recenzije

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

banner
banner

reportaža

30. 11. 2013  Reportaža: Že desetič En vikend kasnej  (23. 11. 2013, Kostanjek)
Deri do konca!

Medtem ko so v Škofji Loki žgali Lintver, Penitenziagite in The Canyon Observer, v Kranju No Limits, Sirotinje in G.U.B., na Obali pa Hellsword in Teleport, se je v objemu deževnega večera v nekdanjem skednju (ta skedenj se nahaja v majhnem kraju, ki se mu reče Kostanjek. Malce naprej od Zdol, po zavitih in dinamično gor in dol pomikajočih se poteh.  Pri Jezusu desno, pol pa levo.), ki že vsaj (ali natanko) 10 let ''gosti'' različna koncertna dogajanja, predvsem HC, punk in podobnega tipa, dogajal večer naslovljen 10 Let Kasnej: En Vikend Kasnej '13.

Deset let in Kostanjek je še vedno aktivni center underground dogajanja. Včasih ponujajo malo več, včasih niso preveč aktivni, a ves čas so – živi.

Ne morem verjeti, da je od prvega En Vikend Kasnej, recimo temu ''mini-festa'', minilo že 10 let. V placu, kjer se dogaja koncert (s pečjo ogreta betonska ''sobica''), si lahko uzrl gigantski plakat za tekoči dogodek, levo od njega pa je že malce od časa načet A4, ročno porisan (če se ne motim) plakat originalnega dogodka, na katerem so med drugim de-facto bili napovedani še posavski Bottom Of Society. Prav tako pa ne morem verjeti, da je minilo že leto dni od lanskega En Vikend Kasnej, ko so igrali Growing Rats in mnogi drugi (reportaža od lani – klik!).

In nikoli si ne bi mislil, da se taki koncerti lahko ponovijo večkrat. Ker – tako kot leto dni nazaj – smo natanko en teden nazaj spet lahko doživeli kaos in pol!

V Kostanjek je prišlo na tone folka – od Brežic do Podbočja, ves folk pa je – tudi tako kot vedno – bil pripravljen na največjo možno norijo. In tone konzumiranega alkohola in še česa, naravna dobra volja in dejstvo, da se v Kostanjku spet nekaj dogaja, so botrovali, da so angleški Darko, hrvaški Black Gust in domači Final Approach izvedli enega najbolj divjih koncertov, kar sem jih v zadnjem letu doživel.

Koncert so odprli Final Approach, posavski hardcorovci, ki – kot pravita pevec Jože in bobnar Robi – kmalu vstopajo v studio, kjer bo nastala nova plata. Končno! Bend seveda zaradi različnih obveznosti ne nastopa več tako pogosto kot nekoč, ampak ko oder zasedejo, potem se tako bendu – kot folku – ''sname''. Če ste mislili, da so pravi HC-moshpiti, circle-piti in ne vem še kaj, zgolj stvar preteklosti, definitivno nimate pojma – in niste bili v Krškem, Kostanjku ali recimo v Kopru.

Kostanjek je razneslo.

Od prvega komada do konca nastopa Final Approach, ki po moje niso igrali več kot 30 minut, je folk uprizoril popoln kaos. Že uradni fotograf dogodka, ki se ga je resda ''natankal ko ž'val'', je po začetku snemanja koncerta, padel skupaj s kamero/fotoaparatom. Ker je folk začel noreti, seveda. Komentar bližnjega mladeniča ob tem, ko je verjetno par sto evrov šlo v kurac: ''Ma, sej itak se že prej ni sikiru zanjo.'' In potem je možakar – prej omenjeni kamerman – postal del moshpita. Aktiven del. Tiip je bil neustavljiv. In ne edini. Naenkrat so z odra začeli leteti tipi, ki jim je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo, ko gravitacija zahteva svoj davek. Na srečo, niso toliko padali po tleh. Bendu se je trgalo, folk pa je večino članov kar pograbil in jih spremenil v crowdsurferje. Medtem so drugi skakali, tekli, padali, se dvigali, skandirali, peli skupaj z bendom (''This is Krško! Not LA!!!'') – in to v prostoru, ki ni večji od dveh povprečnih dnevnih sob skupaj. Noro!

