recenzije

Black Tears Of The Fallen

Nephilim at Your Doorstep

Marax

The Witch

My Dying Bride

The Ghost Of Orion

Body Count

Carnivore

Lupus

The Geniirising

Warp Chamber

Implements Of Excruciation

Smrt

Sadomasochistic Ritual Temple

Cemetarian

Tomb of Morbid Stench

Caustic Wound

Death Posture

Vulvathrone

Whoreification

Zorya

Winter/Spirit

Sepultura

Quadra

Gaahls Wyrd

GastiR - Ghosts Invited

Cattle Decapitation

Death Atlas

Lacuna Coil

Black Anima

Enthroned

Cold Black Suns

Hammerfall

Dominion

Bölzer

Lese Majesty

banner
banner

reportaža

6. 11. 2012  Reportaža: Čez meje normalnosti  (24. 10. 2012, Szene Dunaj Avstrija)
V Sloveniji ne bo šel noben organizator tvegat, da bi bil zaradi koncerta teh skupin v minusu, ker pač v sami Sloveniji nimajo tako velike baze oboževalcev. Te skupine pa se ponavadi ne pridružujejo turnejam s popularnimi skupinami, ki obiščejo Slovenijo.

Foto: Blaž Kuder Photography, galerija - Profanity FB - KLIK!

Nekajkrat na leto nas pot popelje izven Slovenije, v večini primerov gre za koncerte v Avstriji. Tokrat se je dogajanje odvijalo na Dunaju, natančneje v dvorani Szene. Zakaj smo pravzaprav sploh šli gledat skupine Between the Buried and Me, Periphery in The Safety Fire? Odgovor je zelo preprost. V Sloveniji ne bo šel noben organizator tvegat, da bi bil zaradi koncerta teh skupin v minusu, ker pač v sami Sloveniji nimajo tako velike baze oboževalcev. Te skupine pa se ponavadi ne pridružujejo turnejam s popularnimi skupinami, ki obiščejo Slovenijo. Žal, a sam Dunaj tudi ni tako daleč. Konec koncev pa gre le za milijonsko mesto in se brez večjih težav nabere par sto ljudi za takšen koncert.

Koncert se je pričel z angleškimi The Safety Fire, ki so lansko leto izdali prvenec, Grind the Ocean. Sprva je bilo malce nenavadno, da je skupina igrala precej tehnično podkovano glasbo s kitarami Fender, ki so v takšni glasbi redke. Zanimivo, a premalo, da bi pritegnilo širšo množico. Glavna težava je bila predvsem v tem, da se je skupino precej slabo slišalo, še posebej pevčev spevni vokal. Glasba The Safety Fire je bila sicer precej dinamična in dokaj kompleksna, a nekako vse skupaj ni prišlo do pravega izraza. Delovalo je, da se skupina še išče. No, zelo pomembno pa je skupini bilo, da so vsi imeli brke.

Vsekakor pa se iskali niso Periphery, ki so na tokratni evropski turneji nastopali z nadomestnim bobnarjem, Borisom Le Galom (Chimp Spanner), ki je zamenjal odsotnega Matta Halperna, ki se je izpahnil ramo. Prvi pogled na dokaj majhen komplet bobnov je bil malce smešen, še posebej, ko je zraven stalo stojalo z notnim črtovjem. A po svoje logično, Periphery so za vsakega bobnarja ritmično zahtevna skupina. Periphery so v dobre pol ure pokazali, da so za mlado skupino, ki so se izstrelili na sceno s samoimenovanim albumom leta 2010, neverjetno uigrani. Na začetku bi lahko očital, da so tri kitare enostavne preveč, a proti koncu se je izkazalo, da so te tri kitare med seboj zelo dobro povezane. Kitaristi so se ob precej divjem trzanju in raznih drugih vragolijah po odru sprehajali in se med seboj »podjebavali«. Seveda so te kitare precej privlačile ušesa, če se ozrem na moč kitare, ki pomete s kakršnimikoli ekstremnimi skupinami, ki prisegajo na nizko uglasitev in brutalen zvok. Vsak član se je izkazal, pevec Spencer Sotelo ni popuščal ne pri grobih kot tudi pri spevnih vokalih. Misha Mansoor in ostali kitaristi pa so kar cveteli od uigranosti (le basist je bil malce v ozadju). Dobre pol ure je bilo premalo. Namreč, iz prvega albuma je nedvomno manjkal še kakšen komad. A Periphery so več kot dovolj pokazali, da se bo obiskalo še kakšen njihov koncert.

Kot glavna skupina so nastopili progresivci Between the Buried and Me, ki so v zadnjih petih letih uspeli pridobiti na bazi oboževalcev, seveda pa so bili sprejeti pod okrilje precej močne metalske založbe (Metal Blade). Po kratkem intru je skupina udarila s skladbo White Walls z albuma Colors. Gre za 14 minutno skladbo, ki je izredno zahtevna, na koncu pa je zaključena z izredno lepo solažo kitarista Paula Waggonerja. Skupina je nadaljevala s skladbo Astral Body z zadnjega albuma The Parallax II: The Future Sequence, ki jo je povezala s skladbo Lay Your Ghost to Rest, kjer je skupina dokazala, da ji ni para. Namreč, 15-minutno igranje, ki se ponaša s kaotičnim hardcorom, deathmetalom, bluesom, jazzom in še marsičim drugim, je naporno tako iz fizičnega kot tudi psihičnega aspekta. In pri vsej tej nenormalnosti, s katero se skupina ves čas izkazuje, ostati točen oz. da ni zaznati kakšnih večjih napak, je nedvomno vredno vsakega občudovanja.

BTBAM so z naslednjimi skladbami, ki seveda segajo preko deset minut, pokazali, da so za današnje razmere unikatna skupina. Ves čas je skupina stregla s hitrimi predeli, kjer je izstopal jezen vokal Tommyja Rogersa ter hitro bobnanje Blakea Richardsona. Prisotni so bili tudi umirjeni predeli, kjer je Tommy Rogers prijetno pel, kitarista Waggoner in Waring stregla z zanimivimi umirjenimi nedistorziranimi predeli v stilu Opeth. Seveda ni ritem sekcija niti malo pešala. Basist Dan Briggs je ves čas izstopal s svojimi domiselnimi linijami, pri bobnarju Richardsonu pa ni manjkalo domiselnih in zanimivih ritmičnih prehodov. Če se ozrem na skladbe; padle so še Sun of Nothing (s Colors), Disease, Injury, Madness ter Fossil Genera - A Feed from Cloud Mountain (obe z The Great Misdirect), nato pa se je skupina poslovila.

Po nekajminutni pavzi je bila iz zvočnika predvajana legendarna skladba Queen, Bohemian Rhapsody, pri kateri je skupina prišla nazaj na oder. Med njimi je bil tudi bobnar skupine The Safety Fire, ki je s svojimi pozami oponašal Freddieja Mercuryja. V sklopu še istega komada so BTBAM odigrali najbolj udarni del skladbe, nato pa so prešli še v zaključno skladbo Mordecai, ki verjetno ni odigrana pogosto glede na to, da skupina pretirano ne poudarja prvih studijskih izdelkov. BTBAM so še enkrat pokazali, da gre za izredno uigrano peterico.

Če odštejem pomanjkljivosti pri The Safety Fire, bi lahko trdil, da bi si takšen koncert še enkrat z veseljem ogledal takoj naslednji dan. Tu gre seveda tudi za pozitivno energijo, ki so jo skupine izžarevale kljub vsej negativnosti, ki je prisotna v današnjem svetu.

Avtor:
twitter facebook