recenzije

Bölzer

Lese Majesty

Sodom

Out of the Frontline Trench

hudic

Ne Ergo Dimittas

warkings

Reborn

gaerea

Unsettling Whispers

Challenger

Turned to Dust

Voidsphere

To Call / To Speak

Rammstein

Untitled

Fvneral Fvkk

Carnal Confessions

Korn

Nothing

Malorshiga

Kvlt ov Vitis et Olea

Vitriol

To Bathe From The Throat Of Cowardice

Mgła

Age Of Excuse

Slipknot

We Are Not Your Kind

Dekadent

The Nemean Ordeal

Bad Religion

Age Of Unreason

Vltimas

Something Wicked Marches In

Behemoth

I Loved You At Your Darkest

banner
banner

reportaža

8. 9. 2011  Prve punk rock počitnice  (12. 8. 2011, Tolmin)
Tolmin je v vseh teh letih postal znan po Metalcampu, Reggaeju in še raznih gasilskih veselicah. Svoje mesto je letos prvič dobil še Punk Rock Holiday, da bi zadovoljil publiko, ki poskakuje ob hitrem tempu, preprostih kitarah ter večinoma spevnem vokalu. Imena, kot so Bad Religion, NOFX, Hot Water Music, Strung Out, so bila za nekatere več kot dober razlog, da se pride 4 dni žurat.

Po navadah Metalcampa smo nekateri mislili, da je dobro priti kakšen dan prej, da bo šotor v senci. Prizorišče je bilo en dan prej opuščeno, parkiran je bil komaj kakšen avto, šotor pa si lahko postavil mirne volje v senco, zraven pa imel parkiran še avto. Kaj bi lahko bilo še lepšega?

Punk Rock Holiday 1.1. (12. 8. – 15. 8. 2011)

Tekst: Primož Novak (vse, razen Bad Religion - Ivan Cepanec)

Foto: Tjaša Saje (na sliki je Fat Mike od NOFX)

PRVI DAN

Prvi uradni dan je do prvega nastopajočega, ki je igral šele malo pred sedmo zvečer minil precej sproščeno. Časa je bilo dovolj za romanje v trgovino, kavico in zajtrk. Popoldne pa se je namenilo k Soči ali Tolminki, kjer se je dalo prijetno ohladiti z mrzlim pivom v roki. Tempo je bil daleč bolj penzionističen kot pa na Metalcampu. 

Na odru, ki je bil postavljen tako kot beach stage na Metalcampu 2005, se je prvi dan zvrstilo 6 skupin. Otvorili so italijanski Myspace Invaders, ki so predstavljali soliden punk rock, dokler ni prišlo do priredbe Bryana Adamsa Summer of 69, kar je povzročilo le potrebo po pivu in čakanje na naslednje nastopajoče, Slovence Harry. Harry so ogreli le kopico obiskovalcev, vendar so napram Myspace Invaders postregli z bolj pristno različico punk rocka. Trboveljski hardkoraši Kreshesh Nepitash so prizorišče bolj napolnili. Skupina je dominirala z udarnimi ritmi, na čase metalskimi prijemi ter vokalom, ki je občasno spominjal na Sick of it All. Udarnost Trboveljčanov so nadaljevali hrvaški Pasi, ki so le malce pomirili atmosfero festivala z bolj spevnim pristopom. Sledili so še 3 Feet Smaller, ki so nas mučili tričetrt ure, ker smo si vsi želeli gledati zvezde večera, Bad Religion.