Hrvaški Black Gust so imeli zajebano nalogo nadaljevati v podobni maniri in držati folk tako aktivne kot njihovi posavski predhodniki. A jim je vseeno uspelo – čeprav v občutno manjši meri. Jebat ga – Final Approach so hišni bend, vsi ga poznajo, vsi vedo tekste na pamet in temu primerno so vsi v ''movingu''. Pa tudi old school HC sound in hitrost pomagata, haha. Black Gust so malce drugačen zveneči HC, mogoče celo bolj punk rock, ki zveni res dobro in močno, je pa na trenutke – vsaj ritmično – zelo nekonvencionalen. Kar ni slabo, sam folk v Kostanjku verjetno bolj tripa na ''udri 'n' razbi''. OK, pa bend je vokalno malce dolgočasen – vsaj meni. Nekako manjka tista pika na i, plus hitrejši komadi vedno pomagajo. Zato jih nisem preveč dolgo gledal, je pa kar nekaj folka uživalo v njihovih komadih.

Medtem so v predprostoru določeni že omagali, drugi pa pili, peli in uživali ter debatirali. Positive hardcore – positive youth!

Oder so nato zasedli angleški Darko, ki Slovenijo obdelajo v treh ali štirih datumih – poleg Kostanjka so še bili v Kopru in če se ne motim, bodo danes v Mariboru, čez nekaj dni pa v Ankaranu. Kvintet, ki je ime dobil po drugem delu besedne zveze Donnie Darko, je bil malce glasnejši in sprva je ob tonski zvenelo, kot da bomo poslušali nek bolj klasičen punk rock, ampak ko so zasedli oder – all hell broke loose!

Tako živega benda že dolgo nisem gledal!!!

Ti tipi so, podloženi in utrjeni z monstruozno glasno in energično bobnarsko silo v ozadju, pojedli oder. Toliko skakanja, iskrene zajebancije, norenja in nepoziranja, sploh nisem mogel dojeti, ko sem fotkal, stoječ takoj ob odru, in užival v res dobri, dinamični, malce old, a malce tudi newschool varianti punk rocka in HC-ja. Nobenih teženj bendov, ki ne vedo, da YOT in Crowbar niso ista stvar, nobenih bullshit govorov, ki ves čas težijo k temu, da folk laufa, nori, mosha, skače itd. Od prvega komada do zadnjega Darko niso potrebovali storiti ničesar, da bi spodbujali folk, ker je vse opravila njihova pristna energija – in glasba.

Predstavljali so material iz frišnega EP-ja From Trust To Conformity (Lockjaw Records), ki ste ga poleg drugih stvari lahko kupili za manj kot 10 €, seveda pa so – po številu komadov sodeč – zajeli kar ogromen del svojega celotnega opusa. Na trenutke so mogoče komadi zveneli celo malce preveč podobno, a nič ne de, ker je koncert bil norija in pol.

In levji delež tega opisa je pripadel publiki, ki je na koncu letela po odru, z njega, po folku, po tleh. Toliko padcev na trda tla ali pa uspešnih salt obenem nisem uzrl niti na Biohazard koncertu. Bend je medtem bil še toliko bolj nenormalen, tako da na koncu sploh nismo vedeli, kaj se dogaja – pač, poglejte si fotke, ki – kljub slabši kvaliteti, se oproščam – več kot dovolj opišejo dogajanje.

Vmes sem zvedel, da so napovedani slovenski Pissing In The Wind odpadli, ampak to ni nikogar motilo – ker po takem nastopu, kot so ga uprizorili Angleži, je folk lahko samo še obležal, pobral najbližje pivo/vino/bambus/viski in ''poginil'', preutrujen, a več kot zadovoljen.

Ekipa AKD Pizduna je do zdaj nedvomno zaslužila deset svečk na torti. Pa držimo pesti še za naslednjih, nič slabših deset – ali pa še več!

Fotke by: Teglio (L-R: Final Approach, Black Gust, Darko)

twitter facebook