recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

20. 6. 2016  Reportaža: Čustveniki v Šiški  (13. 6. 2016, Kino Šiška)
Nastop Killswitch Engage se je zaključil po dobri uri, a dober občutek po res odličnem koncertu ni pojenjal pozno v noč.

Teden dni nazaj je Ljubljano po dolgem času obiskala 'ta velika' metalcore turnejska karavana, ki je med drugim pripeljala same prvake žanra, bostonske Killswitch Engage. Res je, da kolektiv Veselih Dihurčkov, pa tudi ekipa Hardcore Koper!, crew iz Laškega ter ne nazadnje tudi vse bolj aktivna mariborska sila, ki deluje v Pekarni, skrbijo za to, da Slovenija ne ostaja na suhem, kar se tiče obiskov metalcore, djent ali deathcore bendov, a vseeno že dolgo nismo uzrli imena kalibra Killswitch Engage, benda, ki je Slovenijo resda že obiskal nekaj let nazaj, ko so uprizorili norijo brez primere v mariborskem Štuku, a katerega obisk bi vselej moral odmevati, saj mogoče res ne gre za enega prvih metalcore bendov na svetu, vseeno pa gre za ime, ki je žanr uveljavilo med množicami, ga zacementiralo v srca poslušalcev in konec koncev postalo sam sinonim za metalcore žanr.

Lahko je torej jasno, da je Kino Šiška pokal po šivih, pa čeprav ni bil zapolnjen do zadnjega kotička. A prišli so ljudje z vseh vetrov, ljudje, ki so prekipevali od energije in navdušenja nad dejstvom, da so poleg Killswitch Engage v mesto prišli še eni giganti, in sicer Atreyu, ter morda malce manjši, a vseeno na sceni močni August Burns Red ter Bury Tomorrow. Navdušenje je seveda bilo še večje ob objavi, da pridejo tudi angleški metalcore prvaki Architects, a je hkrati tudi upadlo, ko so dotični mladeniči odpovedali ostanek turneje zaradi osebnih razlogov oziroma družinske enega izmed članov. Vsekakor pa so ostali štirje bendi poskrbeli za to, da se prišleki z vseh vetrov niso obrisali pred nosom.

Koncert je otvorila mlada zasedba Bury Tomorrow, katere nastop pa je avtor recenzije žal izpustil zaradi službenih obveznosti in dokaj zgodnjega začetka koncerta. Je pa zato uspel ujeti nastop kvinteta August Burns Red, ki ne samo, da je ponudil energičen nastop s strani vseh članov, temveč je tudi glasbeno popestril dogajanje z metalcorom, ki kar se emocionalnega naboja tiče resda spominja na headlinerje Killswitch Engage, a z večjo dozo agresije, ki pritiče predvsem ameriškim Unearth, ter tehničnosti, s katero August … namigujejo tudi na moderne tehnične norce, kot so The Dillinger Escape Plan ali pa Between The Buried And Me. Ob njihovem nastopu smo bili deležni tudi odličnega zvoka, ki je bil tokrat stalnica celotnega koncerta, neverjetnega light showa ter pristnega izmenjevalnega odnosa daj–dam, ki tako pritiče koncertom bendov, ki svojo umetnost ustvarjajo med vplivi metala, punka, in hardcora. Z vsako minuto, ko so August Burns Red ponujali divjost, agresijo in pristno dozo čustvenosti, melodike in nežnosti, je v dvorani naraščala povezanost med ljudmi, ki je zajela vse. Morda je težko verjeti, da daleč naokoli ni bilo videti enega samega nenavdušenega obraza. Kar pa so Atreyu le še potencirali.