Drugi nastop kalifornijskih punk rockerjev v Sloveniji je bil fenomenalen. Kdo bi si mislil, da ti možje pičijo svoje že 30 let? Medtem ko bi marsikateri drugi vmes – v tej sceni – že obupal, Bad Religion na penzijo niti ne pomislijo. Na odru so se pravzaprav zvrstile legende – Greg Graffin in Jay Bentley, kot edina člana, ki sta ves čas samo v Bad Religion, poleg njiju pa Greg Hetson (Red Kross, Circle Jerks), Brian Baker (Minor Threat) in Brooks Wackerman (Suicidal Tendencies, Infectious Grooves itd.). Manjkal je še Brett Gurewitz, ki pa z Bad Religion očitno ne nastopa po Evropi, saj je preveč zaposlen z vodenjem založbe Epitaph. Nastop benda je kljub dobrim dvem uram materiala minil prehitro, karakteriziral pa ga je fantastičen zvok, neverjetna energija benda, komunikativnost pevca, odlične fore pevca in basista ter setlista, ki nas je popeljala od novega albuma Dissent Of Man do hitov a la Infected, The Defense, No Control, Generator (kako smo peli!!!), Recipe For Hate, Along The Way, Social Suicide, zaključek z odličnim Sorrow pa je bil pika na i. Pomembna je bila tudi nova himna, The Wrong Way Kids, na Profanity TV-strani pa lahko vidite še posnetke komadov New Dark Ages ter Infected.

Po njihovem nastopu je veliko folka šlo domov, ostali pa so se spravili popivat in uživat ...

DRUGI DAN

Drugi uradni dan se je držal podobnega tempa kot prvi, le da se je dogajanje na odru pričelo ob šestih, tako da je prej bilo še vedno časa za treznenje ali pa kar nadaljevanje s pirčkanjem ob prijetno frišni Tolminki. Prizorišče ta dan ni imelo toliko obiskovalcev kot prvi dan na Bad Religion.

Drugi dan so otvorili slovenski Real Life Version, ki so imeli le kopico slovenskih podpornikov. Njihov tempo so stopnjevali krški hardcorovci Final Approach, ki igrajo že od leta 2002 in imajo polno kilometrine, tudi po tujini. Final Approach so s svojo agresivnostjo ogreli nekaj več obiskovalcev kot prvi bend. Sledili so domači In-Sane, ki resda ne igrajo tako močno kot Final Approach, a gre še vedno za precej domiselni punk rock v stilu Propagandhi, ki spadajo v kategorijo bolj izvirnih skupin, predvsem zaradi inteligentnih besedil. Naspidiran tempo prvih treh skupin so pomirili Hog Hoggidy Hog. Južnoafričani, ki preigravajo nalezljiv ska-punk, so se pred festivalom predstavili že na nekaterih prejšnjih lokacijah po Sloveniji. V ospredju sta torej bili trobenta in pozavna ter malce drugačni ritmi, mogoče celo neznačilni za punk rock. Sledili so vsem poznani domačini Red Five Point Star, ki so nadaljevali umirjeni tempo Hog Hoggidy Hog, vendar so poleg ska-ja in reggaeja vnesli še primesi rockabillyja ter mnogih drugih žanrov. Sekstet je podprla kar obsežna publika, kar je predvsem odraz mnogih turnej in upam, da se fantom pri novem albumu posreči še boljši pohod po tujih odrih.

Po RFPS so po velikih pričakovanjih prišli Bouncing Souls. In razočarali. Ko človek gleda dva dni nepriznane skupine, ki skušajo navdušiti kopico obiskovalcev z energičnim nastopom, pričakuje, da bodo Bouncing Souls, ki obstajajo skoraj 25 let navdušili prav vsakega obiskovalca. Na žalost se slednje ni zgodilo, kar ni krivda celotne skupine, temveč samo pevca, ki se je premikal manj kot župnik na nedeljski maši. Žal je vokalist tu le glavni stik s publiko in njegova komunikacija je bila obupna in zato bi moral pokazati najboljši odnos. Preostali člani so sicer bili zelo uigrani, še posebej bobnar, ki je dominiral z odličnimi prehodi, kar je spominjalo malce na tistega norega bobnarja Bad Religion.

