momente ga zmanjka, ampak to vse skupaj naredi še bolj jezno, še bolj hardcore. Tip se pa itak ne ustavi, je kot buldožer, samo ruši. Band nam je skozi nastop ponudil lep prerez starih klasik in kar lepo število skladb z letošnjega albuma ''The American Dream Died'', ki so se že dodobra prijele in za klasikami prav po ničemer ne zaostajajo. Na gang vokalih je bila zato ves čas celotna dvorana! Čisto na koncu so nam postregli še z Ramones klasiko Blitzkrieg Bop.

Med vsem tem norenjem in brezkompromisnimi šusi v glavo je Stigma prav simpatično poziral, trikrat pa smo peli ''Happy Birthday''. Najprej se je Miret dvakrat ''zmotil'' in smo peli roadijema, tretjič pa končno tonskemu tehniku, ki je imel rojstni dan. Pa ga je imel res? Ne vem. Dejansko ne vem. Vsekakor pa odličen večer. New York. Hardcore.

Avtor:
twitter facebook