Atreyu je znano ime na sceni. Dejansko ga lahko postavimo ob bok bendom a la Avenged Sevenfold, Fallout Boy in podobnim. Prijetne kitarske melodije, ki še tako rušilni riff raznežijo do obisti, mirnejši, čeprav živi bobnarski ritmi, izmenjevanje dvojnega kričečega in resnično dobrega čistega petja, so tisto, kar naredi Atreyu ušesom prijetne in sprejemljive. Mešanica hard rocka, metalcora, hardcora, heavy metala, tistega izjemno melodičnega punka in še česa deluje brez težav. Publika je pela z bendom, bila navdušena nad setlisto, očitno polno hitov, bend pa je vračal nazaj vse, kar je prejel. Tako bila je Šiška deležna nenehnega odrskega norenja, nepretencioznega komuniciranja, ki je kazalo, da je bend res hvaležen in navdušen, zbijale so se šale, norčevalo se je iz rock 'n' roll klišejev, kar je višek doseglo s coverjem pesmi You Give Love A Bad Name kultnih Bon Jovi. Kot se je dobro izrazil Matej iz Veselih Dihurčkov, so Atreyu “metal, ko morajo biti metal in punk rock, ko morajo biti punk rock”. Vsekakor pa je treba priznati, da je bil njihov koncert verjetno vrhunec večera. A to ne pomeni, da so bili Killswitch Engage za staro šaro.

Killswitch Engage so skoraj sinonim za metalcore, kar so dosegli z albumoma Alive Or Just Breathing in The End Of Heartache. Oba sta ju izstrelila v sam vrh aktualnosti na sceni in že od zgodnjih dni tega stoletja bostonski kvintet le neustavljivo orje naprej. Ko smo jih videli leta 2008 v Mariboru skupaj z As I Lay Dying, smo bili priča koncertu, ki se je zaradi živosti zapisal v anale najbolj zmešanih dogodkov pri nas.

Ponedeljkov koncert norosti mariborskega izpred osmih let ni dosegel, a je bil vseeno vreden obiska. Na odru je stal pevec Jesse David Leach, zaradi katerega je bend sploh dobil tako veljavo, pa čeprav je, preden se je leta 2012 vrnil v bend, pel zgolj na self-titled prvencu in nato še na drugem albumu Alive Or Just Breathing, v vmesnem času je vokalne dolžnosti izvajal Howard Jones. Pomembno pa je bilo tudi to, da so predstavljali odlični album Incarnate, ki so ga izdali pred nekaj meseci prek založbe Roadrunner. Z nove plošče so torej ponudili kar nekaj materiala, še posebej hita Strength Of The Mind ter Hate By Design. S slednjim so obsodili tako orlandski pokol kot sploh nasilje po svetu, a ljudje so seveda najbolj noreli na hite z njihovih velikih dveh albumov. Že otvoritveni single A Bid Farewell je napolnil dvorano kolikor se je dalo in pokazal, da imamo pred seboj bend, ki je vreden naziva “veliki”. Zvok je bil odličen, igra reflektorjev, bliskov in še česa je samo pripomogla k odličnem vzdušju, vendar pa je bil sam bend tisti, ki je bil vreden največ pozornosti. Vseh pet članov je dalo vse od sebe in več kot očitno so se zelo zabavali. Z redkimi prekinitvami je bend neusmiljeno mlel naprej, hkrati pa je publika plesala, pela, skandirala in bila več kot dovolj velik vir za energičen večer, kar se je izkazalo predvsem ob hitih, kot so Rose Of Sharyn, Vide Infra, Take This Oath ali pa My Curse.

Nastop se je zaključil po dobri uri, a dober občutek po res odličnem koncertu ni pojenjal pozno v noč. Kdor hoče doživeti kaj podobnega, se mu prihajajoče poletje v Sloveniji ponuja še Beach Mosh Party naslednji teden na Metelkovi z The Amity Affliction ter Thy Art Is Murder, seveda pa ne gre pozabiti niti na avgustovski dogodek v mariborskem Štuku, kjer se bodo ustavili avstralski metalcore prvaki Parkway Drive.

Fotke: Simon ''Kdo?'' Pelko

twitter facebook