Slab okus Bouncing Souls so do neke mere popravili Hot Water Music, ki v punk rock vnašajo prvine hard rocka in se izkazujejo z bolj umirjenimi ritmi, a vseeno z bolj energičnim nastopom. Proti koncu so se jim pridružili tudi člani Bouncing Souls, ki so z njimi odpeli nekaj skupnih verzov, kar je edina dobra stvar glede ministrantskega pevca Bouncing Souls. Drugi dan se je zaključil malce grenko, alkohol je seveda tekel v potokih, raja pa je divjala na sotočju do zgodnjih jutranjih ur.

TRETJI DAN

Dolgovezenje o simpatičnosti festivala postane tu malce nesmiselno, ampak moram priznati, da so relaksacija ob Tolminki in gledanje luštnih deklet v bikini kopalkah dali energije za cel dan.

Tretji dan so otvorili domačini Extreme Smoke 57, ki žal niso dobili dovoljšne pozornosti, vendar publika tudi ni računala na skupino, ki se spogleduje s starim hardcore punkom in grindom. Hardcorovsko obarvani so program nadaljevali Nemci Crushing Caspars, ki se zgledujejo po Sick of It All in Suicidal Tendencies. Udarnosti in brezkompromisnosti nikakor ni želelo biti konec, namreč na oder je stopila hardcore punk zasedba Total Chaos, ki igra vse od leta 1989. Privabljenih je bilo polno starih punk oboževalcev, ki so divjali ob hitrih komadih Total Chaos. Pri naslednjih nastopajočih Jingo De Lunch se je malo zataknilo. Namreč vokalistka je bila vidno vinjena in se je komaj držala na odru, pa tudi njen glas je bil porazen. Skratka, idealen bend za počitek in pripravo na zadnje tri skupine.

Ob desetih zvečer so na oder stopili Street Dogs, ki so se izkazali z neverjetno pozitivnostjo, uigranostjo in energičnostjo. Komunikacija s publiko je bila več kot solidna. Spoštovanje njihove glasbe, ki temelji na tematikah življenja na ulicah, se je izkazala s konkretnim norenjem v prvih vrstah. Skratka, Street Dogs so bili več kot odlično ogrevanje za naslednjo skupino, Strung Out.

Strung Out so imeli na tej turneji za oboževalce očitno pripravljenega nekaj posebnega, namreč poudarjali so material s prvih albumov, medtem ko novejši izdelki niso bili tako izpostavljeni. Že začetek s Too Close Too See  je dal vedeti, da se Strung Out, ki imajo kar nekaj metalskih prvin, ne bodo kar tako umirili. Vendarle po mnogih hitrih skladbah je prišel »premor«, ko je na oder stopil pevec z akustično kitaro in odigral nedistorzirano verzijo skladbe Exhumation of Virginia Madison. Sledil je še udaren konec s skladbo Analog, kar je bilo oboževalcem v čast, ker je ne igrajo ravno na vsakem koncertu.

Za zaključek tretjega dne, ki se je izkazal s kar napornim tempom, so kot zadnji nastopili Real Mckenzies, ki so dali obiskovalcem motivacijo, da se ga skupaj z njimi napijemo do mrtvega. Kanadski punk rockerji s keltskim pridihom so na oder skočili v kiltih in zabavali do zadnjega momenta. V oči je padel tudi dudist, ki podal njihovi glasbi z malce škotskim pridihom še bolj pijano noto. Za dodatek se jim je kot gost pri eni skladbi pridružil celo Fat Mike iz NOFX, ki je bil že vidno pijan. Real Mckenzies so se poslovili z dvignjenimi kilti, dudist pa je za povrh pokazal še svoje premoženje, kar je poželo že zadnjo salvo smeha med gledalci. In tako se je zaključil tretji dan. Pijano seveda.

ČETRTI DAN

Zadnji dan pravzaprav edinih punk rock počitnic v Evropi se je za nekatere obiskovalce začel par ur pred uradnim začetkom na velikem odru, namreč pri sotočju je bil postavljen manjši oder, kjer sta igrala dve skupini, ki sta presenetljivo pripeljali na sotočje kar nekaj obiskovalcev. Izstopajoča skupina je bila Pigs Parlament, ki premore ženski vokal.

