recenzije

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

banner
banner

reportaža

12. 5. 2019  Reportaža: Črni plameni v Kranju  (27. 4. 2019, Trainstation Subart Kranj)
Drugi dan kranjskega Metal Weekenda nr. 5.

Fotke: Tina Ahačič

Kot vsako leto, se je tudi letos v kranjskem Trainstation SubArtu odvil Metal Weekend, ki imenu primerno vedno traja dva dni. Letos je prvi dan, torej 26. 4. 2019, ponudil domače zasedbe Kaoz, Black Reaper, Street Creeps ter Metalsteel, naslednji dan pa so rezervirali za turnejsko karavano Europe Under Black Death Metal Fire, ki jo sestavljajo avstrijski Belphegor, ameriški Suffocation, nizozemski God Dethroned, norveški Nordjevel in švicarski Darkrise.

Glede na to, da je šlo za soboto, je bil razprodan Trainstation SubArt zagotovljen in po življu, ki je popolnoma zapolnil dvorano že ob nastopu drugega benda, je bilo to hitro več kot očitno. Tako je Kranj izpolnila masa okrog 300 temačnih duš, ki so prišle iz vseh kotičkov Slovenije, pa tudi iz sosednje Hrvaške. Seveda to ni nič novega za Trainstation SubArt, ki je skozi leta postal eden najbolj zaposlenih klubov na sceni in temu primerno so stvari v vseh pogledih tekle brez težav.

Koncert so točno ob 19.30 otvorili švicarski Darkrise, kvintet, ki piči starošolski death metal predvsem ameriške šole, ki pa predvsem zaradi barve vokala spominja na švedske Godhate. Igrali so dobro, suvereno in precej samozavestno, z izjemo basista pa je bend deloval precej statično, kar jim morda ni šlo najbolj na roko, na trenutke so namreč izpadli malce medli. Sčasoma njihovi komadi začno zveneti precej enolično in s premikanjem po odru bi jim lahko uspelo usmeriti pozornost stran od tega dejstva. A vseeno so Darkrisedobrodošla novost – zadnja leta se namreč prepogosto dogaja, da turnejska karavana obsega veliko bendov, znotraj line-upa pa se skorajda vedno najde bend, za katerega se vidi, da nima ustreznih odrskih izkušenj in običajno naredi otvoritev koncerta prej mučenje kot pa ogrevanje.

Oder so nato zasedli black metalci Nordjevel, ki trenutno promovirajo svoj drugi album, pri kultni založbi Osmose Productions izdani Necrogenesis. Na voljo so imeli 30 minut, a to je bilo čisto dovolj za njihovo black metal zmes, ki združuje surovost Marduk z melodičnostjo Dissection. Tudi sam bend tvorijo čislana imena scene – na kitari je namreč Destructhor, ki ga scena pomni kot kitarista kultnih Morbid Angel ter Myrkskog, na bobnih je Dominator, ki se je kot eden najhitrejših bobnarjev na svetu proslavil v Dark Funeral, krike zla izvaja Doedsadmiral, basu pa tolče Dezepticunt. V spremstvu predvsem rdečih reflektorjev, dveh bakel in dovolj antikrščanskih simbolov so ljudi spravili v norenje, med komadi pa sta najbolj izstopala precej starošolsko obarvani Nazarene Necrophilia in res mračni Black Lights From The Void.

Norvežani so tako prisotne pripravili na prvi vrhunec večera, nizozemske melodične death metalce God Dethroned, ki so uradno prenehali igrati okrog leta 2011 in se nato leta 2014 samo za izbrane koncerte vrnili na sceno. No, vmes so vseeno izdali še vsaj 2 albuma. Kvartet, ki ga še vedno vodi kitarist/vokalist Henry Sattler, je oder zasedel kot nevihta. Z občasnimi krajšimi pavzami so nas popeljali čez svoj obširni repertoar, v katerem je že takoj zasvetil hit Villa Vampiria iz leta 2001, veliko komadov pa se je dotaknilo predvsem kultnih albumov The Grand Grimoire in Bloody Blasphemy. Sprva je res kazalo, da glavni vokal ni ogret, a že v tretji pesmi je bilo jasno, da je celoten bend v top formi! Res so bili zanimivi, dinamični, živi in energični, tako da ameriški Suffocation niso imeli najlažjega posla, ko so kot naslednji stopili na oder.

In Suffocation nasploh niso imeli najlažjega posla – basista Dereka Boyerja je namreč grozno mučil hrbet, ki si ga je poškodoval na turneji, tako da je enourni set pretrpel popolnoma statično, česar od njega seveda nismo vajeni. A odigral je – seveda – brez napak! Tudi vokalist Ricky Myers ni bil v najboljši formi – ko je povezoval program, se je slišalo, da ima malce zjebane glasilke, zato je bil tudi v samem zvočnem miksu precej tišji. A kljub temu bend ni pustil dihati niti sebi niti publiki. Popeljali so nas čez železni repertoar uspešnic, med katerimi je močno izstopala pesem Jesus Wept s prve plošče, ljudje so noreli, kot bi jim bilo zadnjič, bend pa je tudi že utečen v novi postavi, ki jo zdaj poleg veteranov, kitarista Terrancea Hobbsa in basista Boyerja, tvorijo še kitarist Charlie Errigo, bobnar Eric Morotti, ki je verjetno eden najboljših bobnarjev, kar jih je bend imel, in že omenjeni vokalist Myers, ki ga underground entuzijasti poznate tudi kot bobnarja kultnih Disgorge.

Po štirih bendih in ob dejstvu, da je bil v dvorani že slab zrak, saj je tristo ljudi vseeno pač tristo ljudi s svojim švicem, parfumi, pivskimi prdci in še čim, (…) po vsem tem je je bilo torej cerkveno kadilo, ki so ga začeli kuriti Belphegor, sprva več kot dobrodošla sprememba. Avstrijci, ki so kranjske odre prvič napadli že v devetdesetih, trenutno še vedno promovirajo album Totenritual. Oder je temu primerno zgledal kot cerkev smrti, vonj kadila pa je kmalu postal tako močan in morda tudi moteč, da res ne bi bilo nenavadno, če bi kdo dejansko padel v trans. Temu dodajte še precej dolgo in na trenutke res enolično setlisto in ugotovili boste, da ritual ni bil nujno katarzičen. No, kakor za koga – Belphegor le niso tukaj, da bi vas spravili v ugodno razpoloženje. Bend, katerega besedila govorijo o seksu, smrti, nasilju, prvinskem zlu, hudiču itd., pač res deluje takšnim temam primerno. Zelo hitri komadi, težki riffi, demonski kriki, mračno vokalno kruljenje, zvočne pasaže, ki spominjajo na litanije v zakletih cerkvah – vse to je čar in hkrati mračni pečat Avstrijcev, ki so v zadnjih desetih letih predvsem s podporo založbe Nuclear Blast postali eno bolj prominentnih imen na sceni. A to še vedno ne opravičuje dejstva, da je špil bil res predolg.

Ali pa je le pisec te  recenzije že prestar …

twitter facebook