Dogajanje zadnje dneva na velikem odru so pričeli domačini Golliwog, ki so bili nekaj let odsotni in so se samo za ta festival združili, da so odpičili spodobne pol ure. Publika je Golliwog sprejela toplih rok, saj se je nabralo kar nekaj ljudi, ki je divjalo ob vokalu simpatične pevke. Dogajanje na velikem odru so nadaljevali domačini Backstage, ki jih več ali manj poznajo vsi obiskovalci punk rock koncertov, ker so igrali tudi po tujini. Malo sprostitve so pripeljali italjanski politično kritični ska punkerji Talco, ki so tudi stari znanci na slovenskih tleh, tako da se je nabralo kar lepo število obiskovalcev, ki so prišli noret ob saksofonu in trobenti poleg običajnih glasbil. Po Talco pa je bil čas za spet nekaj hitrejšega, namreč na oder so stopili hrvaški Overflow, a za njimi sledila še zadnja umiritev s skajevci The Toasters, ki so teden dni pred festivalom igrali v Ljubljani.

Ura je odbila pol enajstih in bilo je vse pripravljeno za zaključek festivala z enimi od največjih punk rock legend, NOFX. Na oder so stopili Eric Sandin, Eric Melvin, El Jefe in seveda Fat Mike. Po intru je skupina začela svoj eno uro in pol dolg koncert s skladbo Dinosaurs Will Die z albuma Pump Up the Valium. Kljub temu, da so NOFX znani po tem, da radi globoko pogledajo v kozarec že pred koncertom obenem pa zelo radi pokadijo par gramov marihuane, so delovali na odru precej uigrani. Precej zanimiv je bil tudi izbor skladb. OK, roko na srce, vsak je pogrešal kakšen osebni favorit, ampak ko smo slišali stare hite z albuma Punk in Drublic, kot so Perfect Government, Linoleum, Reeko, Leave It Alone ter Lori Meyers, pri katerem je kot gostja nastopila pevka slovenske skupine Pigs Parlament, Tina Rebec, smo se zavedali, da je bil izbor skladb resnično pisan na kožo oboževalcem. Dobili smo celo več, in sicer še starejše skladbe, kot so The Bag,  The Malachi Chrunch in legendarni Bob.

Seveda so poleg vsega odigranega NOFX veliko časa namenili zajebanciji. Fat Mike je s svojimi nagovori spravljal obiskovalce v smeh, kljub temu da je včasih delovalo, da se člani le sami med sabo podjebavajo ali pa je šlo le za podjebavanje naključnega obiskovalca v prvi vrsti. Med drugim so Sloveniji dali novo himno s skladbo What the Herb. Preden preidem še na zaključek, je treba omeniti, da so se NOFX posvetili tudi Rancid s skladbo Radio in Bad Religion s skladbo We're Only Gonna Die. Poslovili so se s Theme From a NOFX Album, kjer Fat Mike predstavi vse člane in njihove čudne navade in potem, ko so člani zapustili oder, je kitarist Melvin ostal še deset minut na odru in igral harmoniko, s čimer je verjetno potrdil sum mnogih, da je že pregloboko pogledal v kozarec.

Prvi in upam, da ne zadnji, Punk Rock Holiday se je prijetno zaključil. Na sotočju je potekala žurka še do jutranjih ur, najbolj zmučeni pa smo ob popivanju med NOFX le popadali v svoje šotore. Edino težavo je povzročilo pomanjkanje hrane med ponudniki, tako da je bil na razpolago le še vegi golaž (kako je lahko golaž vegi?). Skratka, bili so plusi in minusi. Morda bi bilo za naslednje leto v redu, če bi se pripeljal še kak hardcore bend več ter da bi bila prisotna tudi popestritev ponudbe merchadise-a in hrane. Ampak dobili pa smo prvi punk rock počitniški festival v Evropi z izjemo enega v Belgiji, ki je pa vseeno precej drugačen.

Avtor:
twitter facebook